ponedeljek, 30. julij 2012

Daleč je London

Nedolgo tega so komentariat, kritični intelektualci in nekateri kulturniki z gnusom in posmehom pospremili idejo generalnega sekretariata vlade, da bi glasbeniki in drugi umetniki na državni proslavi nastopili brezplačno. Daleč je London:
The so-called “top talent” such as Sir Paul McCartney, Mike Oldfield, Dizzee Rascal, Frank Turner, Underworld and Emeli Sande all agreed to play for free.
Hey Jude,



...
And anytime you feel the pain, hey jude, refrain,
Don't carry the world upon your shoulders.
For well you know that it's a fool who plays it cool
By making his world a little colder.
...

petek, 20. julij 2012

Novi novi NUK

Tole sem povedal ob otvoritvi razstave projektov za NUK II. Poudarjam, da sem to pisal prej, preden sem imel možnost za silo spoznati prvonagrajene projekte
Zmagovalec drugega natečaja za NUK II (Bevk Perović arhitekti)

Spoštovani

NUK2 je gradnja, ki se jo veselim. Vsi narodi so se svoje samostojnosti in uspehov veselili tako, da so gradili. Periklej je gradil Akropolo, Justinjan je zavarovanje vzhodnega cesarstva proslavil z baziliko Svete Modrosti, Čehi so se samostojne države veselili tako, da so dali slovanskemu bratu graditi Hradčane.

Celo kot del stare Jugoslavije smo Slovenci po prvi svetovni vojni po Plečnikovih načrtih preuredili središče prestolnice in zgradili NUK. Socialistična Republika Slovenija je pozidala Trg Revolucije z dvema stolpnicama in Cankarjevim domom.

Po tem smo leta 1991 menda izpolnili, kot pravijo, »tisočletne sanje«. In kaj smo v glavnem mestu državotvornega zgradili? BTC kot opomnik, da smo v tržnem gospodarstvu. Stožice, ker mesto res potrebuje zelenico za nogomet.

Mestno središče pa čaka na kaj ambicioznega, država čaka, da bi praznovala to, da je.

NUK2 ima v tem kontekstu poseben pomen. To je potencialno prva nova pomembna javna stavba v prestolnici po osamosvojitvi Slovenije in edina nova večja stavba v najožjem središču mesta. Zapolni eno treh štirih lokacij, ki prazne čakajo na pogum – poleg Kolizeja, Šumija in Južnega trga.

Čevlje, v katere mora stopiti arhitekt dodatno povečuje skoraj mitski status, ki ga ima za slovensko arhitekturo in za slovenskega duha Plečnikov NUK. Ne gre za še eno knjižnico, za še eno javno stavbo.

Stari Mušičev NUK II 
Z novim NUKom se ukvarjamo že več kot dvajset let. Z enim načrtom razpolagamo že desetletja in v delu stroke uživa veliko podporo. Drugega, potencialno celo več drugih, smo dobili letos; za knjižnico.

Med tem knjiga kot medij izginja in nihče si danes ne upa dati roke v ogenj, čemu vse bomo rekli »knjiga« čez 20 let; če jo bomo sploh držali v roki in če bomo zanjo potrebovali police.

Pred tremi leti in pol sem na svojem blogu opozoril, da novi NUK ne bi smel biti zgolj skladišče knjig, ampak stavba, ki bo jemala dih, demonstrirala samozavest naroda, nas odpirala v svet in spodbujala ustvarjalnost. Napisal sem tudi, da ne vidim nobene potrebe, da bi pretiravali z varovanjem ostalin provincialnega rimskega mesteca.

Ko govorimo o samozavesti: samo slutim lahko, kaj smo zamudili, ker k projektu nismo povabili slavnih imen svetovne arhitekture in tudi na ta način pokazati tisto odprtost do tujcev in z njo samozavest, ki so jo bili Čehi sposobni demonstrirati 80 let nazaj.

Zdajle, ko odpiramo razstavo prispelih projektov bom pravzaprav prvič dobro videl projekt, ki mu je žirija podelila prvo nagrado.

