sreda, 28. september 2011

Zastraševanje kot volilna platforma (drugič)

vir: vest.si
Gregor Virant je bil obsojen na mesec dni zapora (pogojno) za naslednje besede o Dragu Kosu:
povrh vsega, čeprav to ni ključno, komisijo vodi tudi sporna osebnost, ki je sodelovala v mnogih spletkah, tudi v spletkah proti predsedniku vlade Janezu Janši.
Resnica me ne briga

Sodišče ni ugotavljalo, ali je povedano res ali ne. Ali Kos je sodeloval v zadevi Depala vas, ali je Depala vas bila spletka. Ali je sodeloval v zadevi Vič Holmec, ali je tisto bila spletka. Takole, piše Dnevnik, je sodnica Lea Habjanič pojasnila ...
... razžalitev je najmilejše kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime in da je za izpolnitev znakov tega dejanja dovolj že, če imajo izrečene besede o neki osebi negativno konotacijo.
Lažnivci, tatovi, spletkarji, debeluhi, veselite se. V Sloveniji vas ne bo nihče smel imenovati s pravim imenom. Ni važno, če res kradete ali lažete, če kdo o vas poreče kaj z "negativno konotacijo", ga boste lahko zvlekli na sodišče in to ga bo strpali v zapor, če vas bo v enem letu le še kaj omenil.

To so pravne posledice življenja v državi, katere uradna filozofija je, da je resnic več in ker jih je več, se za edino ni vredno truditi. Ne na sodiščih, ne v medijih. Tako se ubije resnica, brez resnice besede nimajo smisla, brez besed ni dialoga, brez dialoga pa ne družbe.

Zastraševanje drugič

Sodba je tista kaplja čez rob, ki je v meni porušila zaupanje, ki sem ga imel v pravno državo. Veliko tega se dogaja, pa si človek misli, nekaj že mora biti za tem, kjer je dim, je tudi ogenj. Ampak ta primer je preveč preprost, preveč jasen. Virant je preveč vljuden, strpen in ne vročekrven človek. Če je mogoče to, je tudi v zadevi Patria mogoče karkoli.

Včeraj sem pisal o tem, kako je zastraševanje zmernih volivcev platforma kampanje "levice" v letu 2011. Neko drugo zastraševanje poteka proti simpatizerjem pomladi. Skoraj vsak minister Janševe vlade ima proti sebi kako tožbo. Morda bo padla. Morda ne, kot v Virantovem primeru. Na vsak način pa ljudje izgubljajo na sodiščih čas, trošijo denar za odvetnike in slišijo sporočilo: "Kaj si pa v Janševi vladi sodeloval, prav ti je." Podobno je tudi s številnimi člani nadzornih svetov in uprav, ki jih je postavila Janševa vlada. Ali jih tožijo, ali pa so jim zaprta vrata za službe. Majhen del tega je verjetno zaslužen. Ampak zaupanja v to, da je sodstvo pošten razsodnik med zasluženim in nezasluženim, pa nimam več.

Zdaj se bodo oglasili varuhi dobrega imena sodne veje oblasti in se vili roke nad tem, da nekdo zmanjšuje njen ugled. Ugled si je treba zaslužiti. Ne more biti zapovedan. Ugled imaš, potem pa npr. rečeš, da je holokaust drugorazredna tema, in ga nimaš več. Dolžno spoštovanje mora ostati samo še formi.

V primerjalnih študijah gospodarskega okolja Slovenija beleži najnižje rezultate in zaostaja za afriškimi banana republikami ravno zaradi slabega dela sodne veje oblasti. Med najpočasnejšimi na svetu smo pri uveljavitvi pogodb na sodišču, pri registraciji premoženja, pri izterjavi dolga ... Spoštovanje si je treba zaslužiti. Ni predpisano v ustavi.

Vsi enaki, vsi kriminalci

Atlas Shrugged ima menda 1200 strani. Ne bi vedel. Berem na Kindlu. Procenti tečejo počasi. A ni kaj krajšati. Tule mimo sem šel pred kakim tednom:
Did you really think that we want those laws to be observed? We want them broken. You'd better get it straight that it's not a bunch of boy scouts you're up against—then you'll know that this is not the age for beautiful gestures. We're after power and we mean it. You fellows were pikers, but we know the real trick, and you'd better get wise to it. There's no way to rule innocent men. The only power any government has is the power to crack down on criminals. Well, when there aren't enough criminals, one makes them. One declares so many things to be a crime that it becomes impossible for men to live without breaking laws. Who wants a nation of law-abiding citizens? What's there in that for anyone? But just pass the kind of laws that can neither be enforced nor objectively interpreted—and you create a nation of law-breakers—and then you cash in on guilt. Now that's the system, Mr Rearden, that's the game, and once you understand it, you'll be much easier to deal with*.
Ste res mislili, da želimo, da se tisti zakoni upoštevajo? Želimo, da se kršijo. Bolje, da se zavedate, da vaš nasprotnik ni skupina tabornikov - tedaj boste vedeli, da zdaj ni čas za vljudne geste. Hočemo moč in samo moč. Vi ste bili pokovci, mi pa vemo, v čem je finta in bolje za vas, da to spoznate. Nedolžnim ljudem ni mogoče vladati. Edina moč, ki jo ima katera koli vlada, je moč zatiranja zločincev. No, kadar zločincev ni dovolj, jih je potrebno ustvariti. Toliko dejanj se označi za zločin, da ljudje ne morejo živeti, ne da bi kršili zakone. Kdo si želi državljanov, ki upoštevajo zakone? Kaj ima kdo od tega? Če pa uveljaviš zakone, ki jih ni možno ne izvajati ne objektivno tolmačiti - in tako ustvariš narod kršiteljev zakonov - potem pa lahko unovčuješ krivdo. No, to je sistem, g. Rearden, to je ta igra in ko jo dojamete, se bova dosti bolje razumela (hvala bralcu za prevod).  
Razumem že razumem, ne pristajam pa na to igro.

