ponedeljek, 23. april 2012

Gradualizem in arhitektura

foto: Stane Jeršič
Govor na podelitvi Plečnikovih nagrad.

Plečnikova nagrada je najprestižnejše in osrednje javno priznanje za vrhunsko stvaritev na področjih arhitekture, urbanizma, krajinske arhitekture in notranje opreme. Plečnikova odličja so postala najvišje specializirano strokovno priznanje za arhitekturne stvaritve v slovenskem prostoru. Ob tej priložnosti se vsako leto, že 40 let, zbirajo vsi, ki se ukvarjajo z arhitekturo.

Arhitektura je področje, za katero se zanimam osebno in za katero sem se in se še vedno zanimam tudi poklicno.

Arhitektura je mati vseh umetnosti. Brez sebi lastne arhitekture civilizacija nima duše. Te besede Frank Lloyd Wrighta bi danes, ko nas radi spomnijo, kako je kultura temelj naroda, lahko razumeli tudi tako, da arhitekti dajejo dušo tudi narodom.

Fidias je dal dušo antičnim Atencem. Aalto, Saarinen in drugi so dali dušo Fincem. Gaudi Kataloncem. In če smo imeli kakšnega arhitekta, ki je dal dušo Slovencem, je bil to Jože Plečnik.

Za dušo imajo narodi čas, ko uredijo bolj nujne stvari. Fidias po zmagi na Perzijci. Plečnik jo je dal Ljubljani po potresu in po tem, ko smo se znebili avstro-ogrskega okvira. In Pragi, po tem ko so postali svoji na svojem. Nekaj podobnega se je dogajalo na Finskem s Saarinenom in Aaltom.

Že dvajset let smo samostojni, pa ne kaže, da bi si vzeli čas za dušo.
Urejamo pločnike, popravljamo tlake, menjamo svetilke, postavimo kak šoping mall, ne postavljamo pa stavb, ki bi premikale mejnike. Stavb, ali urbanizma, ki bi, kot pravi Richard Meier, bile tako pomembne, da bi sprožale polemike.

Manjka poguma, da bi slabo nadomestili z boljšim. Manjka modrosti, da bi znali razlikovati med tem, kaj je vredno ohraniti in kaj velja porušiti. Manjka samozavesti, da bi v slovenski prostor spustili tuje arhitekte. Manjka velikopoteznosti, širine, drznosti, ki so jo zmogli Bilbao, Valencia, celo bližnji Gradec …

Danes bi naravovarstveniki nasprotovali gradnji Kipa svobode, spomeničarji Eifflovemu stolpu, nasprotovali bi, da ostanemo doma, Predjamskemu gradu in cerkvi na Blejskem otoku.

Dobro, da smo imeli pogum, da smo odstranili Kolizej. Škoda, da nismo imeli poguma in podrli kako krilo Cukrarne več, da bi naredili normalen prostor za cesto in most. Prav je, da smo previdni, ko gre za posege v samo staro mestno jedro Ljubljane.

Ravnotežje med drznostjo in previdnostjo, med razvojem novega in varovanjem starega je tisto, kar napravi delo vseh, ki se ukvarjajo z oblikovanjem grajenega okolja zahtevno, zanimivo in še kako družbeno relevantno.

Za ohranjanje statusa quo zadostuje lenobno samozadovoljstvo. Spremembe zahtevajo pogum. Najprej pri tistih, ki jih domislijo. Potem pri tistih, ki jih morajo sprejeti. 

Nimamo poguma za spremembe v družbi, nimamo poguma za gradnje, ki bi prestavljale mejnike. V ekonomiji politiko drobnih, neodločnih, nebistvenih korakov skozi tranzicijo imenujejo gradualizem. Zato smo zdaj tam, kjer smo. Arhitekturni ekvivalent gradualizma je, da smo drzni v drobnih projektih in previdni pri velikih, kaže se v vseh teh plombah, v novogradnjah na periferiji, v tem, da si kaj večjega upamo postaviti samo še v BTCju.
Arhitektura je odraz družbe in družba je odraz svoje arhitekture.

Spoštovani,
Včasih se zdi, da Plečnika bolj cenijo na Češkem kot v Sloveniji in da se sami nismo potrudili dovolj, da bi slovensko arhitekturo postavil na svetovni zemljevid. Čas bi bil, da se mu tudi mi oddolžimo. Delali bomo na tem, da Plečnikovo Ljubljano uvrstimo za seznam sveto vne dediščine Unesca. Vemo, da bo postopek dolg, ampak skrajni čas je, da se tega lotimo.

In potem bo v panteon svetovne arhitekture lažje dodajati tudi njegove odlične naslednike. Naslednike, ki že 40 let prejemajo to nagrado. Vsem se priklanjam, letošnjim pa še posebej iskreno čestitam.

Med arhitekti je veliko poguma, dolžnost države in tudi drugih investitorjev pa je, da dajo temu pogumu dihati. Da dajo dihati velikim idejam, velikim projektom. Na objekte, ki bi dajale dušo prestolnici samostojne države, še vedno čakamo. Varčevanje ne bo trajalo večno, nasprotno, z njim postavljamo temelj novemu investicijskemu ciklu.

