sreda, 30. november 2011

Facebook, Twitter, Janez, Jonas, Žiga

Ko gre temperatura kampanje proti 35 stopinjam (oziroma procentom za SDS), praskajo s tal zadnje blato za negativno kampanjo. Janša da je kupil stanovanje in Janša da blokira ljudi na twitterju. Tista okrog stanovanja je preveč patetična, da bi se z njo sploh ukvarjal. Obupan poskus konstruiranja nekih vzporednic z Jankovićem, ker gre pač v obeh primerih za nepremičnine.

Recimo nekaj o blokiranju na twitterju. Da ne bo pomote. Ne mislim biti njegov advokat. Parkrat sem mu rekel, da to nima smisla. Da če ga ne spravljajo v slabo voljo visokotiražni mediji, bi pač lahko prenesel tudi nadležno čivkanje in krakanje. In sem sam pri sebi odblokiral člane komentariata, ki so mi šli na živce. Ampak Janša ima svojo pamet. Kar se od njega konec koncev tudi pričakuje.

Facebook

Na družabnih medijih se je kar nekako razpaslo, da smo vsi z vsemi prijatelji. Facebook je najbolj očiten primer. Kup ljudi hoče biti moj prijatelj in prijateljstva veselo potrjujem. Med prijatelji imam posebno kategorijo, znanci, ki mi pomenijo bistveno več. Absurdno. To so ljudje, za katere bi morda celo res kaj prijateljskega naredi. Ker, priznajmo, ramena za jok vsem iz seznama "prijateljev" ne bi nastavil. Še vabila v Farmville komaj prenašam.

Twitter

Na twitterju nismo prijatelji. Sledimo si. V Twitter je vgrajena asimetrija. Nekoga slediti pomeni, da nekoga berem. Kar ta napiše. Ni treba, da me on bere nazaj. Kar napišem, lahko drugi berejo. Ali pa ne. Lahko zaklenem svoj profil in me bodo lahko brali samo tisti, ki jim to dovolim. Ali pa branje sicer dovolim vsem, nekatere pa blokiram. Berejo me lahko še vedno (skozi RSS oz. spletni vmesnik Twitterja, Janšo tudi), preprečim pa, da bi se njihovo pisanje pojavilo v mojem branju (skoz retweet ali skozi @omembe). Skratka, oblikujem si lahko tok za branje po svojem okusu in oblikujem si seznam, s kom sem pripravljen deliti svoje misli in s kom ne.

Janez

In debata v zvezi z Janšo je, ali kot politik to pravico ima ali ne. Da si tok branja oblikuje po svoje. Da si uredi, kaj more dobiti njegovo pozornost ali ne. Nekaterim se zdi, da je nima. Da njihovo čivkanje zasluži pozornost. Da imajo pravico, da Janšo na cesti ustavijo in mu povejo vse, kar si mislijo. Ker če si pa javna oseba, si pa moraš vzeti minuto za vsakega, ki te ima čas omeniti. In so užaljeni, če jim tega ne dovoli. Janša ima pravico, da bere tiste časopise, ki jih hoče, nima pa pravice, da se izogne temu ali onemu tviterašu.

Hecno. Če Janša ne bi bil na twitterju, bi bilo, domnevam, vse v redu, ker se nihče ne toži, da njihovega čivkanja ne berejo Pahor, Janković ali Žerjav. Tudi, da gredo kakšni drugi politiki praviloma tiho mimo, ni problem. Gre torej za zavist, užaljenost ... Nekatere sledi, nekaterih ne. OK, to lahko preživimo. Mene blokira, drugih ne, to je pa že preveč!

Jonas

Debata na nek način spominja na tisto, ko je Jonas na svojem blogu ukinil komentarje. Refleks je bil podoben. Zdaj, ko se je spustil med nas ljudstvo, kako si dovoli pričakovati, da ga bomo mi brali, on pa ne nazaj naših bistroumnih komentarjev. Kako si upa blokirati komentarje na svojem blogu! Nekaj časa so ropotali, potem so se pa sprijaznili.