Odnos do te obsodbe je lakmusov papir za oceno, kdo je na strani svobode in kdo ni. To je eden tistih primerov, ko ne velja biti tiho. Ko ne velja biti tiho zato, da se bo imel kdo oglasiti takrat, ko bodo prišli pote.

It's not a bunch of boy scouts we're up against**. 



* Bi mi to kdo prosim prijazno prevedel (hvala?
**Naš nasprotnik ni peščica skavtov.

Zastraševanje kot volilna platforma


Uspešen mandat 2004-2008 in zelo dobro predsedovanje EU spomladi 2008 sta levici izbila iz rok tradicionalno orožje: da ima Slovenija eno samo elito, ki je sposobna vladati; da na drugi strani ni znanja, ljudi, strokovnosti ... Po debaklu 2009-2011 o strokovnost in sposobnost verjetno nihče na "levici" ne bo niti črhnil.

Že nekaj časa opažam, da bo zato letos volilno orožje "levice" zastraševanje volivcev. Da bo volilna platforma levice "fearmongering". Za kaj gre:
Fearmonger: One who spreads the idealogy of fear through propoganda to fulfill a concealed agenda. Similar to a terrorist, but it fights with information and not direct violence.
Zastraševanje (fearmongering) je raba strahu, da bi vplivali na mnenja ali dejanja ljudi in dosegli določen cilj. Z objektom ali subjekt, ki naj bi se ga bali, se včasih pretirava. Vzorec zastraševanja se ponavlja, da se strah stalno krepi. (vik Wikipedia).
V zadnjih mesecih se da prebrati članke, katerih edini dosežek je utrjevanje strahu pred Janšo in SDS. Po tem, ko je npr. Katarina Kresal v Odmevih mahala z izpisom spletne strani SDS, so to mnogi "mnenjski voditelji" razumeli kot poziv voditeljice (tule brez narekovajev), da se zadeva uporabi za tisto ponavljanje vzorca zastraševanja.

Večji kot je brezup na levici, globlje padajo komentatorji. Kakšen dnevnik bi potreboval gumb "prijavi sovražni govor" že pri člankih, ne samo pri komentarjih. Kaj sicer delajo besede kot "klerikalna kloaka", "usmrajene ideje", "retardiran strankarski stroj" v časopisnem članku. V članku, ne v komentarjih!

Seznam

SDS je trdila, da se vlada pri kadrovanju ne drži parole, da bo presegala delitve na naše in vaše. Da ne bi ostalo pri neargumentirani izjavi, je objavila seznam ljudi, ki jih iz takih ali drugačnih razlogov smatra za kadrovane, ker so bili "naši" (torej njihovi). Ti razlogi so mestoma res za lase privlečeni, ampak vsak sam lahko premisli, ali je bila npr. pri kakem kadrovanju prednost, da si sorodnik tega ali onega, ali ne. Na seznamu so izjeme, ki potrjujejo pravilo in s katerimi je sodelovala tudi Janševa vlada. Našel bi se npr. kdo, ki je bil imenovan v moj Svet za konkurenčnost, ali pa, ki je svetoval pri dokumentu Inštituta dr. Jožeta Pučnika "Vizija 20+20". Imenovanje tega seznama "seznam za odstrel" je spin, ki se lepo sklada s taktiko zastraševanja.

Če bi bil za seznamom kak slab namen, ne bi bil javno objavljen. Bil bi na USB ključku. Tudi UDBA, s katero zdaj SDS primerjajo, seznamov ni javno objavljala. Pravzaprav niti seznamov res postreljenih ni delala. (In debato o UDBI in preteklosti nisem začel jaz, da ne bo pomote).

Iztočnica

Je pa polemika okrog tega dobra iztočnica za to, da SDS jasno pove nekaj takega:
Iz mandata 2004-2008 smo se nekaj naučili. Razgnali bomo vse profiterje, ki vlečejo posle ali plačo zato, ker se prilizujejo političnim strankam (vključno nam) ali pa so stranko celo podedovali ali so jo kupili; ki so na svojih mestih zaradi lojalnosti in ne zaradi sposobnosti. Demontirali bomo sistem pajdaškega kapitalizma in ne le zamenjali pajdašev. Vse sposobne in poštene, pa naj bodo še tako temno rdeči, živo oranžni, modro zeleni ali dolgočasno sivi, pa bomo prosili za sodelovanje pri našem programu, da v naslednjem mandatu Slovenijo skupaj spravimo na boljšo pot.

četrtek, 22. september 2011

Žrtve žrtve

Pahor bi bil menda rad kandidiral za predsednika države, pa se je žrtvoval za stranko in se pustil postaviti za predsednika vlade.

Ayn Rand:
Do not confuse altruism with kindness, good will or respect for the rights of others. These are not primaries, but consequences, which, in fact, altruism makes impossible. The irreducible primary of altruism, the basic absolute, is self-sacrifice—which means; self-immolation, self-abnegation, self-denial, self-destruction* ...
The world** is perishing from an orgy of self-sacrificing.
* Pahor je lep primer samodestrukcije.
** Ne samo svet na splošno ampak Slovenija še posebej.


torek, 20. september 2011

Izzivi prihodnosti izza okvirov sedanjosti

Naslov srečanja: »Vseslovenski zbor Kristjanov«, ki ga organizira civilna iniciativa »Prebudimo Slovenijo«, postavlja zelo visoka pričakovanja. Ampak kot je rekel Viktro Frankl, vedno je treba meriti višje, da bi na koncu zadeli v tarčo.