Upam, da rišete stvari, velike stvari, ki smo jih tej državi še dolžni.


ponedeljek, 16. april 2012

Quod licet Janez, non licet Janez

Sindikati javnega sektorja so za 18. april 2012 napovedali splošno stavko, ki naj bi potekala tudi v vrtcih in šolah. O stavki sindikat že obvešča javne zavode in jim daje navodila o organiziranju, udeležbi in poteku stavke.

V zvezi s tem sem tudi sam poslal vsem šolam okrožnico, ki jo je narekovala predvsem skrb za otroke. Mi smo se oprli na zakonska določila, po katerih so vrtci in šole nesporno dolžne tudi v času trajanja stavke zagotavljati delovni proces, ki v svojem minimumu predstavlja varstvo in oskrbo otrok, učencev in dijakov ves poslovalni čas vrtca oziroma šole, ni pa potrebno v času stavke izvajati programov javne službe.

V okrožnici smo tudi navedli seznam konkretnih del in nalog v času stavke. Ta okrožnica je bila objavljena na spletni strani ministrstva. Določa, da morajo šole vsekakor zagotoviti varovanje otrok in poskrbeti za prehrano otrok, ki bodo v vrtcu na dan stavk, šole pas morajo za učence in dijake zagotoviti varstvo, prehrano in prevoze za tiste, za katere je to sicer organizirano.

G. Štrukelj je ocenil, da gre za ustrahovanje in nedopusten pritisk, da ne poznamo ustave, zakonodaje in podobno. Da bodo šole zaprte.

Ampak ...

Ministrstvo si te okrožnice ni izmislilo. Dejansko smo seznam zahtevanih del in nalog v času stavke prepisali iz okrožnice, ki jo je 6. aprila 2000 izdal takratni minister dr. Pavel Zgaga ob napovedi stavke SVIZa.

Trdno sem prepričan, da je vlada z objavo okrožnice izpolnila svojo dolžnost, da poskrbi za otroke, da s tem ni kršila pravice do stavke, ker od učiteljev ni zahtevala, da izvajajo učne obveznosti, in da je ravnala v skladu z zakonom, enako kot je to storil minister dr. Zgaga pred 12 leti.

Zato čudi odziv sindikata, ki je tokrat bistveno drugačen od odziva v letu 2000. Takrat je po poročanju medijev (STA, Dnevnik, Večer) gospod Branimir Štrukelj poudaril, da so sindikati v sporu z vlado, ne z otroki in bodo zato poskrbeli za jutranje varstvo, podaljšano bivanje in prehrano otrok. Učitelji naj bi za učence, dijake in študente v času pouka pripravili tudi različne okrogle mize in druge oblike neformalnega izobraževanja. Dodal je, takrat, da do zaposleni v šolstvu odločeni braniti družbeni ugled učiteljskega poklica ne glede na to, ali bo stavka plačana ali ne.

Tako v času vlade Janeza Drnovška

Danes, ko je predsednik vlade Janez Janša, pa g. Štrukelj pravi. "Šole bodo zaprte. In pika". Ter vse skupaj podkrepi s citatom iz Karla Maya: "Howgh, govoril sem!".

Preplah?

Na internetu kroži mail, ki poroča o sobotnem sestanku na Univerzi v Ljubljani, kjer da so se srečali dr. Pejovnik, dr. Mramor, dr. Tine Stanovnik, Branimir Štrukelj in še nekateri (povzetek Financ). Tema sestanka naj bi bile katastrofalne posledice rebalansa in interventnega zakona "za našo, največjo, ljubljansko univerzo".

