sobota, 25. junij 2011

Proslava kot obveznost

Mogoče je krivo hladno, skoraj deževno vreme. Mogoče so še preveč živi spomini na energijo, ki so jo imele prireditve pred dvajsetimi leti. Mogoče se je v proslavi samo odrazilo splošno stanje v državi. Mogoče se samo staram.

Ampak tisto včeraj je bilo kar nekaj. Zdelo se je, kot da so najvišji funkcionarji države skupaj z državnimi uradniki petkov delovnik in neizogibne službene obveznosti zaključili šele okrog pol enajstih zvečer. Predsednikov govor je bil "plain vanilla". Nič novega. Edini aplavz je dobil z omembo predsednikov sosednjih držav.

V zvezi s programom, ki je sledil, se mi vrtita dve vprašanji. Če bi se nekdo vklopil kasneje, ne da bi vedel, za kakšen praznik gre, bi lahko iz programa ugotovil, da gre za Dan državnosti? Ali pa bi se isto dalo porabiti tudi za kake kulturniške nagrade, obletnico olimpijskega komiteja ...

Dopuščam možnost, da ne razumem visoke umetniške vrednosti. Itak umetnost menda smejo razumeti samo še umetniki, morda kritiki. In če je zadeva tako kvalitetna, ali lahko pričakujem, da jo bodo ponavljali v Stožicah in pobirali vstopnino?

Delati proslave, ker jih pač moraš, nima smisla.

ponedeljek, 13. junij 2011

Off record? Gremo!

Zadeva ni eksces, je del koalicijske politične paradigme:
  1. Pahor se z novinarji - praviloma uredniki notranjepolitičnih redakcij - pogovarja kot s pajdaši, kot s partnerji. Zato tudi taka zaupnost, odkritosrčnost, sproščen jezik. Tako se pogovarjaš s somišljeniki, ne s četrto vejo oblasti, ki te nadzira. To je še ena demonstracija stanja medijskega pluralizma v Sloveniji.
     
  2. Objava tega pogovora dokazuje, da vsi niso pajdaši, da je bil tisti, ki je posnel, pajdaš nekoga drugega. Koga? Treba se je vprašati, komu objava koristi in kdo je v intervjuju, ki je bil delan pred objavo vsega tega na YouTube, omenjal 24.6. in Pahorjeve neformalne pogovore z novinarji.
     
  3. Objava demonstrira nizke profesionalne standarde nekega novinarja.
  4. Cela afera je samo ena v dolgem nizu zgodb, ko ima cela država škodo zaradi internih prepirov znotraj trojčka KGB. Pahor je užalil vsaj Kitajce, Madžare in pol ducata evropskih politikov. Na škodo ugleda Slovenije in vse slovenske politike. Tudi tiste, ki je zelo dobro predsedovala Evropskemu svetu.
     
  5. Kavarniški način Pahorjevega razumevanja evropske in svetovne politike je zastrašujoče preprost.
Vse skupaj je samo še dodaten argument, da gremo na volitve.

    sobota, 11. junij 2011

    Kontinuiteta na koncu kontinuuma

    Objavljeno v Sobotni prilogi Dela kak mesec nazaj.

    Potop gospodarstva in razkrajanje vlade, ki ga opazujemo, ni posledica nespretnosti predsednika vlade, piarovske nerodnosti koalicijskih strank ali žlehtne opozicije. Priča smo propadanju neosocializma, propadanju družbene paradigme, ki je nadaljevanje socialističnega samoupravljanja z drugimi sredstvi. Noben rdeč prapor tega dejstva ne more zakriti.