Naziv civilne iniciative, »Prebudimo Slovenijo« mi je nekako domač. V nekem drugem jeziku pove isto, kot smo novembra lani nekateri povedali s pozivom po »Resetiranju Slovenije«.

Pove isto, kot je letos spomladi povedal predsednik Tuerk s pozivom k prelomu v našem razvojnem razmišljanju. Pove isto, kot so povedali mnogi politiki, eni prej, drugi kasneje,

da tako ne gre več.

Tako ne gre več zaradi specifičnih razmer v Sloveniji (o tem kasneje) in ne gre več, ker se lomi svetovna zgodovina.

Pet trendov oblikuje sedanji trenutek.

1) Avtomatizacija, robotizacija in kompjuterizacija ustvarjata družbo izobilja; vse več izdelkov naredi vse manj delavcev.

Izginjajo rutinska delovna mesta za stroji in v pisarnah, na katerih je povprečen zahodnjak dobro zaslužil in bil tudi dober potrošnih tega, kar so njegovi vrstniki naredili.

2) Ob tem, ko je človeštvo s pomočjo znanosti in inovacij doslej ukanilo malthuzijanske napovedi o mejah rasti, pa kaže, da enostavne rešitve za vsaj en naravni vir še nima.
To je za sposobnost planeta, da razgrajuje toplogredne pline. Grozi sprememba podnebja, dvig morske gladine, rešitve pa kličejo k prenovi energetskih in potrošniških vzorcev.

Energijo bo treba dobivati iz virov, ki so nad zemljo, torej iz rek, vetra in sonca, in vse manj iz virov, ki so pod zemljo, torej iz premoga, nafte in plina.

3) Zahod se stara. V družbi bodo prevladovali previdni, varčni, starejši ljudje. Delež mladih, pogumnih ambicioznih, takih, ki zaradi družine in otrok potrebujejo novo hišo, avto, igrače, se bo manjšal.

4) Razvoj informacijskih tehnologij, posebej interneta spreminja komunikacijske možnosti.

Vsaka celica človeške družbe od družine, preko podjetja, mesta, države, do človeštva kot celote, deluje zato, ker njeni členi med seboj lahko komunicirajo.
Papir in tisk sta sprožila velike spremembe v umetnosti, znanosti, gospodarstvu in, od konca 18. stoletja naprej, dobesedno revolucionarne spremembe v ustroju držav.

Nekaj podobnega se dogaja tudi v zvezi z internetom.

5) In nenazadnje, v naš čas bodo zgodovinarji postavili datum, ki bo meja med Novim vekom in epoho, ki prihaja.

Morda bo to padec berlinskega zidu, morda 11. september 2001. Bolj verjetno bo to datum Kitajskega pristanka na luni ali kaj podobnega, kar bo simboliziralo začetek konca prevlade krščanskega Zahoda.

Konec prevlade Zahoda je eden od petih megatrendov, ki rušijo temelje sveta, v katerem živimo.

Zadnjih 500 let smo bili priča stalnemu napredovanju zahodne, krščanske civilizacije.
Najprej smo videli ladje krščanskih kraljestev, ki so šle odkrivat svet, potem zahodne trgovce, znanstvenike, misijonarje in podjetnike, ki so vzpostavili skorajšnji monopol zahoda nad svetom na vseh področjih.

Dve svetovni vojni sta bili vojni znotraj zahodne civilizacije. Hladna vojna je bila zadnja vojna krščanske civilizacije, ki je bila svetovna vojna.

Zakaj Zahod

se v času našega morebitnega zatona sprašuje veliko ljudi.

Pulizzerjev nagrajenec Jarred Diamond pravi, da je imela Evrazija pač srečo z rastlinami in živalmi, ki jih je bilo mogoče udomačiti. A to ne pojasni, zakaj je bila Evropa v nekem trenutku bistveno uspešnejša od Bližnjega vzhoda, Indije ali Kitajske.

Nial Fergusson našteje šest prvin Zahodne civilizacije, ki so zagotovile njeno nadvlado: 1) Tekmovalnost in konkurenco, 2) Znanost, 3) Spoštovanje lastnine, 4) Znanstveno medicino, 5) Potrošniško družbo in 6) Delovno etiko.

Član Kitajske akademije znanosti in umetnosti pa pove odgovor, ki bi se ga na Zahodu sramovali. Citiram:

»Raziskali smo vse, kar smo lahko; iz zgodovinske, politične, ekonomske in kulturne perspektive. Sprva smo mislili, da ste uspeli, ker ste imeli močnejši topove, kot smo jih imeli mi. Potem smo mislili, da zato, ker ste imeli boljši politični sistem. Nato smo se osredotočili na vaš ekonomski sistem. Toda v zadnjih dvajsetih letih smo spoznali, da je v srcu vaše kulture vaša vera: krščanstvo. Zato je Zahod tako močan. Krščanski moralni temelj družbenega in kulturnega življenja je tisto, kar je omogočilo nastanek kapitalizma in nato uspešen prehod v demokratičen sistem. Pri nas ni o tem nobenega dvoma."

Kristjani smo lahko ponosni, da smo dali temelj za zdaj najbolj uspešni civilizaciji na svetu.

Danes je moderno viti roke o tem, kako je človeštvo zašlo v slepo ulico, kako je bil razvoj zgrešen, kako bi se ga morali sramovati, kako bi se ljudje morali sramovati, da nas je toliko na zemlji.

To je nekakšen mehosrčni populizem. Človeška zgodovina je imela odklone in napake, ampak v glavnem je šla v pravo smer. Na planetu danes več ljudi kot kdajkoli živi dobro, več kot kdajkoli ima dostop do šol, zdravstva, več kot kdajkoli jih pije zdravo vodo. Ne še vsi, ampak vedno več.