Odgovarjam na neresnične obtožbe:
Na mesec bi fakultete izgubile 30 % sredstev. To bi pomenilo črtanje večine materialnih sredstev in takojšnje odpuščanje zaposlenih. Univerza bi verjetno morala razglasiti insolventnost, Ekonomska fakulteta bi zaradi tega na primer takoj izgubila vse mednarodne akreditacije.
Postavka za visoko šolstvo se v proračunu zmanjšuje za 12%. Za osnovno se npr. zmanjšuje za 10%. Kot minister pa res nisem še manjšal sredstev za osnovno šolstvo, vrtce ali za malice otrok, da bi za visoko šolstvo ostalo več. Če kdo, potem bi visoko izobraženi ljudje morali biti sposobni najti rezerve.
Takoj bi bilo treba spremeniti vse razpise, zmanjšati bi bilo treba število programov, posledica bi bila, da bi na profesorja prišlo precej več študentov, normativi profesorjev bi se povečali.
Pozabljajo, da je izračun (-12%) narejen ob predpostavki, da se plače v javnem sektorju zmanjšajo za 10%. Nekaj programov bi pa res kazalo optimizirati, združiti skupine, podobne predmete, predavanja istih vsebin na različnih smereh. Sicer se pa normativi (za cca. 5%) večajo tudi drugje v izobraževalni vertikali, jih pa na univerzah ne bi bilo potrebno povečati, če bi prišlo do združitve in optimizacije programov. Že zdaj so realni normativi zelo različni: na nekaterih fakultetah profesorji dosežejo polno plačo, če imajo v celem letu 90 ur predavanj (po tri šolske ure tedensko v 30 tednih, ko so predavanja), drugje 180, drugje pa več.
Upokojevanje profesorjev, ko ti dosežejo pogoje za upokojitev.
Vsem javnim uslužbencem, ki izpolnjujejo vse pogoje za upokojitev, bo prenehalo delovno razmerje. Profesorji ne bodo izjema. Gre za horizontalen ukrep za cel javni sektor. Iz drugih virov (EU sredstva, delo za industrijo, zasebno financirani študiji) lahko ostanejo zaposleni. Tudi profesorji.
Avtonomija bi bila drastično prizadeta, vlada bi določala, za kateri program bi dala denar.
Tega ukrepa v interventnem zakonu ni. Področje bo nekoč urejal Zakon o financiranju visokega šolstva, ki financerju verjetno mora dati nek vpliv na to, katere študije bi država financirala. Recimo več medicine, če manjka zdravnikov, ali kakšne nacionalno pomembne vsebine, tudi če so drage in je malo študentov. Če si univerza avtonomijo predstavlja tako, da je edino vprašanje, ki ji ga financer lahko postavi, "Ali imate dovolj denarja?", živi v zablodi.  
Zasebna in javna fakulteta bi bili obravnavani enako.
V interventnem zakonu (spet) ni niti besede o tem. Sem pa že povedal in ponavljal: vloga države ni v tem, da vzdržuje monopol javnega sektorja ali podjetij v državni lasti.
Ustanovljeni bi bili novi centri (zasebni?) po Sloveniji, financirani bi bili iz javnih sredstev.
Spet polemika ukrepom, ki ga ni. Da bi zasebne centre delali iz javnih sredstev? Saj potem ne bi bili več zasebni. 
Vlada sili univerze, da bi zaradi premalo denarja začela na drugi stopnji (samo?) uvajati šolnine.
Vlada sili univerze in rektorje, da se obnašajo, kot se obnaša vsak krizni menedžer. Lahko znižujejo stroške, lahko pa v redne plače vključijo doslej posebej plačano delo na izrednem in podiplomskem študiju, delo za gospodarstvo ...
Ker bi ukrepi vplivali tudi na tržna sredstva, bi to takoj prizadela zaposlene iz skupine J (strokovne delavce itd.). Morali bi jih odpustiti ali pa jim izplačevati bedne plače. Ekonomska fakulteta na primer je plače svojih zaposlenih iz skupine J zdaj dofinancirala v višini 17 %.. Znižanje plač nasploh bi že tako zaposlene najbolj prizadelo.
Ukrepi seveda nikakor ne vplivajo na tržna sredstva. Ne zmanjšujejo tržnih sredstev. Nasprotno, ker se nižajo plače, bo mogoče iz iste tržne dejavnosti plačati več ljudi. Tu bi lahko napisal kaj o obvodnih podjetjih, v katerih delajo zaposleni na univerzi, ampak mene vsaka dodatna aktivnost veseli.
Prepoved avtorskih honorarjev in podjemnih pogodb bi marsikje pomenila konec doktorskega in izrednega študija, konec dela za gospodarstvo, konec pogodb s tujimi profesorji ...
Tudi prepoved izplačevanja avtorskih honorarjev ni poseben ukrep MIZKS, ampak splošen ukrep za cel javni sektor. Zadevo kot minister razumem in je urejena v interventnem zakonu.
Položaj je dobesedno nor, bolan, in poguben ne samo za univerzo, ampak za vse ljudi v tej državi. To je dobesedno udar na pamet v tej državi. Baje je te ukrepe predlagal minister Turk sam - verjetno skupaj z Rončevičem, v. d. sekretarjem za visoko šolstvo.
Nesramno!

Kot ste prebrali pri vsakem posebej, so ukrepi skupni za ves javni sektor in sta jih definirali Ministrstvo za finance in Ministrstvo za javno upravo. Kar smo počeli na ministrstvu je, da smo znižali delež zmanjšanja na račun preteklih prihodkov nad odhodki, da smo skušali kompenzirati nepravično znižanje financiranja skozi agencije in da smo v interventni zakon vključili rešitve, ki večajo avtonomijo univerz pri spreminjanju programov in skrajšujejo čas študija.

Vodstva univerz še naprej sprašujem, kaj lahko zanje naredimo, da bodo z manj lahko naredili več.


sobota, 07. april 2012

Izbira je in izbire ni

Odprt odgovor na odprto pismo Branimirja Štruklja. Res važno je tole:
Spoštovani gospod Štrukelj,

Nobenega dvoma ni, da varčevati moramo. Nekaj fleksibilnosti imamo še v tem, kje in koliko varčujemo. Popolnoma pa je še odprto, ali bomo v državi šli v varčevanje v soglasju ali pa sprti.