Priznam, ko sem ga videl na internetu prvič, sem se zamislil; ker ni bilo tistega »Uau!« , ki bi moral pospremiti objekt, ki bi bil lahko ljubljanski Kunsthaus ali Guggenheim. Ampak slike na internetu so bile majcene in ločljivost slaba. Prvonagrajeni projekt vendarle genialno vzpostavlja dialog s Plečnikovim NUKom. Nobenega dvoma ne bo, da sta stavbi v duhu in vsebini nekako povezani. Tudi zato avtorjem moje iskrene čestitke in poklon.

Bilo pa bi neodgovorno in neutemeljeno, da bi lahko obljubil konkreten datum, kdaj bodo na parceli zagrmeli stroji. Kot rečeno, projekte danes prvič dobro vidim.

Poznamo finančno situacijo, a kljub krizi že veliko vlagamo v infrastrukturo znanja v Ljubljani. Gradi se Preglov inštitut ter dve novi fakulteti, računalništvo in kemija, skupaj za več kot 100 M€..

Ambicij, v Ljubljani in drugod po Sloveniji, za infrastrukturo za znanje je še nekaj. NUK2 je ena izmed njih, ki bo enakopravno tekmovala v tej konkurenci. Upam, da bomo v naslednji finančni perspektivi lahko zanj našli tudi evropska sredstva.

Slovenska država in njena prestolnica, slovenska ustvarjalnost, ki jo knjižnica simbolizira, si zaslužita, da od načrtov preidemo h gradnji.

Spoštovani,

Ob koncu mi dovolite, da se zahvalim za delo, ki je bilo doslej opravljeno. Arhitektom za projekte, žiriji ter Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije za organizacijo natečaja.

Bogatejši smo za vrsto idej, od zmagovalnih, do tistih, ki so izpadle zaradi morda preveč omejujočih pogojev razpisa.

Vsem udeležencem, še posebej seveda zmagovalcem, pa iskreno čestitam.

sreda, 18. julij 2012

Resnica z naklepom


Tole sem si pripravil za novinarsko konferenco danes v zvezi z naklepnim ponavljanjem neresničnih izjav.

1. UNIČEVANJE JAVNEGA NA RAČUN ZASEBNEGA

Vsi varčevalni ukrepi na natanko enak način, do evra in procenta enako prizadenejo javno in zasebno izobraževanje. Nikjer in nikoli zasebno ni bilo niti malo protežirano. Z demoniziranjem zasebnega šolstva je začel del politike in sindikat, povzema pa vsak, ki bi rad javno pozornosti, tudi Akademski (sic!) zbor mariborske fakultete za matematiko in naravoslovje.

Risanje sovražnika v zasebnih fakultetah je cenena demagogija, ki spominja na iskanje razrednega sovražnika iz nekih drugih časov.

Edina razlika med javnim in zasebnim je v tem, da s strani zasebnih šol in zavodov ni javnega linča ministra s ciljem dobiti več denarja, ampak se očitno zasebniki, tako kot vsako normalno gospodarstvo, ukvarjajo z iskanjem notranjih rezerv.

2. POVZROČANJE TEŽAV MB FAKULTETAM

Univerze še vedno financiramo po starih dvanajstinah. Nikjer nobena še ni dobila niti evra manj. Zvračanja krivde za težave FNM na ministra danes, preden je kaka univerza dobila en sam evro manj, postavlja ali dvom v osnovno človeško korektnost teh ljudi ali v njihovo opravilno sposobnost.

Poudarjam, univerze financiramo v kosu. Na notranjo delitev denarja med fakultete nimamo prav nobenega vpliva. Imamo nekaj podatkov, ki dokazujejo, da je bila FMN v preteklosti podhranjena, pa tudi podatke, da ima zelo razdrobljene študije, veliko smeri, malo študentov. Vsekakor ministrstvo nima vzvoda, da bi se s tem spoprijelo.

Smo pa v okviru razmišljanja o novem zakonu o financiranju visokega šolstva pripravljeni prisluhniti predlogom, da bi programe in fakultete financiralo ministrstvo, ampak samo v primeru, če bi bila to res prevladujoča želja akademske skupnosti. Jaz si želim, da bi visoko šolstvo bilo to sposobno urejati v okviru svoje avtonomije.