    Tranzicija je izhodna strategija komunističnih elit, da ohranijo vpliv na gospodarstvo in družbo. Da tisto, kar so prej upravljali, pa je bilo menda last vseh, upravljajo še naprej, a za lasten žep. Namesto blaga iz posebnih trgovin za partijske elite, si lahko privoščijo šoping v Parizu in Milanu. V demokracijo so prenesli ključne vzorce delovanja prejšnje ekonomije. Tajkuni so samo vrh ledene gore. Usklajevanje samoupravnih interesov so nadomestili dogovori znotraj forumskih in old-boys omrežij; namesto SOZDov se podjetja sili v holdinge; patriot-komunistično naslanjanje na lastne sile je mutiralo v »nacionalni interes«; politične investicije, ki so postale socialne bombe se zdaj imenujejo »nacionalni šampioni«. Namesto delavskih svetov smo dobili nadzorne svete, kjer so bile uprave in delavski predstavniki pogosto zavezniki proti interesu lastnika. Sodstvo, ki se je nekoč znalo odločati samo po partijskem diktatu, se zdaj v realnem času ne zmore odločati. Javni sektor se je konkurence in tržnih zakonitosti obranil pod parolo socialne države. Racionalnega pogleda na dogodke med drugo svetovno vojno še vedno nismo sposobni.

    Kapitalske pipe, iz katerih se napajalo gospodarsko, medijsko in mnenjskovoditeljsko omrežje, ki je zgornji sistem vzdrževalo pri življenju, je zaprla gospodarska kriza. V njej se je pokazalo, da nesocialistično gospodarstvo dolga leta ni sprejemalo pravih odločitev. Redek »rad bi bil« kapitalist je imelo svoj lasten kapital. Preveč managerjev je zanimalo lastninjenje, ne pa razvoj, preveč jih je dobre rezultate dosegalo tako, da so se za posel pač zmenili »s prijatelji« ne pa na konkurenčnem trgu. Preveč jih je za slabe naložbe iskalo prijateljske zveze v NLB in drugih bankah ali pa delalo za državo. V 20 letih samostojnosti se je pojavilo prekleto malo podjetij, ki bi bila z lastno blagovno znamko konkurenčna na globalnem trgu. Kljub socialnemu dumpingu, ki ga davčni sistem nudi tistim z najnižjimi plačami, Semoličev delavec pri lohn poslih ni več konkurenčen Poljaku, Čehu, Slovaku, Bolgaru …

    Ob ogromni vmešanosti države v gospodarstvo so v krizi začeli spopad za to, koga bodo reševali in koga ne. Preko strank kontinuitete so se na plečih državljanov in na političnem odru slovenske vlade spopadla strankarska kapitalska ozadja. Nobena vlada na kapitalske pritiske ni čisto imuna, a desnica resnično svojih kapitalskih ozadij nikoli ni imela. Vešče, ki jih pritegne svetloba oblasti, ja. Zlizanosti z omrežji pa ne. In verjamem, da smo se iz lastnih, še več pa iz tujih napak dovolj naučili, da se bomo skušnjavi ubranili sedaj, ko so gospodarstveniki in »gospodarstveniki« zavohali spremembo vetra. Prihaja čas za našo trdno zavezo, da nas v gospodarstvu zanima samo poštena tekma med podjetniki ter rezultati v podjetjih, ki bodo ostala v državni lasti. In nič drugega.

    Napačni brodolomec

    Pahorjeva vlada se je ukvarjala z vsem drugim, samo s sistemskim reševanjem krize ne. Ljudje so to opazili in se odločili, da ji z vse bolj praznimi žepi niso pripravljeni slediti na negotovo morje reform.

    Tragični junak tega brodoloma je Borut Pahor. Dovolj dolgo je bil v Bruslju v družbi zahodnoevropskih socialnih demokratov, da se ga je nekaj prijelo. Ko je prišel s sloganom »Odgovornost za spremembe«, so volivci, ki so iskali izgovor, da lahko volijo levo, v tem prepoznali možnost, da bo nekdo iz tranzicijske naredil sodobno evropsko levico. No, morda malo bolj po Lukšičevo zadrto, pa vendar.

    Ampak ko je bila enkrat volilna zmaga pod streho, to ni bilo več potrebno. V trenutku, ko je Pahorja vsrkala koalicija z Golobičem in Kresalovo, je bil program evropske levice pozabljen. Preobrazbe v sodobno evropsko socialdemokracijo njegova stranka ni hotela, njeni kapitalski botri, borčevske rojenice in konkurenca obeh trabantov pa še posebej ne.