Prepiranje ima svojo ceno. Notranje sprta država težje najde dobre pogoje na mednarodnih finančnih trgih, težje najde investitorje, težje pojasnjuje Bruslju, zakaj zaostaja za obljubami in zavezami. Za isti učinek mora bolj zategniti pas. Pri otrokih, učiteljih, socialnih pravicah ...

Soglasje pa pomeni kredibilen obet da tisto, česar ne bomo zmogli storili letos, opravimo prihodnje leto. Soglasje pomeni, da je varčevanje lahko malce manj ostro. S soglasjem lahko sindikati ogromno naredite za vaše člane, da ne govorimo o državi kot celoti.

Resnična izbira ni ali varčevati ali ne. Izbire ni dosti med tem, kje in koliko bomo varčevali. Ogromna izbira pa je pri tem, ali bomo varčevali v nesoglasju ali v soglasju. Za slednje se splača potruditi. Dobesedno splača. Vlada to razume.

vir

četrtek, 05. april 2012

Tih deževen dan

Danes ni dan, ko bi bil minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport vesel. Na vladi smo sprejeli predlog rebalansa proračuna. Velik del varčevanja se dogaja na področju, ki ga pokrivam. Trudili smo se, da bi bilo varčevanja na našem področju čim manj. Trudili smo se, da varčevanje ne bi prizadelo otrok in mladine, staršev in zaposlenih učiteljev, umetnikov, znanstvenikov ipd. Trudili smo se, da bi izkoristili rezerve znotraj sistema.

Upam, da se vlada kot celota zaveda, kje varčuje in da bo, takoj ko se bodo gospodarski kazalci obrnili navzgor, sveža sredstva začela vračati sem, v prihodnost. Med tem bomo na ministrstvu skupaj s stroko, predstojniki, direktorji v javnem sektorju pripravljali sistemske rešitev, ki bodo

  1. omogočili, da varčujejo pametno, racionalno, s čim manj slabimi posledicami za sistem in 
  2. pripravljali reforme, s katerimi bomo posodobili cel sistem in omogočili, da imajo sveža sredstva kar največji efekt (reforma javnih zavodov, sistema financiranja visokega šolstva, modernizacija osnovnega in srednjega šolstva ...).

Iz krize ne bomo prišli samo z varčevanjem. Ampak iz krize ne bomo prišli brez varčevanja. Brez odločnega varčevanja tukaj in zdaj.

sreda, 04. april 2012

Rebalans



Na Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport se programa zmanjševanja stroškov lotevamo v času, ko si država eno petino denarja za svoje izdatke sposoja. Bolj plastično to pomeni, da si sposoja eno petino denarja za vsako plačo javnega uslužbenca. Tako nevzdržno stanje je že četrto leto zapored in vlada želi letos to spraviti iz petine na desetino.


Stroške je potrebno zmanjševati na vseh področjih. Marsikdo bo rekel, da na znanju in kulturi temelji naša prihodnost, in da na tem področju že ne bomo varčevali. Ampak nekdo drug bo rekel, da zdravje ljudi nima cene, in da pa pri zdravju pa že ne bomo varčevali, spet tretji, da pri varnosti državljanov in državljank pa res ne smemo delati kompromisov. In da pri policiji, gasilcih ipd. pa že ne bomo varčevali. Tudi audiji in mercedesi imajo svoje meje. Obseg varčevanja ustreza približno 25.000 mercedesom, kakršnega je kupil predsednik državnega sveta. In prihodnje leto bi radi prihranili za teh 25.000 mercedesov in še za 25.000 novih. 
Drži tudi, da jaz nimam obraza, da bi jemal otrokom za malico in odpuščal učitelje, hkrati pa ne bi podprl tistih, ki pravijo, da bi morali uvesti novo dohodninsko stopnjo za najbogatejše. V katero bi verjetno padel tudi sam. Ali, konec koncev, davka na nepremičnine, ki je v osnovi nepošten, je pa gospodarsko in razvojno še najmanj škodljiv.
DDV ni rešitev


Za enake efekte bi morali DDV povišati ne za eno ali dve ampak za 5 ali 6 odstotnih točk, kar bi se zavrtelo v inflacijsko spiralo. Enako bi prizadelo tiste v realnem sektorju (kjer so že bila odpuščanja in nižanja plač) in tiste v javnem, ki se ga kriza še ni dotaknila. Slovenija bi zaradi višjih cen in plač postala še manj konkurenčna na mednarodnem trgu, ker smo v desetih letih za Nemčijo že zelo zaostali. Glede na Nemčijo smo postajali dražji, ne cenejši.
Celotni moji ekipi na ministrstvu ni v noben poseben užitek, da se noč in dan ukvarjamo z varčevalnimi ukrepi. Skupaj z uradništvom, ki na tem mestu zasluži vso pohvalo, se trudimo, da bi bili ukrepi taki,  da bi bili kar najmanj prizadeti otroci oz. njihovo izobraževanje in vzgoja, njihovi starši in zaposleni v javnem sektorju. V tem vrstnem redu.
Osnovna cilja sta dva

  • Ne sme se znižati kakovost izobraževanja.
  • Ne sme se poslabšati materialni položaj socialno šibkih družin.
Ukrepi vlade za konsolidacijo javnih financ so dveh vrst, so horizontalni in vertikalni. Horizontali so tisti, ki se nanašajo na javni sektor v celoti npr. splošno znižanje plač, kilometrin, regresov, odpravnin ob odhodu v pokoj … Vertikalni ukrepi so tisti, ki iščejo specifične rezerve znotraj posameznega sektorja. Tule pišem predvsem o slednjih.