Žiga

si pa mislim takole. Družabna omrežja omogočajo bolj neposredne stike med ljudmi, omogočajo, da jih spoznamo bolje kot preko posrednikov iz služb za stike z javnostmi. Vsako dejanje ali nedejanje je del mozaika, iz katerega se na dolgi rok sestavi podoba človeka. Da jaz nikogar ne blokiram, se da interpretirati, da "razumem duh digitalne demokracije" ali pa, da "hočem biti za vsako ceno všečen". Slednje je nevarno, če se bom kdaj pogajal s sindikati za plače ali s Hrvaško o meji.

Če Janša na twitterju blokira npr. drfilomeno (ki, mimogrede, ni ne doktor, ne filomena :), je to za nekatere prednost (zna ločiti pomembno od nepomembnega, ni mu mar za poceni popularnost), za nekatere slabost (tule vstavite po svojem okusu, itak je princ teme, ne?).

Na volitvah se potem odločite med tistimi, katerih domet pri novih tehnologijah je pošiljanje SMSov in tistimi, ki si upajo povedati, da jih mnenje tega in tega na družabnem omrežju ne zanima.

torek, 29. november 2011

Ni važno, od kod je mačka

V soboto je SDS v sodelovanju z Inštitutom za kulturno diplomacijo iz Berlina organizirala tretjo tematsko konferenco. Prva je bila na temo konkurenčnosti, druga na temo socialnega dialoga in tretja v zvezi s tujimi investicijami. Posebnega medijskega predvolilnega izplena je bilo za vse tri skupaj manj, kot ko je kak protikandidat kje s kom pil čaj. Ampak namen je bil itak priprava 4.12.2015 in ne na 4.12.2011; vzpostavitev dialoga in sodelovanja, brušenje idej ...

Če povzamem

Naš razvojni cilj je pravična družba. Pravičnost je lažje dosegati v pogojih rasti. Če rasti ni, je treba enim vzeti, da bi drugim lahko dali, če rastemo, vsi rastemo, a nekateri hitreje od drugih. Rast bo, če bomo odpirali delovna mesta:
  • nova delovna mesta za tiste, ki so zdaj brezposelni;
  • prestrukturiranje obstoječih delovnih mest.
Nova delovna mesta zahtevajo vlaganja, investicije. Vlagajo lahko: 
  • država,
  • domači zasebniki,
  • tuji zasebniki.
Najslabši vlagatelj je država. Vemo, da se njene pretekle investicije niso obnesle in da slabo gospodari s svojim premoženjem. Donos na kapital je mneda 0.6%. Država je tudi že itak preveč zadolžena in kaj dosti ne bo vlagala.

Torej je potrebno k investiranju pritegniti zasebnike, domače in tuje in sicer tako:
  • ustvariti dobre pogoje za gospodarstvo nasploh:  (1) pravna država, (2) urejanje prostora in dovoljenj za investicije, (3)  ureditev trga dela in pametna politika priseljevanja, (4) davčne olajšave za investicije nasploh in za investicije in raziskave in razvoj še posebej. 
  • ustvariti dobre pogoje posebej za tuje investicije: (1) kulturno sprejemanje tujih investicij in preseganje sindroma Martina Krpana, katerega ambicija je bil cesarski patent na lokalni monopol, (2) pozitivni zgledi in zgodbe, ko nek tujec le ni gledal filma "Slovenian Job"; (3) Slovenska identiteta je zaživela vzporedno s tujo investicijo - železnico Dunaj-Trst, ki je dala Slovencem tudi materialno osnovo za kulturo. 
  • aktivna politika privabljanja tujih investicij: (1) ciljno privabljanje določenih investitorjev – high-tech, zdravje, les; (2) investicije za rast SME, širjenje SME, tudi na Balkan in v mid tech; (3) Slovenija kot most med denarjem na Zahodu in talenti na Vzhodu. 
Ne sme nas zanimati, od kod prihaja mačka, važno, da lovi miši.

ponedeljek, 28. november 2011

Spoštovani Šiškarji,

dragi sosedje.