Danes imajo vodstva univerz imajo polno svobodo in s tem odgovornost, da programe, vpis in zaposlenost prilagodijo materialnim možnostim. Do te krize smo se v Sloveniji obnašali po starem in smo na področju izobraževanja vsakemu dali po njegovih potrebah, ampak zaradi krize to ni več mogoče.

Vodstvo univerze v Mariboru pa moram tudi pohvaliti, da je z varčevalnimi ukrepi začelo takoj in ne čaka na september, ko se bodo sredstva res zmanjšala. Moja vrata in poštni predal ostajajo odprta za vse predloge, ki bi univerzam varčevanje olajšalo, žal znotraj danih finančnih okvirjev.

3. SVIZ

SVIZ ne zamudi nobene priložnosti, da bi poslabšal vzdušja pogajalcev, ki se trudijo doreči socialni sporazum. Vse s ciljem politične promocije sindikalnega vodstva, zavlačevanja pogajanj in ohranjanja statusa quo.

Za ta status quo v šolstvu država nima denarja. Skupaj s sindikati lahko dosežemo pametne rešitve z minimalnimi posledicami za delovna mesta učiteljev. Brez njih bo težje. Zadeva je zelo preprosta. Če nam bo sindikat prišel nasproti s svojimi stališči, se bom lažje pogajal z ministrom za finance za denar.

Nemogoče je zagovarjati del javnega sektorja, ki zase govori, da je edini pomemben in za katerega sindikat vztraja, da bi moral za čim več denarja čim manj delati.

Prav ta brezidejnost – da poleg argumenta »v znanju je moč«, ne znajo povedati nič drugega - je zame zelo slabo pogajalsko izhodišče.

V resnih državah sindikati z resnimi predlogi prispevajo k rešitvi resnih problemov, naš pa vse nakorog poziva k tiščanju glave v pesek.

4. PROBLEM NAJPAMETNEJŠIH

Sindikat in celo nekateri intelektualci so zasmehovanjem zavrnili trditev, da pričakujem rešitve tudi od najpametnejšega, najbolj ustvarjalnega dela populacije. Od koga naj država pričakuje sodelovanje, če ne od intelektualcev, od znanstvenikov, od ekonomistov?

Rekel sem bil, da od intelektualnega vrha naroda pričakujem, (a) da bodo najbolje razumeli, da smo v krizi in (b) da bodo iskali rešitve. Namesto tega slišim samo skandiranje za več denarja.

To sem mislil iskreno. Res verjamem, da so na univerzah najpametnejši, najbolj iznajdljivi, najbolj podjetni. Bil sem eden izmed njih. Če to ni res, me lahko obtožite naivnosti, ne pa cinizma.

In če to ni res, me skrbi, kaj je rezultat preteklih vlaganj v izobraževanje. Ostajam pa prepričan, da to je res, in da tiha večina dela natanko to: išče rezerve, se reorganizira, išče dodatne vire. Te spoštujem in se jim zahvaljujem.

5. KAJ JE MINISTER "NAREDIL"

Ker je zanimanje samo za denar nekaj podatkov: Dobili smo cca. 250 M€ več glede na prve ideje rebalansa. V zadnji fazi pogajanj dodatnih 20M€ za znanost in visoko šolstvo. Hvaležen sem ministru Šušeršiču in vladi za oboje. Predlagali smo, skupaj s sindikati visokega šolstva in znanosti, da se gre s plačami še 1% nižje in sredstva usmeri v izobraževanje, pa glavni pogajalec na plenarnih pogajanjih tega ni niti omenil. Ohranili smo agencijo za knjigo in film. Zagotovili smo neokrnjena sredstva za pripravo športnikov za OI in našli, v okviru možnega, razmeroma razumno rešitev AH.

Potrjujem, kar sem že dejal, da bom postavil vprašanje financiranja visokega šolstva, če bi prišlo do rahljanja ZUJFa. Rešitev večine problemov znanosti in visokega šolstva stane približno toliko kot popravki pri izrednih pokojninah.

Kaj bodo popravljali je politična odločitev, ki je odločitev koalicije, in ne moja. In odvisna predvsem od prepričljivosti in kredibilnosti zagovornikov - ne ministrov, ampak civilne družbe.