Poudarjam, da gre v obeh primerih za predloge, ki so v teh dneh predmet socialnega dialoga in ki se lahko skozi vladno in parlamentarno proceduro še spremenijo. Želeli bi si predlogov, kje varčevati, da bi čim manj bolelo in kako spremeniti zakonodajo in pooblastila zavodom, da bi sami lahko sprejemali ukrepe, da bi z manj sredstvi lahko ohranili programe.

Rezerve v sistemu so

V času upada generacij smo povečevali normative in dodajali nova pedagoška in nepedagoška delovna mesta, da v šolstvu ne bi prihajalo do tehnoloških viškov. Tako je bilo v preteklosti:

1970: 1 učitelj na 21 učencev
1980: 1 učitelj na 18 učencev
1990: 1 učitelj na 15 učencev
2000: 1 učitelj na 14 učencev
2010: 1 strokovni delavec na 9 učencev

Ob izboljševanju razmerja med učenci in učitelji v zadnjem desetletju je, zanimivo, znanje merjeno z mednarodnimi PISA študijami, nazadovalo.

V zadnjih dveh desetletjih se je večal vpis na terciarno izobraževanje. Po številu vpisanih na višje in visoke šole je Slovenija na petem mestu na svetu, kar bi pomenilo, da v drugih državah ni tako velikega odstotka bistrih ljudi, ki študij zmorejo. K večanju vpisa so spodbujale ugodnosti, ki so jih deležni študenti in »študenti« ter način financiranja visokega šolstva, ki je do nedavna do določene mere financiral vpisanega študenta in do določene diplomanta.

Visokošolske učitelje je sistem motiviral k drobljenju programov, k vedno večji specifičnosti študijev in smeri, ki so jim zagotavljale ure pred tablo in s tem plačo in delovno mesto. Vzorci upravljanja z znanjem, vseživljenjsko učenje in internet zahtevajo drugačnega diplomanta. Širokega in ne ozkega!

Smo država, kjer največji delež doktorjev znanosti dela v javnem sektorju. Kar je za javni sektor morda dobro. A za državo drago, predvsem pa smo ljudi šolali zato, da bi kaj premaknili v gospodarstvu.

V celotnem sistemu kulture, izobraževanja in znanosti se je skozi čas zelo natančno oblikovalo, kaj mora nekdo v javnem sektorju narediti za osnovno plačo, koliko časa mora biti na voljo ravnatelju in kaj mu je treba plačati posebej. Imamo primere, ko človek dobiva plačo v eni ustanovi, kjer ima pač službo, v drugi javni ustanovi, kjer morda dela še več, pa dobiva dodatne honorarje. Umetniki npr. morajo biti vodji na voljo štiri ure na dan. Štiri ure vadijo in se pripravljajo sami. Jutranje in popoldansko varstvo je treba posebej plačati učiteljem. Izredni ali doktorski študij in določeno raziskovalno delo se posebej plača profesorjem, ki plačo v glavnem zaslužijo s šestimi urami predavanj.

V dobrih časih smo pravice (malice, prehrana, brezplačni vrtec) dajali vsem, revnim in bogatim.

Vrtci

V oddelkih višamo normativ za enega otroka (analize kažejo, da je povsod veliko odsotnosti, poprečno 10% vsak dan). Prej je bil normativ 12+ 2= 14 (2 otroka dodatno v skupini, kadar bi le ona dva pomenila odprtje nove skupine). Po novem bo 12+3=15 otrok v oddelku za starostno obdobje od 1 do 3 let in 22+3=25 otrok v oddelku za starostno obdobje od 4 do 6 let. Kljub temu ukrepu ostajamo pod evropskim poprečjem po številu otrok na vzgojitelja. Poprečje EU je 13,7  v Sloveniji pa 8 za prvo starostno skupino in 9,4 za drugo starostno skupino.

Neposredno delo vzgojiteljic z otroki povečujemo od 30 na 32,5 ur tedensko. Ukinjamo brezplačni vrtca za 2. otroka v družini. Socialno ogrožene družine so izvzete. Vemo, da je to nepopularen ukrep in iščemo denar, da ga bi v neki obliki ohranili.

Vsekakor pričakujemo, da se bo zaradi spremembe normativov (število otrok in neposredno delo vzgojiteljev) cena vrtcev ustrezno znižala za vse starše.