Spet kandidiram tam, kjer sem hodil v šolo in preživel največji del svojega življenja. Kot bi rekla Borut Pahor in J.F.Kennedy, tam kandidiram zato, ker je to težko. Ker je težko biti izvoljen. Če želite, da štiri leta svojega življenja žrtvujem demokraciji, potem mi to povejte vi. Šiškarji.

Moja šola, iz njihove spletne strani.
Zadnjič sem srečal enega tistih profesorjev, ki so mi pred leti dali več kot samo izobrazbo. Zdaj je v pokoju. Pripovedoval je, da ga je eden od prejšnjih ministrov vabil v politiko. Pa je premislil in se odločil, da profesure in kariere, ki si jo je bil gradil dolga leta, ne bo vrgel stran. Moder mož.

Tudi v znanosti je veliko blefiranja in na univerzi prerivanja ljudi s prevelikimi egoti za premajhne kabinete in obskurne funkcije, ampak merila uspešnosti in pravila tekme so le bolj higienična kot v politiki. Na poti skozi akademsko kariero je le nekaj oslovskih mostov*, ki jih v politiki ni. Izboljšajo družbo.

Po drugi strani pa sem verjetno edini, ki mu je padel v oči tale citat iz Atlas Shrugged:
He simply refuses to get excited about plumbing.**
Skratka, Šiškarji, dajem vam možnost. Ne vem, zakaj bi moral delati za ljudi, ki cenijo carje in pajdaše. Ne vem, zakaj bi metal stran kariero za to, da bi zmanjševal birokratske ovire. Iz Slovenije je treba narediti normalno državo, kjer za pošteno tekmo na podjetniškem trgu veljajo pravila pravne države in kjer solidarnost v družbi poskrbi zato, da imajo vsi enake možnosti, da nobena glava, nobene roke, ne ostanejo brez dela.

Če boste temu dali dovolj odločno podporo, lahko računate name. Sicer mi še vedno ostane internetno inštalaterstvo. Ali pa grem po poti Johna Galta.


* "Oslovski most" je selektiven izpit, ki prepreči, da bi vsak osel lahko končal katerikoli študij oz. pridobil katerokoli kvalifikacijo.
** Prof. Janko Prunk je rad citiral, če se prav spomnim, nekega nemškega filozofa, ki je trdil, da so edine prave znanosti teologija, filozofija ipd. Ostalo, torej gradbeništvo, računalništvo, da je kovaštvo ali nekaj podobnega.





petek, 25. november 2011

Najvišji standardi etičnega leporečja

Saj človek razume, da v politiki kdaj spremeniš stališče, požreš besedo. Ali pa, da si pustiš izplačati, kar ti po črki zakona pripada. Vsi smo krvavi pod kožo.

Ko pa berem o tem, kako fantje iz stranke Državljanska lista Gregorja Viranta požrte besede in pohlep zavijajo v leporečje, napišem nekaj na blog. In ne objavim. Dokler ne gre ponavljanje istih praznih fraz preko roba.

Tole npr. piše Marko Pavliha:
Tako sem še do preteklih praznikov verjel in javno povedal, da ne bom kandidiral na letošnjih predčasnih državnozborskih volitvah, potem pa so me najožji sodelavci z dr. Gregorjem Virantom na čelu prepričali, da so dobre namere naše Državljanske liste in volja ljudi pomembnejše od moje dane besede. Zato sem med dvema vrednotama izbral višjo, bolj etično.
Stop the crap, Marko! Volilne interese neke stranke, ki si je dala ime lista, si postavil nad interes, da ostaneš mož beseda. Ne vem, koliko vrednot je bolj etičnih od te. In kot rečeno, da si se premislil, popolnoma razumem. Samo bedak nikoli ne spremeni mnenja, samo bedak se iz preteklosti nikoli ničesar ne nauči. Ampak prodajati to kot nekakšen etični dosežek kaže, da nas imaš za norca. Razen, če res verjameš, da bi te za izrečeni podčrtani stavek moral predsednik republike odlikovati. Ali škof predlagati za svetnika. Kar je še bolj zaskrbljujoče.