Zakaj je bilo krščanstvo v tem razvoju tako pomembno?

Krščanstvo je bilo tisto, ki je konkurenco v gospodarstvu in politiki zasejalo s tem, da je bilo v samem izvoru ločeno od države. Začelo se je kot gibanje množic v opoziciji do judovske in rimske države, za razliko od npr. Islama, kjer je bil Mohamed posvetni vladar preden je bil prerok.

Krščanstvo je z naukom, da se moramo truditi z razumom odkrivati Boga in božje, odprlo vrata, da smo z razumom začeli odkrivati tudi naravo.

Krščanstvo je z naukom, da posameznik ima svobodno voljo, da je pa odgovoren za svoja dejanja, bolje vzpostavljalo poštene razmere za obrt in trgovino, kot civilizacije, kjer je bil posameznik samo lutka v božjih rokah (in je za vse konec koncev odgovoren bog) ali pa kjer posameznik dolguje svojo lojalnost samo svoji družini, ostale pa lahko goljufa.

Krščansko pravilo »ora et labora«, moli in delaj, je stoletja pred toliko slavljeno protestantsko delovno etiko, delavnost, postavilo kot vrednoto.

V takem vrednostnem okolju so imeli pametnejši, sposobnejši, podjetnejši več priložnosti kot tam, kjer so bili ljudje ujeti v sistem kast ali podkupljivih versko-državnih hierarhij.

Kapitalizem se ni rodil po reformaciji na severu Evrope. Vse njegove bistvene prvine so poznale že katoliške mestne državice v Severni Italiji: Firence, Piza, Ravenna, Benetke– nekaj stoletij pred tem.

Krščanstvo je dalo ceno človeškemu življenju. Kruto židovsko pravilo »Oko za oko, zob za zob«, ki ostaja veljavno npr. v šerjatskem pravu, je nadomestilo s Kristusovim pravilom »Ljubite svojega bližnjega kakor samega sebe«.

Krščanstvo je kodificiralo prirojeno človeško empatijo in spoštovanje do drugih živih bitij ter postavilo temelje ekološki in socialni misli.

Kaj pa danes?

Če je bilo krščanstvo tako bistveno za vzpon Zahoda, kako pomembno je za današnji trenutek? V kolikšni meri so sedenje težave Evrope in Amerike posledice dejstva, da smo vse manj to, kar nas je naredilo uspešne?

Da se npr. bojimo krščanstvo omeniti v preambuli k evropski pogodbi ali v imenu multikulturnosti zatajimo svojo kulturo? Se bomo mi na Zahodu odpovedovali vrednotam, zaradi katerih smo bili uspešni, med tem, ko drugi naše faktorje uspeha kopirajo, dohitevajo in prehitevajo?

Kaj pa v Sloveniji?

Če je krščanstvo tako dobro delovalo po svetu, v kakšni meri lahko slovenske težave pripišemo odmiku od civilizacijskih norm, ki so utemeljene na krščanstvu?

Ali je slovenska družba v slepi ulici tudi zato, ker v javni prostor in družbeni dialog ni pripuščena krščansko-konzervativna misel?

Misel, ki je bila najprej fizično iztrebljena, potem pregnana, zatirana in je zdaj v glavnem zaprta v geto.

Z diskreditacijo in zasmehovanjem krščanske in konzervativne misli tudi prispevajo k iskanju izgovorov za zločin, ki je med leti 1941 in 1946 to misel fizično iztrebljal.

Strah ostaja orožje.

Zmerne volivce so do mandata 2004-2008 prepričevali, da je pomladna stran nesposobna vladati, da nima ljudi, znanja, izkušenj. Da ima Slovenija eno samo elito.

Po uspešnem mandatu Janševe vlade in s strani mednarodne skupnosti zelo dobro ocenjenem predsedovanju Evropski uniji, to ni več mogoče. Zato zdaj zmerne ljudi strašijo z madžarskimi scenariji in diktatorskimi nameni pomladne politike.

Zmerjajo nas s fašisti, janšisti, desničarji, domobranci, neoliberalci, klerikalci, nazadnjaki, nestrpneži … To so diskreditacije, ki so namenjene likvidaciji idej in mnenj, ki mnenje ali idejo naredijo nevredno razprave ali dialoga.

Pomladne glasove je treba utišati, da bi kazalo, da jih ni. Da bi izgledalo, da je edino normalno biti del progresivno-levičarskega prostora. Da je »desničar« psovka, »levičar« pa pač oznaka legitimnega prepričanja. Da je »napredno« a priori dobro in »konzervativno« a priori slabo.

Pritisk deluje. Še vedno srečujem ljudi, ki bi bili npr. radi člani pomladne stranke, ampak ne želijo, da bi za to kdorkoli vedel. Plačali bi članarino, ne bi se pa nikjer pokazali. Ko smo pisali vizijo 20+20, so bili pripravljeni sodelovati ljudje, ki pa se svojega dela niso upali podpisati.

Seveda je možno, da so ti ljudje neutemeljeno preplašeni in je strah posledica zgodovinske psihoze in preganjanja še iz časov, ko so kristjane metali levom. Je pa tudi možno, da imajo kako izkušnjo iz prve ali druge roke in iz našega časa. Kaj je bolj verjetno?

Stanje je skoraj tako, da bi morali kristjani na svoji »paradi ponosa« pokazati, da smo; da smo ponosni, da smo, kar smo; da smo središčni del politike in ne kurioziteta, ki se profilira samo ob nišnih, a razvojno nepomembnih vprašanjih, kot je npr. družinski zakonik.