Osnovno šolstvo

Optimizirali bomo šolsko mrežo. V vsakem okolišu je en razred, ki ni polno zaseden. Če  bodo okoliši večji, bo ne do konca popolnjenih razredov manj. Normativ pravi, naj v razredu ne bi bilo več kot 28 otrok. V povprečju jih je 19. Z ukrepi želimo dvigati povprečno velikost razredov. Število učencev v oddelku ostaja 28, vendar se uvede minimalno število 24 otrok. Uvajamo možnost izjem, do 30 otrok v razredu, če se ne doseže pogojev za dodatni oddelek. Mimogrede, Šanghai, kjer so najboljši PISA rezultati, je v razredu 40 otrok.

Višamo število ur, ko učitelj srednje šole uči v razredu,  za eno uro, iz 20 na 21, v osnovni šoli pa z 22 na 23 ur. Po podatkih OECD je v Sloveniji  učitelj v povprečju poučeval 690 ur letno (srednja šola 633 ur), v OECD 779 ur (srednja šola 656 ur). Razlika nastane zato, ker poučuje učitelj v SŠ 20 ur tedensko, v OŠ pa 22 ur tedensko.

Ukinja se plačevanje dodatnega dela, opravljenega znotraj delovnih obveznosti: (jutranje varstvo, varstvo po 15.30, popravljanje maturitetnih nalog in podobno). Jutranje varstvo se šteje med delovne obveznosti. Do 15.30 velja nespremenjeno podaljšano bivanje v šoli. Po 15.30 bo zagotovljeno samo varstvo, tudi to v okviru delovne obveznosti in ne plačano posebej. Za družine se ne spremeni nič, otroci pridejo v šolo in odidejo domov ob isti uri kot doslej.

Število podpornega osebja v šolah (psihologi, socialni delavci ipd.) vežemo na število otrok in ne več na število oddelkov. Tudi OECD ugotavlja, da slovenske šole med vsemi zaposlujejo največ podpornega osebja na učenca v vsem OECDju!

Manjše samostojne šole se spremenijo v podružnične, če je manj kot 9 oddelkov. To določilo ne velja za šole, ki so edine šole v lokalni skupnosti (občini). To pomeni, da šola v kraju ostane, poceni pa se njeno delovanje.

Srednje šolstvo

Učitelji bodo učili 1 uro več tedensko, podobno kot vzgojitelji v vrtcih in učitelji v osnovnih šolah ter vzgojitelji v dijaških domovih.

Poklicne šole: potrebno bo smiselno združevanje (če je na primer 1 zidar v Postojni, 1 zidar v Kopru, 3 zidarji v Mariboru bomo združevali v kraju, kjer imamo razpoložljivost v dijaškem domu) oziroma bomo smiselno združevali več šol z različnimi programi v  šolske centre. Programe bomo umestili, kjer je povpraševanje največje. Upoštevali bomo, kje so v bližini možnosti zaposlitve (industrija).

Prehrana

Ukine se splošna subvencija za prehrano učencev in dijakov ter študentski boni v času počitnic*. Subvencija za prehrano ostane za socialno ogrožene družine.

Normativ za čistilce/ke se poveča na 1.000 kv.m. (sedaj 900 kv.m.). Obremenitev čistilk se ne bo zvečala, saj so se pogoji dela od leta 1991, ko je normativ nastal, bistveno spremenili - v  pomoč čiščenju je danes  na voljo  bistveno več različnih čistilnih strojev, pripomočkov  in boljša čistila.

Dijaški domovi

Dijaške domove bomo združevali ali pridruževali srednjim šolam in tako  oblikovali »kampuse«, kjer bo pretočnost informacij večja, in hkrati večje možnosti za učenje in kakovostno preživljanje prostega časa.

Združitev javnih zavodov na področju šolstva

Na področju razvoja šolstva danes delujejo Zavod RS za šolstvo, Andragoški center, Šola za ravnatelje, Center za poklicno izobraževanje in Pedagoški institut. Naloge se prekrivajo. Združili jih bomo v Zavod ali Inštitut za razvoj izobraževanja, ki bo zaradi združitve strokovnjakov močnejši in učinkovitejši. Center RS za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja  je utemeljeno samostojen, saj bo tudi  zaposlenim  v novem zavodu omogočal mobilnost- če bi bil pridružen  novemu zavodu,  svojim zaposlenim  te pravice ne bi mogel več podeljevati, saj to ne dopuščajo evropska pravila. Ravno tako se zdi utemeljeno  ohraniti Državni izpitni center samostojnega, saj  je smiselna distanca med  pripravljavcem tajnih nalog mature in drugimi zavodi. Tudi Center šolskih in obšolskih dejavnosti ima povsem drugo vlogo- je  neke vrste šolska dejavnost, podobno Šolski in Športni muzej ter Zavod Planica.

