Gradualizem in arhitektura

foto: Stane Jeršič

Govor na podelitvi Plečnikovih nagrad.

Plečnikova nagrada je najprestižnejše in osrednje javno priznanje za vrhunsko stvaritev na področjih arhitekture, urbanizma, krajinske arhitekture in notranje opreme. Plečnikova odličja so postala najvišje specializirano strokovno priznanje za arhitekturne stvaritve v slovenskem prostoru. Ob tej priložnosti se vsako leto, že 40 let, zbirajo vsi, ki se ukvarjajo z arhitekturo.

Arhitektura je področje, za katero se zanimam osebno in za katero sem se in se še vedno zanimam tudi poklicno.

Arhitektura je mati vseh umetnosti. Brez sebi lastne arhitekture civilizacija nima duše. Te besede Frank Lloyd Wrighta bi danes, ko nas radi spomnijo, kako je kultura temelj naroda, lahko razumeli tudi tako, da arhitekti dajejo dušo tudi narodom.

Fidias je dal dušo antičnim Atencem. Aalto, Saarinen in drugi so dali dušo Fincem. Gaudi Kataloncem. In če smo imeli kakšnega arhitekta, ki je dal dušo Slovencem, je bil to Jože Plečnik.

Za dušo imajo narodi čas, ko uredijo bolj nujne stvari. Fidias po zmagi na Perzijci. Plečnik jo je dal Ljubljani po potresu in po tem, ko smo se znebili avstro-ogrskega okvira. In Pragi, po tem ko so postali svoji na svojem. Nekaj podobnega se je dogajalo na Finskem s Saarinenom in Aaltom.

Že dvajset let smo samostojni, pa ne kaže, da bi si vzeli čas za dušo.
Urejamo pločnike, popravljamo tlake, menjamo svetilke, postavimo kak šoping mall, ne postavljamo pa stavb, ki bi premikale mejnike. Stavb, ali urbanizma, ki bi, kot pravi Richard Meier, bile tako pomembne, da bi sprožale polemike.

Manjka poguma, da bi slabo nadomestili z boljšim. Manjka modrosti, da bi znali razlikovati med tem, kaj je vredno ohraniti in kaj velja porušiti. Manjka samozavesti, da bi v slovenski prostor spustili tuje arhitekte. Manjka velikopoteznosti, širine, drznosti, ki so jo zmogli Bilbao, Valencia, celo bližnji Gradec …

Danes bi naravovarstveniki nasprotovali gradnji Kipa svobode, spomeničarji Eifflovemu stolpu, nasprotovali bi, da ostanemo doma, Predjamskemu gradu in cerkvi na Blejskem otoku.

Dobro, da smo imeli pogum, da smo odstranili Kolizej. Škoda, da nismo imeli poguma in podrli kako krilo Cukrarne več, da bi naredili normalen prostor za cesto in most. Prav je, da smo previdni, ko gre za posege v samo staro mestno jedro Ljubljane.

Ravnotežje med drznostjo in previdnostjo, med razvojem novega in varovanjem starega je tisto, kar napravi delo vseh, ki se ukvarjajo z oblikovanjem grajenega okolja zahtevno, zanimivo in še kako družbeno relevantno.

Za ohranjanje statusa quo zadostuje lenobno samozadovoljstvo. Spremembe zahtevajo pogum. Najprej pri tistih, ki jih domislijo. Potem pri tistih, ki jih morajo sprejeti. 

Nimamo poguma za spremembe v družbi, nimamo poguma za gradnje, ki bi prestavljale mejnike. V ekonomiji politiko drobnih, neodločnih, nebistvenih korakov skozi tranzicijo imenujejo gradualizem. Zato smo zdaj tam, kjer smo. Arhitekturni ekvivalent gradualizma je, da smo drzni v drobnih projektih in previdni pri velikih, kaže se v vseh teh plombah, v novogradnjah na periferiji, v tem, da si kaj večjega upamo postaviti samo še v BTCju.
Arhitektura je odraz družbe in družba je odraz svoje arhitekture.

Spoštovani,
Včasih se zdi, da Plečnika bolj cenijo na Češkem kot v Sloveniji in da se sami nismo potrudili dovolj, da bi slovensko arhitekturo postavil na svetovni zemljevid. Čas bi bil, da se mu tudi mi oddolžimo. Delali bomo na tem, da Plečnikovo Ljubljano uvrstimo za seznam sveto vne dediščine Unesca. Vemo, da bo postopek dolg, ampak skrajni čas je, da se tega lotimo.

In potem bo v panteon svetovne arhitekture lažje dodajati tudi njegove odlične naslednike. Naslednike, ki že 40 let prejemajo to nagrado. Vsem se priklanjam, letošnjim pa še posebej iskreno čestitam.

Med arhitekti je veliko poguma, dolžnost države in tudi drugih investitorjev pa je, da dajo temu pogumu dihati. Da dajo dihati velikim idejam, velikim projektom. Na objekte, ki bi dajale dušo prestolnici samostojne države, še vedno čakamo. Varčevanje ne bo trajalo večno, nasprotno, z njim postavljamo temelj novemu investicijskemu ciklu.

Upam, da rišete stvari, velike stvari, ki smo jih tej državi še dolžni.