Drugi presežek pa je tale Viratnova izjava, ki je kar ne more nehati ponavljati:
V teh dneh sem se polno zavedel, kako veliko zaupanje imajo ljudje vame in da od mene pričakujejo ravnanje po najvišjih standardih.
V resnici bi se Virant moral polno zavedati, da je ljudi razočaral, ker ocenjujejo, da ni ravnal po najvišjih standardih in da je izgubil zaupanje. In poskuša rešiti, kar se rešiti da. Čim ceneje. Ni razlogov za trkanje po prsih.

Zakrinkani populizem

Kurjenje ljudske zavisti v zvezi s tem, koliko je kdo pošteno zaslužil ali kakšne uhane nosi, je populizem, ki piha na človeško zavist. Zavračam ga. Frazarjenje o etiki je tudi populizem. Zlorablja zdrav ljudski občutek za prav in narobe.

ponedeljek, 21. november 2011

Wholly German Empire!

Niall Fergusson (dobro bran zadnje čase, ker se ukvarja s pojasnjevanjem vzpona in zatona Zahoda) je napisal dober članek o prihodnji Evropi. Povzemam. Komentarje vzemite s ščepcem soli:
Welcome to Europe, 2021... The euro is still circulating, though banknotes are now seldom seen. (Indeed, the ease of electronic payments now makes some people wonder why creating a single European currency ever seemed worth the effort.) But Brussels has been abandoned as Europe's political headquarters. Vienna has been a great success.

Od širitve EU na vzhod se mi Dunaj zdi boljša prestolnica EU. Adria bi sicer nekaj trpela (takrat je itak ne bo več), ampak lahko bi hodili celo z avtom!
"There is something about the Habsburg legacy," explains the dynamic new Austrian Chancellor Marsha Radetzky. "It just seems to make multinational politics so much more fun."
Mož ima smisel za imena :) Tudi tule:
The Germans also like the new arrangements. "For some reason, we never felt very welcome in Belgium," recalls German Chancellor Reinhold Siegfried von Gotha-Dämmerung.
It was fitting that the disintegration of the EU should be centered on the two great cradles of Western civilization, Athens and Rome. But George Papandreou and Silvio Berlusconi were by no means the first European leaders to fall victim to what might be called the curse of the euro.
V zvezi s tem. Tehnokratov vsaj v Italiji niso postavili evrokrati. Postavili so jih trgi!

Euro: Government killing machine
Since financial fear had started to spread through the euro zone in June 2010, no fewer than seven other governments had fallen: in the Netherlands, Slovakia, Belgium, Ireland, Finland, Portugal and Slovenia. The fact that nine governments fell in less than 18 months—with another soon to follow—was in itself remarkable.
No, pa smo doživeli omembo Slovenije! Med tem na severu:
Another thing no one had anticipated in 2011 was developments in Scandinavia. Inspired by the True Finns in Helsinki, the Swedes and Danes—who had never joined the euro—refused to accept the German proposal for a "transfer union" to bail out Southern Europe. When the energy-rich Norwegians suggested a five-country Norse League, bringing in Iceland, too, the proposal struck a chord.
Malo me čudi, da jim ni priključil Baltov.

Tole je vsekakor zmagovalni citat:
As Mr. Draghi said in an interview in December 2011, "The euro could only be saved by printing it."
Sledijo problemi na Bližnjem vzhodu, ki jih razreši ...
Mr. von Habsburg—still known to close associates by his royal title of Archduke Karl of Austria—could justly feel proud. Not only had the euro survived. Somehow, just a century after his grandfather's deposition, the Habsburg Empire had reconstituted itself as the United States of Europe. 
Small wonder the British and the Scandinavians preferred to call it the Wholly German Empire.

Scenarij 1: DLR Slovenija

Kakšna bo prihodnost ne vemo, lahko pa špekuliramo o možnih scenarijih. V štirih prispevkih bom predstavil štiri, ki čakajo Slovenijo. Politike in volilne programe lahko ocenjujemo tudi po tem, v katerega od scenarijev nas vodijo.