Odpuščanje

Posledica zgornjih ukrepov je, da bo programe mogoče izpeljati z manj zaposlenimi. Ocenjujemo, da gre za 1450 ljudi. Trudimo se, da bi presežke rešili z minimalnim odpuščanjem z naslednjimi ukrepi:
  • Upokojitev ali prehod v gospodarstvo za tiste, ki izpolnjujejo polne pogoje za upokojitev. Teh je 700.
  • Zmanjšanje števila nadur, povečanih obsegov dela, nadobremenitev. Tu vidimo ohranitev okrog 100 delovnih mest.
  • Možnost podobremenitev, torej krajšega dela, možnost, da učitelj**dela skrajšan delovni čas in je več časa doma z družino. Tu vidimo ohranitev okrog 150 delovnih mest.
  • 300 zaposlitev na programih Evropskega socialnega sklada, od teh je 130 že odobrenih ESS programov.
  • Ostane jih 200, za katere sem prepričan, da se v dogovoru s sindikati in ravnatelji najde rešitev. Itak se generacije večajo in bo v naslednjih letih kljub strožjim normativom  potrebno dodatno zaposlovanje.
Kultura

Javne agencije za knjigo in Slovenskega filmskega centra ne ukinjamo, zmanjšujemo pa financiranje za njihovo administracijo in sicer do nivoja, kolikor bi ta aktivnost stala, če bi jo opravljali v okviru ministrstva. Drugo morata organizaciji najti izven proračuna.drugje. Spremembe financiranja javnih agencij na področju kulture: financiranje poslovanja na višino stroškov dela največ treh zaposlenih, v primeru, da za svoje delovanje ne pridobijo zadosti lastnih izvenproračunskih sredstev.

Prispevki za samozaposlene na področju kulture bodo odvisni od premoženjskega stanja.

Visoko šolstvo in znanost

V letu 2012 bo sredstev za študijsko dejavnost manj za 6 mio EUR za znanost pa za 9 mio EUR, v letu 2013 prav tako. Zato bo potrebna določitev temeljnega stebra financiranja visokošolskih zavodov, upoštevaje razpoložljiva letna proračunska sredstva za študijsko dejavnost ter poenotenjem tega, kaj visokošolski zavodi uvrščajo med neposredno pedagoško obveznost. Nekateri raziskovalni projekti se bodo podaljšali in s tem dlje časa a manj intenzivno bremenili proračun. Znižuje se subvencija za bivanje študentov pri zasebnikih*. Ukinja se študentska prehrana med počitnicami*.


Ker bo nižanje plač bolj prizadelo tiste z višjimi, se bo nadaljeval trend, da bodo plače v znanosti relativno zaostajale za tistimi v šolstvu, čeprav bodo, zaradi boljše izobrazbene strukture, seveda ostale nominalno višje.

Horizontala

Sicer šport, kulturo, visoko in šolstvo zelo prizadenejo horizontalni ukrepi čez cel javni sektor: zmanjšanje plač za 15%, zmanjšanje transferjev javnim zavodom za 5% in javnim agencijam za 25%. Zadnje ni pošteno do raziskovalnih javnih zavodov, ki se financirajo skozi ARRS. Zmanjšanje materialnih stroškov za 30% in investicij (z izjemo tistih iz EU sredstev) za 25%. Pika na i je zmanjšanje letošnjega financiranja za delež presežkov prihodkov nad odhodki, ki so bili v javnih zavodih realizirani v preteklih letih. Če je bilo to varčevanje za slabe čase, potem je treba ugotoviti, da so slabi časi prišli. Če je bilo to varčevanje za investicije, kaznujemo tiste, ki so varčevali.


V javnem sektorju se zdi, da se je varčevanju vedno mogoče izogniti z vdorom v državno blagajno. Da pač ne bi varčevali. Da bi denar natisnili ali si ga sposodili. V zasebnem ne pridejo naročila, niso plačana, ni za plače in teh izgovorov ni. Zato je v zasebnem sektorju že izginilo 60000 delovnih mest in nič koliko podjetij. S temi ukrepi bo del bremena krize začel nositi tudi javni sektor. 


* s ŠOS smo danes dosegli dogovor za drugačen način varčevanja in če ga bo sprejela vlada, te pravice ne bodo prizadete.
** 6.4. popravljeno v moško obliko. Prizadetim se avtor opravičuje,

torek, 03. april 2012

Junaki našega časa

Nagovor na zasedanju Otroškega parlamenta
Ljubljana, Državni zbor RS, 2. aprila 2012. 


Slovar pravi, da je junak nekdo, ki je naredil nekaj pogumnega, ki ga odlikujejo plemenite lastnosti, ali mož, ki je krepak in postaven.

Prototip slovenskega junaka je Martin Krpan. Vsi poznamo ta Levstikov lik. Ne moremo mu očitati pomanjkanja poguma, saj se je lotil Brdavsa. Tudi krepak je nedvomno bil, od vseh tistih jajc in skorij belega kruha (sredice namreč ni jedel), saj je lahko dvignil mršavo kobilo. Bi mu pa naravovarstveniki danes očitali, da ni bilo prav ekološko, da je sredi mesta posekal drevo. Zagovorniki pravne države bi mu očitali, da je bil tihotapec. Da je bil junak tihotapec, nas danes, ko imamo svojo državo in poskušamo preganjati sivo ekonomijo, pravzaprav tepe. Junak pa je bil Martin Krpan zato, ker se je zavzel za svojo državo in jo rešil, ne pa zato, ker je goljufal cesarja.