»Edina stvar, ki se jo moramo v resnici bati, pa je strah sam«, je rekel predsednik Roosvelt pred svojimi prvimi volitvami.

To ni poziv, da bi zdaj edini, tisti levo-progresivni diskurz zamenjal konservativni edini diskurz. To tudi ni poziv k temu, da bi se morala Slovenija vrniti v čas med obema vojnama, ko je prevlado (ne pa takega monopola kot ga imamo danes) imela ljudsko-krščanska smer, ko je Ljudska stranka vedrila in oblačila v zvezi z vsako javno službo.

Je samo ocena, da je slabo, da je težišče političnega dialoga premaknjeno globoko na levo. Je ocena, da je slabo, da npr. prof. Justin Stanovnik ne more pisati kolumen za Sobotno prilogo. Je samo ugotovitev, da smo v Sloveniji prikrajšani za ustvarjalni dialog in nastavljanje ogledala mnenjem, ki naj bi bila edina, pa to niso.

O preteklosti obstaja veliko mnenj, a ena sama resnica. Preteklost se je zgodila na en sam način. Preteklost je edina trdna stvar, ki jo imamo v rokah, da razumemo sedanjost in načrtujemo prihodnost. Resnic o prihodnosti pa je resnično več.

Kakšne prihodnosti ima Slovenija?

Da ne bi koga užalili smo v Viziji 20+20 izpustili poglavje, ki govori o možnih prihodnostih Slovenije. Identificirali smo bili namreč štiri scenarije
(1) retrogardno, utopično, eko-ludistično »Ljudsko republiko Slovenijo« enakih v revščini,
(2) nacionalno-romantično »Slovenijo mojo deželo«, kjer sicer nimamo najboljših bank, so pa »domače«,
(3) pajdaško-kapitalistično »Slovenijo d.o.o.«, ki jo obvladuje nekaj družin, ki so bile med tranzicijo ob pravem času na pravem kraju s pravimi prijatelji, ali
(4) obnovljeno »Slovenijo 2.0«.

Spore v današnji koaliciji lahko pojasnimo kot spore med tistimi, ki se zavzemajo za »Ljudsko republiko Slovenijo« in tistimi, ki so za »Slovenijo d.o.o.« ob asistenci nacionalnega interesa Moje dežele.

Na mandat Pahorjeve vlade bomo z vidika gospodarskega napredka in dograjevanja države v smeri evropske normalnosti gledali kot na izgubljena štiri leta. Politika krizo razrešuje tako, da se država hitro zadolžuje –v tem mandatu se bomo zadolžili toliko, kot v vsem času prej.

Zamujamo z reformami, nazadujemo na lestvicah konkurenčnosti. Postajamo še bolj nezanimivi za tuja vlaganja, naša podjetja pa še težje konkurirajo tujim tekmecem. Slovenska država živi preko zmožnosti svojih državljanov. 20 centov za vsak proračunski evro si sposodi. Ta denar bodo vračali naši otroci, ali pa bomo bankrotirali tako, kot bo prej ali slej Grčija.

Primerjave z nekdanjimi socialističnimi državami kažejo, da je Slovenija zavozila tranzicijo. Naše izhodišče je bilo dosti boljše od Češkega, Slovaškega, Poljskega, da o Litvi, Latviji in Estoniji niti ne govorimo. In ker ni bilo tako slabo, nismo opravili tako odločnih reform. Prakse samoupravnega socializma nadaljujemo z drugimi sredstvi.

O diagnozi stanja je v državi vedno večje soglasje. Nimamo delujoče pravne države, nimamo tržnega gospodarstva, nimamo pravične socialne države, nimamo političnega sistema, ki bi bil sposoben razreševati nakopičene probleme in nimamo četrte veje oblasti, medijev, ki bi resnicoljubno opravljali svojo nadzorno vlogo.

V odgovoru na vprašanje zakaj je tako, je že nekaj razlik. Če ne filozofiramo, ampak preprosto sledimo denarju ugotovimo, da je nedelujoča pravna država v interesu tistih, ki so bogateli s hojo po robu ali prek roba zakona, nedelujoče tržno gospodarstvo je bilo v interesu tistih, ki so do naročil in kreditov prišli mimo tržnih zakonitosti.

Nedelujoč političen sistem je bil v splošnem interesu vseh tistih politikov, ki so v takem sistemu prišli na vrh. Kooperativni mediji so bili v interesu tistih, ki so bili v glavnem na oblasti.

To pa seveda ne pomeni, da smo mi, običajni državljani brez greha. Politike, ki so nas pripeljali v ta tunel, smo namreč izbrali na demokratičnih volitvah. Deloma tudi zato, ker so bili državljani pritegnjeni v kolaboracijo s tranzicijo. Nekomu so podarili 3/4 vrednosti stanovanja, drugemu certifikate podjetja, tretjemu tolerirajo sivo ekonomijo ali črno gradnjo.

Od Martina Krpana smo podedovali kulturo utajevanja davkov in sive ekonomije. Ker kup sistemov od šolstva do zdravstva, do javne uprave in upravljanja z zemljišči … ne deluje, smo izpilili sistem zvez in poznanstev, drobnih privilegijev, sivo ekonomijo, študentsko delo, zgodnje upokojevanje, fiktivne bolniške, fiktivni študij, fiktivni zaposlitve …

Temu celotnemu sistemu ljudskih lumparij na drobno in pajdaško-kapitalističnih na debelo bo treba narediti konec.

Soglasje o tem, kaj narediti, je vedno večje. Tako med mednarodnimi organizacijami, ki primerjajo konkurenčnost Slovenije z drugimi državami, kot pri razumnem delu slovenskih politikov in ekonomistov.