Demokratična ljudska republika Slovenija

Zaradi dolge in boleče gospodarske krize, iz katere ni in ni bilo izhoda, je bilo nezadovoljstvo ljudi mogoče obvladati samo tako, da je država, podobno kot lisica v basni o kislem grozdju, spremenila svoje cilje in medijsko prepričala javnost, da je resnična naloga država, da skrbi za srečo ljudi. Slovenec je najbolj srečen, če je zdravje sosedove krave slabše kot od domače in temu so se vladne politike posvetile - zmanjševanju razlik in solidarnemu prelivanju denarja od uspešnih k neuspešnim. "Človek je najbolj svoboden, kadar je enak", je v govoru ob dnevu OF povedal predsednik. Pri tem se je vlada sklicevala na mnenja kritičnih intelektualcev, da je bila odločitev za demokracijo pred dvajsetimi leti sicer nesporna, če pa si želijo tržno gospodarstvo in kapitalizem, pa ljudi pravzaprav nihče ni vprašal.

Država zaustavi povampirjeni kapitalizem in prepove zasebno iniciativo na številnih področjih, ki so zares pomembna za ljudi in ne morejo biti prepuščena ozkim zasebnim interesom. Ne samo šolstvo in zdravstvo, tudi preskrba z energijo, gradbeništvo, raba kmetijskih zemljišč (za zagotavljanje samooskrbe s hrano) in gozdov se nacionalizira. Podržavijo tudi banke in zavarovalnice, ki so bile najprej prisiljene v dajanje slabih kreditov, ki jih nihče ni vračal in bi šle sicer v stečaj.

Proračun polni javni sektor

Država z zakonom prepove stečaje zasebnih podjetij in odpuščanje. Ko znanost ugotovi, da je dodana vrednost v javnem sektorju v povprečju večja kot v zasebnem in da tam zaposleni plačajo veliko davka, država intenzivno zaposluje v javnem sektorju. Ker tam zaposleni lahko tudi veliko kupujejo, poveča prihodke še tako, da vsako leto za odstotno točko dvigne DDV. Ugotovijo, da je delovna mesta še najlažje ustvarjati tako, da zakonodaja uradnikom nalaga dodatne naloge, kontrole, preverbe, obdelavo poročil ...

Vsa delovna sila je razvrščena v plačne razrede, da ne bi bili tisti v zasebnem sektorju predmet prehude zavisti. Poleg minimalne država uvede tudi maksimalno plačo. Ne samo kazni za prometne prekrške, tudi cene goriv in kuriv, hrane in obleke se oblikujejo glede na to, koliko človek zasluži. Kdor zasluži več, naj plača tudi več za bencin in cestnino!

Narod si bo sodbo pisal sam ...

Nadzorni sveti podjetij se preoblikujejo tako, da ima v njih kapital največ 1/3 nadzornikov, 1/3 so predstavniki delavcev, 1/3 pa predstavniki kupcev in civilne družbe. Preseči je treba namreč povampirjeno idejo, da je namen podjetja, da ustvarja dobiček. Ker namreč kupci na podjetja ne morejo vplivati s tem, pri kom kupujejo (izbire ni), morajo imeti pač druge bolj inteligentne vzvode kot tistega, da je kupec pač kralj.

Na godrnanje, ki zaradi takih ukrepov prihaja iz Evropske Unije in OECD predsednik republike odgovarja, da je Slovenija suverena država in citira pisatelja, »da si bo ta narod pisal sodbo sam« in da se ve, kje se je ta kriza začela in da od tam že ne bomo poslušali nasvetov. Leta 2018 Slovenija zapusti EU in NATO ter na velikem srečanju v športni dvorani na križišču Titove in Chavezove ulice oživi gibanje neuvrščenih.