Junaki so bili Slovenci, ki so v zgodovini branili svoj dom in domovino.

Junaki so vsi tisti, ki so ustvarjali samostojno državo.

Junak je Boris Pahor, ki kljub 95 letom brani slovenstvo na Tržaškem.

Junak je Lionel Messi, ki odloči nogometno tekmo.

Junak je Robert Kranjec, ki se pogumno požene po 230-metrski skakalnici.

Junakinja je Petra Majdič, ki je srčno z zlomljenim rebrom osvojila olimpijsko kolajno.

Junak je znanstvenik, ki si upa dvomiti o obstoječem znanju, postavi svojo teorijo in jo potrdi.

Junak je podjetnik Andraž Tori, ki si upa svoje zamisli preizkusiti na najzahtevnejšem trgu medmrežja.

Junak je učitelj, ki si upa kdaj zaviti s toge poti učnega načrta in vam naredi kakšno učno uro zanimivejšo.

Junak je brezposelni delavec, ki zbere pogum, da še sedemnajstič pošlje prošnjo za zaposlitev.

Junaki so vaši starši, ki vsak dan začnejo z vero, da boste vi živeli bolje kot oni.

Junak je vaš vrstnik Jakob Lozar, ki je lani pogumno in plemenito rešil vrstnika pred utopitvijo.

In ko smo že ravno v parlamentu

Junak je politik, ki stopi na ta oder in pove tisto, kar misli, kar je res, kar je prav, kar je treba povedati, čeprav mu to ne bo prineslo priljubljenosti, občudovanja in političnih točk.

Junak tukaj je tisti, ki prizna svoje napake.

Junak je, kdor v tem hramu zagovarja rešitve, ki so dobre za prihodnost te države, čeprav je to slabo za njegovo stranko. Ne bo dolgo junak, ampak bo junak.

In junaki so vsi tisti, ki bodo te rešitve, morda težko in z odrekanjem, prenašali. V Evropi in Sloveniji so zdaj taki časi, ki terjajo junake.

Junak je nekdo, ki je pogumen in plemenit

Za to se ni treba spustiti po 230-metrski skakalnici, za to ni treba reševati življenj. Vsak med vami, vsak med nami ima možnost, da naredi kaj pogumnega ali plemenitega doma, v šoli, na dvorišču, v svojem kraju.

Na svetu ni veliko brdavsov, ki bi terjali junake, da jih premagajo. Ogromno pa je drobnih stvari, ki jih lahko naredimo, ki se nam zdijo težke, ki si jih ne upamo.

Take ovire premaga pogum. Pogosto sta pred nami dve poti – lažja, poniglava, lenobna, potuhnjena - in težja, ki terja od nas kreposti in plemenitost.

Življenje vam vsem daje možnost, da ste junaki vsak dan posebej, ne nujno veliki junaki, ampak pogumni in plemeniti v majhnih stvareh.

Če hočete, ste lahko vi, prav vi junaki našega časa.


nedelja, 01. april 2012

Izgubljeno desetletje

vir: Wikipedia.
Tole sem imel seboj na Pučnikovih dnevih 2012. Povzame stanje stvari v Sloveniji:
V gospodarstvu se je prilaščanje družbene lastnine skoraj zaključilo, ostajajo le še najbolj kalorični zalogaji, kot so banke, zavarovalnice, energetika, pošta in druga monopolna podjetja. Stanje v gospodarstvu ni dobro, ob skromni rasti kosmatega prihodka so investicije premajhne, proračunska poraba previsoka, tehnološkega razvoja skoraj ni, zato zmanjševanje naše konkurenčnosti na tujih trgih, zelo počasna rast izvoza, že leta previsok blagovni primanjkljaj (daleč prek milijarde ameriških dolarjev letno), plačilni primanjkljaj je v porastu, zadolževanje je preseglo vsako razumno mejo, saj je samo zunanjega dolga na glavo prebivalca trikrat več, kakor ga je bilo v zadnjih dneh nekdanje Jugoslavije. Vzrokov za to stanje je kopica. Predvsem učinkuje negativno to, da se še vedno ni uveljavil prosti trg, ker država poleg previsokih davkov še brezobzirno posega v gospodarsko dogajanje, obenem pa ne daje možnosti za priliv tujega kapitala, saj politiki ščitijo svoje kliente, ki se še niso naučili gospodariti s prigrabljenim premoženjem. Bojim se, da je pred nami globoka finančna, nato pa tudi socialna kriza. Ceno bodo tudi tokrat seveda plačali poprečni državljani.
Težava je v tem, da je dr. Pučnik to povedal leta 2001 (Jože Pučnik, Odrske luči države, revija Ampak, junij – julij 2001. Zapis ob deseti obletnici osamosvojitve).