Vzpostaviti delovanje pravnega reda. Hitro delovanje sodišč, izterjave pravice. Lumparija se ne sme več splačati. V Sloveniji ne potrebujemo samo čistih lopat ampak čiste roke in to na vseh nivojih. Slovencem je treba pokazati, da se kriminal ne splača, da se balkansko nadmudrivanje in goljufije ne splačajo, da štejeta delo in ustvarjalnost. Da se delo in ustvarjalnost splačata!

Na področju gospodarstva in javnega sektorja je potrebno ustvariti pošteno konkurenčno tekmo. Vsakemu mora biti dostopen vsak posel, vsaka služba. Ni cilj, da se iz državnih in javnih podjetij napaja zdaj ena zdaj izjemoma druga elita in nanjo prisesani koristolovci, ustvariti je treba sistem, ko se ne bo mogla nobena.

Po kakem volilnem porazu pomladne strani levice ne sme čakati nedotaknjen sistem foteljev, na katere bo morala samo ponovno razporediti svoje ljudi. Država se mora v žlahtno liberalnem pomenu te besede umakniti iz gospodarstva, pa če bodo zagovorniki nacionalnega interesa še tako ropotali proti temu.

Slovenijo je Pahorjeva vlada v zadnjih letih tako zadolžila, da lahko nov razvojni ciklus sprožimo samo s tujim kapitalom in mobilizacijo domače avtentične podjetnosti. V Sloveniji je veliko malih in srednjih podjetjih, ki so v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih nastala iz nič. Ki so zasebna zato, ker je nekdo dobro gospodaril s svojim premoženjem, ne s tujimi certifikati, ne s privatizacijo tujega podjetja, kjer je bil slučajno direktor. Ta podjetja so finančno zdrava, lahko rastejo, zaposlujejo, če bi le lastniki imeli to ambicijo. Če podjetnost v Sloveniji le ne bi bila očrnjena in na slabem glasu zaradi tranzicijskih dobičkarjev.

Javni sektor mora postati boljši. V to ga mora prisiliti po eni strani konkurenca z zasebnim sektorjem ali medsebojna konkurenca med šolami, bolnicami, uradi za zaposlovanje … ali pa načrtno uvajanje dobrih menadžerskih praks, kakovosti in odličnosti s strani politike, ki je za delovanje teh ustanov odgovorna.

Kar sem pravkar povedal so tudi glavni poudarki osnutka programa SDS za morebitne predčasne volitve.

Najtežji je odgovor na vprašanje, kako do teh sprememb.

Slovenski politični sistem je, morda nalašč, narejen tako, da vladi ne omogoča, da bi odločno spreminjala stvari. Da je resnična moč drugje. Volilni sistem spodbuja nastanek množice strančic v katerih ima najmanjša neproporcionalno veliko moč v koaliciji. Volilni sistem večje stranke diferencira na podeželske in mestne. Kateri poslanec je res izvoljen v parlament, je prepuščeno spletu naključij.

Izjemno veliko moč v državi imajo tisti, ki niso bili demokratično izvoljeni ali ki ne nosijo politične odgovornosti. Spremembe lahko blokirajo sindikati, lahko jih ustavijo volivci na referendumu, lahko jih blokira neka majhna strančica.

Tak političen sistem je nekonkurenčen. Slovenija se zato počasneje odziva na spremembe v svetu. In tudi njeno gospodarstvo je vse manj konkurenčno. V politiki in gospodarstvu velja, da so tudi napačne odločitve boljše od nobenih odločitev.

Edino upanje za Slovenijo je, da po prihodnjih volitvah dobimo vlado z licenco za spremembe. Vlado, ki bo od volivcev dobila mandat za spremembe. Za spremembe, ki bodo naredile popravne izpite iz vsega tistega, kar zadnjih dvajset let nismo naredili. Sicer nam Bog pomagaj.

Tako vlado morajo izvoliti ljudje, volivci, ki razumejo, za kaj so glasovali. Do take vlade bomo prišli le, če bomo politični dialog dvignili iz blata aferaštva in populizma v katerem je. Naše troblje so premajhne, da bi lahko tekmovali s tem, kako glasno govorimo. Lahko pa tekmujemo s tem, kaj povemo.

Tudi kristjani moramo postati bolj samozavestni in zahtevni kupci na političnem trgu. Postati moramo zahtevnejši do »naših«.

Večno se za vsak neuspeh, za vsako zgrešeno investicijo, za vsak propadli certifikat, za vsako šlamastiko, za vsake izgubljene volitve, za vsako bypass stranko … ne bo mogoče izgovarjati na komunistično zaroto. Marsikomu se tranzicija ni tako dobro izšla, ker je imel pač slabšo štartno osnovo. Marsikdo pa je bil preprosto manj sposoben.

Kristjani imamo od certifikatov, ki so vloženi v katoliške sklade, pravico zahtevati natanko tak donos kot sodržavljani, ki so jih vložili v tajkunske. Od nedeljske pridige imamo pravico pričakovati vsaj tak stik z družbenim trenutkom, kot ga najde kolumnist v časopisu.

Ko izbiramo ljudi, nam ne sme biti dovolj, da je nekdo hodil k verouku, da mu zaupamo. Pokojni Andrej Bajuk ni vprašal, če nekdo hodi v cerkev. Vprašal je, če je pošten.

V političnih programih nas ne smejo zadovoljiti besede o krščanskih vrednotah, ampak moramo iskati uporabne rešitve za probleme, ki so vsebinsko, ne pa zgolj deklarativno skladne s temi vrednotami.

Kristjani moramo poskrbeti, da v celotni politiki pride do pozitivne selekcije na podlagi vrednot. Da bodo vodilne politike vodile kreposti, ne pa grehi. Sedem naglavnih grehov poznamo: to so napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost, zavist, lenoba.