Slovenija tudi prva v Evropi izpolni zaveze 20-20-20, saj zaradi ambicioznega varčevanja z energijo (in ne zaradi pomanjkanja denarja za nakup goriv na sredozemskem trgu, kot so namigovali zlobneži) uvede sistem par-nepar (vozila s parno tablico lahko vozijo ob ponedeljkih in sredah, z neparno pa ob torkih in četrtkih). Podaljšani vikendi so vikendi brez avtomobila, ljudje imajo vendarle več časa in gredo lahko po nakupih in v naravo peš. Dela se namreč 4 dni na teden po šest ur na dan, dobro pa je, da imajo delo vsi (no ja, hodijo v službo). Dolgi vikendi pa omogočajo, da lahko veliko kakovostnega časa preživijo tudi s svojo družino. Predvsem hodijo na sprehode, dokler si ne izrabijo obutve.

... in jo bral ob svečah

Državna inšpekcija za klimatske spremembe s termovizijskimi kamerami nadzira, če je v kakem stanovanju pozimi temperatura višja od 17C, poleti pa delujoče klimatske naprave, v kolikor jih niso odstranili iz fasad, kot je to priporočila arhitekturna policija, ki je Slovenijo očistila slabega okusa ljudi. Ministrica za podnebne spremembe je ob tem izjavila »Evropi smo pokazali pot, kako preprečiti podnebne spremembe. In to s svečo iz voska kranjske čebele, ne z energetsko potratnim svetilnikom.« 

četrtek, 17. november 2011

Voditi državo kot gostilno!

Iz države bi naredili podjetje? Ron Paul:
Amid the din of economic nonsense being bandied about since the
 2008 elections in Slovenia collapse of the housing bubble and the steep ramping up of our national debt there has been the persistent refrain that Slovenia Washington should be “run more like a business”. If only more businesspeople (like Zoran Janković, Ivan Zidar, Boško Šrot, Igor Bavčar, Bine Kordež ...), were in charge to wield their business acumen, we would have this country in shape in no time. But is that a good solution? Businesses seek primarily to increase their revenues and profits; government revenues depend on taxes. Government accumulates tax money by squeezing it out of people’s productive earnings with threats of audits, fines and imprisonment.
In predlog taistih je, da se poveča DDV!

Ron Paul je republikanec. Tisti, ki bi radi, da bi vlaki spet vozili točno, si bi zato morda oddahnili. Američanov v Sloveniji ne maramo, Republikance pa naravnost sovražimo. A postrezimo še s pisanjem druge strani:
Running government like a business" is one of those zombie desperate neocommunist  Republican lines; no matter how dramatically it fails time after time, it always comes back. (...) Rotting, staggering reanimated corpse it may be this Slovenian left, but it's a rotting, staggering reanimated corpse affecting how our states and nation are being run and how students are being educated, so it's worth poking at a bit (...) Are the citizens of the businesstate of  Slovenia South Carolina the customers? Or the shareholders? Or both? Does Janković, Virant, Kresal ... Haley campaign contributions equal stock?
In res. Smo državljani delničarji Slovenije d.d.? Ali smo njene stranke? Ali smo v njej zaposleni? Bi bil Janković rad 25% lastnik Slovenije d.d., kot je bil to predlagal za svoj ceh direktorjev. Bo za Slovenijo d.d. smela graditi samo Electa, tako, kot je za Mercator d.d.? Se bo Slovenija d.d. zadolžila tako, kot se je bil Mercator d.d. ali Ljubljana d.o.o.?


There's nothing wrong with the idea that governments should be run more efficiently or with better customer service, and if that's what people mean, they should say that (SDS says that in 10+100). But to say that governments should be run like businesses is to reveal ignorance about what either governments or businesses -- or both -- are. Businesses exist to turn a profit. They provide goods and services to others only insofar as it is profitable to do so, and they will set prices in a way that ends up prohibiting a significant sector of the population from obtaining those goods and services. And that, of course, is fine, because they're businesses. Governments, conversely, provide public goods and services -- things that we have determined are people'sright to possess. This is inherently an unprofitable enterprise. Apple would not last long if it had to provide every American with an iPad.
Če bi bil v Sloveniji po kakem naključju zelo popularen kak gostilničar, ki bi bil ljubitelj Josipa Broza in drugih revolucionarjev, bi propagandni stroj tranzicijske levice ljudje prepričeval, da bi bilo Slovenijo treba voditi kot gostilno. Kar bi bilo morda celo manj škodljivo. Gostilničarjem je jasno, da ni zastonj kosila in da je dobro vedeti kdo pije in kdo plača!