    Pa so od levice ostale samo proslave NOB in revolucije, Titove ceste, spominski kovanci in žlehtne aferaške zadeve. Kolikor manj je odgovorov na izzive sedanjosti in prihodnosti, toliko več je levega populizma: rdečih zastav, petokrakih zvezd in sovražnega govora. Če ena stran institucionalizira pogrevanje preteklih delitev, druga težko ostaja tiho. Pa bi morala biti. Ne iz svoje slabosti, ampak zato, ker se ji zatekati v populizem ni treba, ker ima odgovore na izzive.

    Pahor ima prav, ko pravi, da ni nobenemu kapitalskemu lobiju nič dolžan, in da ga zato napadajo. A to ni sporočilo opoziciji, to sporočilo velja njegovim v SD, LDS in Zares. Kmalu bo spoznal, da mislijo, da tudi oni njemu niso ničesar dolžni. Funkcija predsednika vlade naj bi bila zdaj resetirana. Saj Pahorju poklic predsednika vlade res ni bil pisan na kožo, a če mu njegovi v slogi pomagali, bi bil lahko uspešnejši. Vsi sicer govorijo o volitvah, med tem pa iščejo primernega kandidata – za tistih napetih 30 dni od trenutka, ko mu bodo z nezaupnico zadali milostni strel, pa do dneva, ko bi bilo treba razpisati predčasne volitve. Kontinuiteta potrebuje čas, da ustvari novega voditelja in potrebuje ga, da gre z njim na volitve. Čim kasneje tem bolje. Kontinuiteta noče resetiranja države, noče resničnega preloma. Kupuje čas še eno priložnost. Kupuje ga z denarjem nas vseh. Za 170 200 milijonov mesečno.

    Novi obrazi

    Lincoln je ugotovil, da se vseh ljudi ne da vleči za nos ves čas. Izkušnje kažejo, da je mogoče v Sloveniji da dovolj ljudi vleči za nos nekaj časa, potem pa si izmisliti nekaj »novega«. Kot da smo pozabili, da je situacijo zavozila koalicija, v kateri so stranka z novim imenom (SD), stranka novih mladih obrazov (LDS) in stranka nove politike (Zares).

    Je res še kdo tako naiven, da verjame, da so rešitev najnovejši obrazi in najnovejša politika? Res ljudstvo živi v iluziji, da je sposobnih ljudi, ki bi se bili pripravljeni spustiti v politiko, na odmet? Politiko, ki so ga samoupravni nostalgiki naredili za poklic brez ugleda, kjer je ministrska plača primerljiva s plačo kakega tretjega nivoja šefov v mestni energetiki. Kjer te vsak lahko bolj ali manj nesramno rola po sceni, mladinamitira in kar je še podobnih rubrik v »desnih« medijih? Kjer te lahko, ker da si javna osebnost, oblaja vsak tabloid? Kjer, konec koncev, nobena sodomija ni dovolj zavržena (in zasebna), da ne bi mogla biti orodje političnega boja, kjer pri poslih z orožjem velja domneva krivde, ki se jo trajnostno pogreva ob vsaki priliki? Mislite, da ljudje res v vrsti stojijo, da bi se podali v ta cirkus, zraven pa še kasirali, da so itak vsi enaki? Zato je v politiki malo naivnih idealistov, pa več ideoloških zagretežev, oblastiželjnih povzpetnežev, narcisoidnih iskalcev pozornosti in slave ter seveda pohlepnih zaslužkarjev in njihovih prijateljev. In zdaj se iščejo novi obrazi, ki jih bodo mediji prodajali kot idealiste in strokovnjake, njihovo patologijo pa bo spet razkril šele čas.