Mar ni v slovenski politiki preveč ljudi, ki jih v politiko mamijo njihove slabosti?

Kot ljubljančanu mi hitro pride na misel kdo, ki sta ga v politiko pripeljala pohlep in požrešnost. V zvezi s pohoto je Henry Kissinger povedal, da je moč velik afrodiziak. Jeza, pa četudi je to jeza do komunistov, ni dobra svetovalka nikomur. Kdo meče polena pod noge svojim, v bistvu somišljenikom, iz zavisti? Kdo je preveč len, da bi izpeljal, kar govori?

In ne nazadnje. Kdo je zavozil mandat, pa noče odstopiti, kdo nikoli ne prizna napake, kdo ne odneha, ne popusti, kdo ni sposoben stopiti koraka nazaj, kdo hoče biti prvi, pa v še tako majhni stranki, da je le njegova in on prvi … iz napuha?

»Napuh je moj najljubši greh«, pravi Al Pacino v naslovni vlogi filma »Hudičev advokat«. Napuha nam ne prišepetava zastonj sam Lucifer.

Spoštovani (zdaj pride konec),

V Sloveniji smo globoko zabredli. Voz iz blata bomo morali složno porivati vsi skupaj.

Eden privih korakov je resetiranje, je prebuditev volivcev. Slediti mu bo morala prebuditev v političnih strankah.

Prebuditev pomeni jasnost pogleda na probleme, pomeni izostritev duha in oblikovanje idej, ki bodo Slovenijo popeljale naprej.

Prebuditev pomeni požlahtnitev razprave, v kateri se bodo konstruktivne ideje spopadle, prelite v častne besede.

Prebuditi moramo prepričanje, da besede niso same sebi namen, ampak zaveza za dejanja.

Kristjani imamo vse zgodovinske dokaze, da naše vrednote in načela niso samo globoko humana in socialna, da niso samo tolažba ponižanim ob udarcih življenja, ampak so tudi etična podstat gospodarsko uspešnim in bogatim družbam.

Prebuditev pomeni, da se moramo tega najprej samozavestno zavedati sami. Potem pa moramo v to - z močjo zgleda, ko gre za način razprave, in močjo argumentov, ko gre za vsebino, - prepričati še druge.

Prepričljivi bomo le, če bomo tudi sami verjeli.


Govor v soboto, 17. 9. 2011, na Otočcu, na srečanju civilne iniciative "Prebudimo Slovenijo".

Slodelovanje

Letošnji Socialni teden teče pod geslom "slodelovanje"; sodelovanje po slovensko. Moj prispevek naj bo nekaj citatov "ljudomrzle" Ayn Rand v zvezi s sodelovanjem (vir). Bralca silijo k razmisleku, ne k slepemu sprejemanju:
Cooperation is the free association of men who work together by voluntary agreement, each deriving from it his own personal benefit.
Komentar: Randovi grejo na živce ljudje, ki da "delajo za skupno dobro". Po njenem se pretvarjajo. Morda delajo za skupno dobro, ampak v lastno slavo in za lastni, sebični dober občutek. In v skupno dobro dela tudi podjetnik s tem, da da na trg dober izdelek ali storitev.
A proper association is united by ideas, not by men, and its members are loyal to the ideas, not to the group. It is eminently reasonable that men should seek to associate with those who share their convictions and values. It is impossible to deal or even to communicate with men whose ideas are fundamentally opposed to one’s own (and one should be free not to deal with them).
Komentar: Zakaj se mi zdi, da bi se v Sloveniji lažje našli okrog idej kot okrog ljudi? Zakaj se mi zdi, da bolj kot nove obraze potrebujemo nove ideje? In zanimiv tisti oklepaj, da ima človek pravico, da se mu ni treba ukvarjati z ljudmi, katerih prepričanje je v temelju različno od njegovega.
When men are united by ideas, i.e., by explicit principles, there is no room for favors, whims, or arbitrary power: the principles serve as an objective criterion for determining actions and for judging men, whether leaders or members. This requires a high degree of conceptual development and independence . . . . But this is the only way men can work together justly, benevolently and safely.
Komentar: združevanje okrog idej in eksplicitnih principov zagotavlja, da so odnosi med tistimi, ki sodelujejo, pošteni. Resetatorji imamo tak odnos. Družijo nas pogledi na stvar, ne "organizacija". Na nek način internet bistveno lajša oblikovanje krogov ljudi, ki jih družijo ideje. Na internetu ni potrebna organizacija. Morda se zato v Sloveniji ne zmore oblikovati klasično-liberalna ali libertarna stranka.
The principle of individual rights is the only moral base of all groups or associations. Any group that does not recognize this principle is not an association, but a gang or a mob.
Komentar: Individualna svoboda je pri Randovi aksiom. Traktatom o tem, kako večina ne sme zatirati manjšine, dodaja: "Posameznik je najmanjša, najšibkejša manjšina".

 

ponedeljek, 19. september 2011

Morali bi ploskati!

Tole pismo sem napisal za Delo, ker me jezi, če nekdo potvarja, kaj sem rekel.

Zoran Janković je v intervjuju v Delu dne 2.8.2011 narobe citiral mojo izjavo. Po popravku predstavnice za odnose z javnostmi pri MO SDS Ljubljana sem pričakoval, da bo župan priznal za napako, saj je magnetogram jasen. Na stalne očitke, kako je za slabo stanje mestnih financ kriva SDS, sem povedal naslednje:
Spremenil se je na način (financiranja občin), ki je povečal solidarnost v Sloveniji. Ki je odvzel bogatim občinam in je dal revnim občinam. In glede na to, da se ima večina tukaj v mestnem svetu za levičarje, bi morali ob tem po mojem ploskati!
Namesto županovega opravičila, je bil objavljeno pismo mestne uradnice iz kabineta župana, ki neresnico ponavlja in odpira teme, ki se ne tičejo mesta, ki jo plačuje.