In tudi ljudem je to jasno.

sobota, 12. november 2011

Prihodnost kakovosti

V četrtek sem bil panelist na konferenci Slovenskega združenja za kakovost in odličnost. Svojo razpravo sem zaključil z besedami:
Prihodnost ekonomije je v ekonomiji smisla. Prihodnost kakovosti je v kakovosti smisla. Kakovosti smisla se reče vrednote.

Z nekaj samoironije bi temu rekel deepakizem. No ja, blizu.

Sicer sem pa naredil nekaj reklame za to, kaj smo, tudi zaradi dobrega sodelovanja s člani SZKO, zapisali v program 10+100 SDS:

Rešitev 20: Izboljšanje upravljanja podjetij, kjer je solastnik država in obvezno ocenjevanje.

Podjetja, kjer je solastnik država, ne dosegajo mednarodno primerljivih rezultatov in kazalnikov poslovanja. Nekatera stalno potrebujejo dokapitalizacijo, druga so na robu stečaja, tretja ne dosegajo dobičkov, ki bi jih lastniki pričakovali.

Glavni vzrok za to je zanemarjanje poslovnih interesov lastnika podjetja po dobrem poslovanju in dobičku in s tem pomanjkljiva skrb za odličnost vodenja, ki odseva tudi v slabem kadrovanju na vodilna mesta. Uprave in NS ne sestavljajo komplementarne skupine izkušenih posameznikov. Ker uprave ne dosegajo želenih rezultatov, se stalno menjajo, tako da ni kontinuiranega razvoja podjetij. Poudarek je na kdo in ne kako se upravljajo ta podjetja.

Redno se bo preverjala upravljavska praksa podjetij, kot to zahtevajo »Načela korporativnega upravljanja OECD«, po evropskem modelu odličnosti EFQM oz. po kriteriju za Priznanje RS za poslovno odličnost, ter tako ugotavljala prednostna področja izboljšav. Zahtevali bomo letni načrt izboljšave pristopov oz. vpeljavo sodobnih metod upravljanja (kot so sistem uravnoteženih kazalnikov, principi vitkosti/6-sigma, upravljanje življenjskega cikla podjetja, itd...). Država bo to zagovarjala preko svojih predstavnikov v nadzornih svetih ter s spremembo zakona o priznanju za poslovno odličnost. Država bo tudi v bankah in drugih finančnih ustanovah, kjer je solastnik, uvedla upoštevanje ocene podjetij po evropskem modelu odličnosti EFQM za dolgoročno sposobnost vračanja posojil in s tem dostopnost do kapitala.

četrtek, 10. november 2011

Največji razvojni izziv: delo za delovna mesta

V jedru krize Zahoda je pomanjkanje dela in delovnih mest, ki bi prinašali dohodke in gospodarsko rast. To se nam ne dogaja prvič, se pa dogaja zelo intenzivno. V predavanju na srečanju SDS z gospodarstvom naštevam dve slabi in tri dobre rešitve. 
Več predavanj Žiga Turka.

nedelja, 06. november 2011

Naivnost je nova poštenost

Simptom moralnega relativizma je tudi ta, da je iz slovarja izginila "poštenost". Izginila je kot koncept in izginila je kot beseda.

Vir.
Odkar sta brata pod- in nad-poštenjak zavladala v Mladininem Rolanju po sceni, je postalo neprimerno koga označiti kot poštenjaka. Izpostavili bi ga posmehu kritičnih intelektualcev in brskanju po tem, ali je vendarle kje v njegovi preteklosti evro ali dva težka senca; morda je prevozil rdečo luč, gleda file iz Pirate Bay ali pa mu na črno kosijo travo. Tako je izginila beseda.