    In ta neumnost, da so vsi enaki. Ste bralci tega članka vsi enaki? Ko otrok pride domov s slabo oceno, je najbolj učinkovit izgovor, »da je itak cel razred slabo pisal«. Zdaj, ko se je ta vlada pokazala za nesposobno, bi nas prepričali, da so itak vse enaki, da so itak vsi nesposobni. To je možno samo ob popolni odsotnosti spomina in razmisleka. Drnovškova, Ropova in Janševa vlada so zaostanek za povprečjem EU zmanjševale, Pahorjeva ga povečuje. Janševa je na lestvicah prijaznosti gospodarskega okolja napredovala, Pahorjeva je v prostem padu. Janševa je bila na lestvici Ambrosetti uvrščena kot četrti najboljši evropski reformator, Pahorjeva se besede »reforma« skoraj dve leti ni upala niti izgovoriti. Se spominjate »strukturnih prilagoditev«? Potem se jih je pa spravila delati, kot temu pravi literatura, »iz zasede«.

    In ja, tudi naša vlada ni bila brez napak. Menda smo se iz njih nekaj naučili. Skratka, nismo vsi enaki, treba se je samo potruditi, da opazimo razlike. In volitve imamo zato, da se izbira na podlagi razlik.

    Volitve zdaj

    Volitve čim prej so najboljši razvojni in protikrizni ukrep. Ne pustimo, da bo država še leto in pol umirala, med tem ko si bodo Pahorjevi nasprotniki kupovali čas, se pregrupirali in iskali novo fasado za kontinuiteto neosocializma. Brodolom si zasluži tranzicijska levica, ne pa tudi ideja evropske socialne demokracije v Sloveniji.

    Nič nimam proti evropskim socialnim demokratom. Po Evropi pogosto sodelujejo s konzervativci, skupaj so branik pred populizmom, levim in desnim. Socialne politike imajo v Evropi globoke korenine in tudi konservativne vlade jih zagovarjajo. Jaz sicer mislim, da imamo konservativni liberalci boljše ideje o tem, kako urediti družbo kot socialisti, ampak to je že tema za drug članek. Za Slovenijo bo velikanski napredek, če bomo iz politike sploh naredili pošteno tekmo o bistvenih vprašanjih.

    ponedeljek, 06. junij 2011

    Reset (petič)

    Še nekaj odgovorov, ki so bila deloma objavljena na MMC.

    Predčasne volitve?

    Ljudje so že petič vljudno pritisnili na tipko reset. Kadar je razkorak med voljo ljudi in voljo oblasti tako velik, se v zrelih demokracijah odločijo za predčasne volitve. Zavedajo se, da v takih pogojih nič v družbi ne more dobro funkcionirati.

    Izbira je preprosta: ali bo volilna kampanja trajala do septembra 2011 ali do septembra 2012. Ali bomo operativno vlado dobili novembra 2011 ali novembra 2012.


    Dolgo kampanjo potrebuje tisti, ki v javnem mnenju zaostaja, vprašanje pa je, ali si jo Slovenija lahko privošči.

    Še kaj volje do reform?

    Vsaka stvar je tudi za kaj dobra. Med kampanjo je vendarle bilo dosti slišati o potrebnih reformah. S strani levice smo slišali, da delovnih mest ne ustvarja država ampak podjetniki ter da so višji davki slabi za gospodarsko rast. Volje je več kot kaže rezultat. Ker pa spremembe vedno prinašajo neko negotovost, jih lahko predlaga samo nekdo, ki sicer uživa zaupanje.

    Kaj storiti (po volitvah)?
    1. Najbolj nujen je prepričljiv paket ukrepov za oživitev gospodarstva. 
    2. Sledijo ukrepi za dograditev pravne države in tržnega gospodarstva, ki bodo opogumili domač in tuj kapital, pa tudi državljane. Da bodo verjeli v to, da imamo v Sloveniji vsi enake možnosti, da zakoni veljajo za vse, da na vsakem razpisu, pa naj bo za službo ali za posel, lahko zmaga vsak, če je najboljši. 
    3. V tretji skupini so strukturne reforme povezane z družbo znanja in ustvarjalnosti, odgovor na demografske spremembe, na energetsko-podnebne izzive in globalizacijo. 
    O zaupanju.