A razčistimo najprej enkrat za vselej glede financiranja občin. Mestna Občina Ljubljana ima okrog 280.000 prebivalcev. To je 14% prebivalcev Slovenije. V Ljubljani je 77.000 delovnih mest v javnem sektorju. Ena tretjina delovnih mest, ki jih plača slovenski davkoplačevalec in posredno slovensko gospodarstvo, je v Ljubljani, ki ima eno sedmino prebivalcev. V Ljubljani je samo 125.000 delovnih mest v zasebnem sektorju, kar je 21% vseh, pa še med te sodijo številna podjetja v državni lasti in kvazi monopolisti. Če bi v program Revizor pogledali, s kom posluje država, bi verjetno spet odkrili nadproporcionalno število podjetij iz Ljubljane. V Ljubljano nosi denar še okrog 40.000 študentov iz drugih občin. Najvišja povprečna plača v Sloveniji je v Ljubljani.

Ljubljana, njene trgovine, kavarne in restavracije v največji meri v Sloveniji ne živijo od realnega gospodarstva, ampak od davkov, ki so jih plačali drugje. Zato v ljubljanskih nakupovalnih središčih ni videti krize. Bregove Ljubljanice sta Janković in Koželj lepo uredila. A Slovenija je na bregovih Ljubljanice videti čisto drugače kot npr. na bregovih Rinže, Kolpe, Savinje ali Drave. Povečati solidarnost med slovenskimi občinami je bilo edino prav. Ljubljančani niso bili sebični, po Sloveniji imajo sorodnike, poznajo razmere. Janković zdaj Ljubljančane uči ozkosti in sebičnosti.

Jankovićevim sanjam o tem, kako naj bi managerji postali četrtinski lastniki podjetij na rob tole: manager je delavec v podjetju, ki ga lastnik plačuje za upravljanje. Razlike med lastnikom in upravljavcem premoženja, med managerjem in podjetnikom, Janković očitno noče razumeti.

Če se je »cehu direktorjev«, na katerega se tako rad sklicuje, pod Janševo vlado kaj zgodilo, to ni nujno slabo. Pojasnimo: cehi so bili srednjeveška združenja obrtnikov, ki so na ta način med drugim ohranjala monopol na svojem področju, vzdrževala višje cene in preprečevala vstop konkurenci na trg. »Ceha direktorjev« – torej združbe, ki si drži nivo plač in zapira krog posvečenih za upravljanje podjetij – zato ne vidim kot nekaj pozitivnega v slovenski družbi. Združenja managerjev in podjetnikov da, cehi pa v 21. stoletje ne sodijo.

Ker v SDS trezno gledamo na finančno situacijo v državi in nas skrbi, koliko bo naše otroke zadolžila sedanja oblast, se nam ne zdi realno, da bi danes pozivali državo, da da Ljubljani dodaten denar na račun manj razvitih občin ali na račun še večjega zadolževanja. Država si že brez Jankovićevih apetitov sposoja 20c za vsak evro, ki ga porabi. Namesto tega naj se župan loti svojega dela: z denarjem davkoplačevalcev ravna kot bolj skrben gospodar, zmanjšuje stroške, omogoči nadzorno vlogo opoziciji in v celoti izkorišča evropska sredstva, ki se mu ponujajo.

nedelja, 18. september 2011

Pa naj jedo gibanico

Zadnjič je Manca Košir na Odmevih ponosno povedala, da je temeljni dokument Gibanja za trajnostni razvoj papir "Kam po krizi". Malo se mi je povesila čeljust. To je papir, ki ga je konec decembra 2009 objavila Školčeva ekipa v Pahojevem kabinetu. Na kratko bi glavno idejo programa Kam po krizi lahko povzel takole: 
Cilj razvojne vizije so srečni ljudje. Srečni so, če med njimi ni razlik. Naloga države je, da poskrbi, da ni razlik. Da so enaki. In sicer tako, da prerazporeja zaslužek in premoženje, da obilno zaposluje v javnem sektorju, da podržavlja podjetja in zemljo.
Podrobneje sem stvar skritiziral v članku "Naprej v preteklost", konstruktivno alternativo pa predstavlja Vizija 20+20, ki je bila objavljena nekaj mesecev kasneje. Nisem bil edini, ki je bil nad idejami zgrožen. Celo minister Gaspari je jadrno sestavil konkurenčno ekipo, ki je napisala alternativni papir. Zaradi teh konceptualnih razlik celo znotraj vlade, se le ta ni upala lotiti prenavljanja Strategije razvoja Slovenije.

Pojasnilo

V 18. stoletju sta bili dve revoluciji, ki sta spremenili svet, francoska in ameriška. Vzorcu francoske je stoletje kasneje sledila pariška komuna, pa sovjetska in druge komunistične revolucije. Vzorcu ameriške so sledile vse druge demokratične revolucije. Francoska in ameriška revolucija sta izhajali iz prepričanja, da se vsi ljudje rodijo enaki. Francoska in ameriška revolucija sta poudarjali svobodo, enakost in bratstvo. Razlika med njima je v tem, da je francoska postavila na prvo mesto enakost, ameriška pa svobodo. Ta drobna razlika je imela strašne posledice.

Za zgodovinsko tradicijo francoske revolucije je dolga, lepljiva, krvava sled. Za tradicijo ameriške je tudi dolga, lepljiva sled.

V glavnem od coca cole.

sreda, 14. september 2011