Poštenost izginja kot koncept, ker besede dobivajo pomen, ki ga nimajo. Namesto, da si pošten, je postalo nekaj dobrega, če si naiven. Naivnost je postala sinonim za poštenost. Slovar tujk naivnost definira tako:
prostosrčen, prostodušen; naraven, neprisiljen (ne ozirajoče se na družbene konvencije); naravno preprost (pejoratvno: omejen); nedolžen; pretirano zaupljiv; otročji; neuk, neizkušen.
Tanka je torej meja med naivnostjo in nesposobnostjo, ampak v diskusijah o naivnosti politikov sem besedo razumel predvsem smislu pretirane zaupljivosti in lahkovernosti. Naivni naj bi bili ljudje, ki druge ocenjujejo, da so boljši, kot so v resnici.

Kaj je v tem dobrega? Ko razmišljamo o drugih, jih najprej primerjamo s sabo. Mi smo merilo. Pričakujemo, da so ljudje taki , kot smo mi, plus minus neka razlika. Pripovedujemo toliko ostre šale, da nas ne bi prizadele, če bi jih drug povedal na naš račun. Pričakujemo, da bo reakcija nekako taka, kot bi bila naša plus minus neka razlika. Podlaga za tovrstno naivnost, za dobro mnenje o drugih, je (1.) dobro mnenje o sebi in (2.) nesposobnost realne ocene drugih.

Prvo je lahko pozitivno, če je utemeljeno. Drugo je slabo, še posebej za osebo, ki naj bi kadrovala in vodila druge. Seveda je vsaj tako slaba tudi nesposobnost realnega ocenjevanja ljudi v drugo smer - da izhajaš iz tega, da so vsi barabe, da imaš o vseh tudi nerealno - ampak slabše mnenje. Tovrstna naivnost seveda ni popularna, ker imamo vsi radi ljudi, ki za nas mislijo, da smo boljši, kot smo v resnici.

Naivnost je torej mešanica dobrega in slabega in taka mešanica je danes potrebna, da kako dobro lastnost le spravimo skozi pokvarjeno lečo moralnih relativistov. Da je lahko pozitivno tudi to, da si "car". Car je tudi mešanica dobrega in slabega: poslovna sposobnost, pa goljufanje ljudi vse okrog.

Jaz sem tudi malo naiven. In mislim, da je to moja slabost.

torek, 01. november 2011

Vsi sveti 2011

Podčrtal v uspešnici "Civilization: The West and the Rest (Niall Ferguson)":
I wrote this book because I had formed the strong impression that the people currently living were paying insufficient attention to the dead.
The dead outnumber the living (...) fourteen to one, and we ignore the accumulated experience of such a huge majority of mankind at our peril. 
... his mother had implored him to take at least one history course. The brilliant young economist replied cockily that he was more interested in the future than in the past. It is a preference he now knows to be illusory.
Danes je en tak dan, da se lahko od mrtvih kaj naučimo.

iTunes Junction

Če vam gre na živce, da vam iTunes zasujejo trdi disk prenosnika z vso mogočo šaro (največ zasedejo backupi od iPhona in iPada), ob tem pa se nabira pajčevina na zunanjem trdem disku, se gotovo sprašujete, kako bi iTunesu povedali, kam naj piše vse te gigabyte.

Se ne da!


Da se pa na Windows narediti povezavo (zagovorniki arbitražnega sporazuma bi rekli "stik") med mapo X in mapo Y. Software misli, da piše v mapo X, v resnici pa piše v mapo Y. iTunes misli, da piše v mapo nekam na C:, v resnici pa bo ta mapa samo povezava do mape, ki je fizično na F:. Koncept je že od vsega začetka znan na UNIXu.

Zadevi se streže z ukazom mklink:


Npr.

cd c:\Users\zigaturk\Music
mklink /J iTunes F:\iTunes

in

cd c:\Users\zigaturk\AppData\Roaming\Apple Computer\MobileSync
mklink /J Backup F:\iBackup

Uporaba na lastno odgovornost!