    Majhne razlike med tremi referendumi kažejo, da se volivci niso kaj dosti ukvarjali z vsebino, ampak so poslali sporočilo koaliciji, da njenim predlogom ne zaupajo. Ne zaupajo pa jim zato, ker je koalicija odpovedala pri spopadu z gospodarsko krizo in ker jo že od začetka spremljajo same afere. Koalicijo, ne predsednika vlade!

    To nezaupanje je hud problem. Tudi če ta koalicija predlaga nek sam po sebi dober protikrizni ukrep, ki naj bi npr. povečal investicije, vanj ne bo zaupanja. Ljudje ne bodo šli investirati. Ker ne bodo verjeli. To je podobno kot z zdravili. Če vanje verjameš, bolj pomagajo. Nekatera pomagajo samo zato, ker verjameš.

    Ne bo npr. zaupanja, da je res nujno sprejeti interventne ukrepe za zajezitev proračunskega primanjkljaja, ker je vlada zavajala, ko je to uporabljala kot lažno grožnjo pri pokojninskem referendumu.

    Tudi ne držijo tolažbe, da bi pokojninska reforma padla v vsaki državi. Vlade po Evropi so sprejemale pokojninske in druge boleče reforme in bile gladko ponovno izvoljene.

    nedelja, 05. junij 2011

    Referendumski lose-lose

    Ko je bil z aklamacijo na referendumu zavrnjen zakon o malem delu in je v začetku maja začela razpadati koalicija, sem bil napisal, da bi bilo zdaj edino pametno umakniti te tri zakone iz referendumskega odločanja, razpustiti parlament, potem pa naj nova vlada novo zaupanje izkoristi za to, da v tej državi kaj spremeni. Ljudem bi pojem reform manj priskutili, še bi se našli politiki, ki bi si s to besedo upali pred ljudi, nasprotniki dveh zakonov bi si narezali manj zarečenega kruha, dojemanje resničnosti v državi pa bi bilo manj popačeno. To se seveda ni zgodilo. Upali so na čudež. Ki se ni zgodil.


    V tej situaciji ni vzrokov za praznovanje. Če bi bil rezultat obraten, bi bilo podobno. Lose-lose.

    Slabe novice so naslednje
    1. Koalicija ne bo hotela razumeti edinega jasnega sporočila ljudi "Dovolj je dovolj. Dovolj imamo te koalicije". Skozi politično blato se bomo mukoma prebijali še naprej. Vlada bo npr. zahtevala zaupnico za ukrep - interventni zakon - ki v svojem bistvu - da je interventni - dokazuje, da vlada ni bila z rednimi zakoni sposobna upravljati države.
    2. Vsi pereči problemi v državi ostajajo enaki. Nevzdržen proračunski primanjkljaj, nobenega ustvarjanja delovnih mest, slabokrvno okrevanje po krizi. To so stvari, ki terjajo rešitve tukaj in zdaj.
    3. Reforme, spremembe, modernizacija ... so na slabšem glasu kot kadarkoli, sindikati pa močnejši kot kadarkoli. Bil sem minister za reforme, za razvoj, vem, da spremembe potrebujemo. Resne spremembe.
    Vsak oblak pa ima srebrn rob
    1. Kljub temu, da je bila vlada nesposobna razrešiti krizo, da je zaradi afer in medsebojnih sporov na izjemno na slabem glasu, da ima najnižjo podporo v zgodovini, je kar nekaj ljudi podprlo predlagane popravke. To pomeni, da bi neka naslednja, zaupanja bolj vredna vlada, lahko izpeljala kvalitetne in resnične reforme, ki jih Slovenija potrebuje.
    2. Razmeroma nizka udeležba kaže, da ljudi vendarle bolj zanima sedanjost, kot pa reševanje proračuna v letu 2020, ko bi predlagane spremembe pokojninske zakonodaje naredile neko razliko.
    3. Nekaj se nas še bolj kot prej zaveda, da so pomembna delovna mesta in vzdržen proračun.In reforme. Brez narekovajev.