29. marec 2011

Slovenija 1.945

Stereotip, ki se je v Sloveniji prijel, in ki ga levica skrbno neguje, je, da desnica vleče na plano zaprašene zgodovinske teme. Pa je to res? Poglejmo zadnje tri primere:

Arhivi

Afera arhivi se je začela v trenutku, ko je nepolitičnemu zgodovinarju in publicistu Igorju Omerzi Sova samovoljno in v nasprotju z obstoječo zakonodajo prepovedala vpogled v arhive. Potem se je vladi zdela zadeva tako pomembna, da se je po hitrem postopku lotila popravkov zakonodaje, ki bi vpogled v ta del arhiva prepričala na legalen način. Mar bi v krizi po hitrem postopku sprejemala kaj drugega. Šele okroglega pol leta po poskusih Omerze, ko je zadeva prihajala v zakonodajni postopek, je zadevo problematizirala opozicijska SDS.

In kasirala očitke, da se ukvarja s preteklostjo.

Praznik mesta Ljubljane

Še zdaj ne vem, ali je bila pobuda svetniške skupine Zorana Jankovića, da se odpravi eden od dveh mestnih praznikov, tisti, ki spominja na prvo omembo mesta, samo krinka, da za tem ideološkim paravanom dobi dvotretjinsko večino "antifašistov" v mestnem svetu za to, da si poveča svoja pooblastila. Da je to bila krinka, mi govori dejstvo, da ko za spremembe statuta na zadnji seji ni bilo prave volje, točke, ki bi govorila samo o prazniku, na naslednjo sejo Janković ni uvrstil.

Tema seveda je ideološka in zgodovinska. Gre za to, ali je dan po koncu druge svetovne vojne in nemški vdaji v Berlinu, ko so v Ljubljano vkorakali partizani, res najpomembnejši dogodek v tisočletni zgodovini mesta. Dodaten praznik, ki je spomnil na prvo omembo Ljubljane v pisnih virih, je postavil mesto v daljši zgodovinski okvir. In ukinili bi ga, ker da datum menda ni zgodovinsko točen. Kot da bi se v Sloveniji obremenjevali z točnostjo datumov in vsebine. Preberite si kaj o 27. aprilu.

In če bi mestna opozicija o tem rekla kaj vsebinskega, bi bila obtožena, da se ukvarja s preteklostjo.

Franc Rozman Stane

NOB je svetlo poglavje v Slovenski zgodovini, je pa problematično, ko postane temelji kamen današnjega dne in edino, o čemer se strinjajo vladne stranke, edino, kar velja na veliko proslavljati in dajati na kovance.

Rozmanova bistvena kvalifikacija je verjetno ta, da je to partizanski komandant, na katerega ne more pasti senca povojnih pobojev. Leta 1944 se je namreč ponesrečil (ali pa so ga, po nekaterih virih, ponesrečili). Celo Kardelja pa lahko razumemo, da Rozmanu očita objektivno odgovornost za nekaj sto civilnih žrtev partizanov iz leta 1942 na Dolenjskem. Pozor, to je bilo preden so se tam organizirale vaške straže oz. bela garda.

Če že moramo izdati spominski kovanec, bi brez težav našli kaj drugega. Zelo v evropskem duhu bi bila npr. 20 letnica samostojnosti, ki je tudi letos. In še desetine drugih motivov bi se dalo stresti iz rokava, vključno s kako partizansko učiteljico ali zdravnico.

Slovenija 1.945

O vsem tem zgoraj naj bi se nekdo, ki ga zanima Slovenija 2.0, sploh ne oglašal. Če ga kakorkoli povezujejo z "desnico", naj bi še posebej gledal samo v prihodnost. O zgodovini naj bi govorili samo uradni zgodovinarji ( ter Stanovnikovi borci in levičarski politiki). Pogrevanje zgodovine ni problematično, če ogenj kurijo pravi ljudje in s prave perspektive. Problematično postane, če se kdo vtakne v ta monopol ene resnice.

Polresnic je več, resnica pa je samo ena. Dogodki so se v fizični resničnosti zgodili samo na en način, nobenih vzporednih vesolj v tem primeru ni. Skozi proučevanje, študij in dialog se lahko potrudimo, da se tej resnici bližamo. Zapiranje ust z "zazrite se v prihodnost" ali obtožbami o "pogrevanju zgodovine" k približevanju resnici prav nič ne prispeva. Ker je verjetno cilj.

Prav tako je škodljiva druga skrajnost - pretiravanje z vračanjem v preteklost in iskanje smisla tekočih politik v slavnih dneh zgodovine. Probleme imamo tukaj in zdaj. Karkoli speljuje javno pozornost drugam, teh problemov ne rešuje.

In, kot kažejo zadnji trije primeri, tega ne dela "desnica". Arhive bi pustili Omerzi, v 9. maj se ne zaganjamo, ampak gremo na pohod, in tudi o Rozman-Stanetu doslej nismo vedeli nič slabega.

27. marec 2011

Slovenija 2.0

uvod v panel na Pučnikovih dnevih 2011

Metafora, ki jo vladajoča politika uporablja za slovenski razvoj, so vlaki. Bomo šli na nemško-francoski vlak, ali bomo ostali na postaji. Smo v francoskih vagonih ali na nemški lokomotivi? Metafora, ki jo uporabljamo nekateri na drugi strani, so računalniki. Resetiranje, Slovenija 2.0 … Razpravo je iz paradigme vlakov premakniti v pradigmo računalnikov; iz 19. v 20. stoletje.

Slovenija 2.0 je bil naslov zadnjega podpoglavja v Viziji 20+20, ki jo je Inštitut dr. Jožeta Pučnika predstavil pred dobrim letom. V prvih 20 smo ugotavljali, kaj moramo v Sloveniji urediti za nazaj, v +20, kako naprej.

Dva

Slovenija 2.0 je eden od niza idej (sem sodi tudi resetiranje, pa druga ali drugačna republika), ki jim je skupno zavedanje, da je v Sloveniji skrajni čas za korenite spremembe v gospodarstvu, politiki, civilni družbi, vrednostnem sistemu. To je tista dvojka v dva-pika-nič o kateri se veliko, veliko govori.

Pika nič

Ampak v 2.0 je več kot samo število dva, je več kot samo nekaj drugačnega, novega, drugega. Bistvo je v piki, ki je čisto majhna in v ničli … ki je … ničla.

Zakaj gre? Kot profesor informatike predavam, da napredek v možnostih komuniciranja odpira možnosti, da pri ustvarjalnem delu sodeluje več ljudi. Da dostop do informacij in možnost povezovanja skozi komuniciranje ljudem na obrobju daje moč, vrhovom pa jo jemlje.

Predzadnji velik skok v tehnologiji komuniciranja se je zgodil pred 500 leti s poceni papirjem in tiskom. Posledica ni bil samo nesluten razvoj kulture, znanosti, tehnologije in gospodarstva, ampak tudi preskok iz avtoritarnih, ustnih načinov vladanja, v papirne, delegatske, demokratične.

Zadnji velik skok komunikacijskih možnosti se je zgodil z internetom in svetovnim spletom. Najprej je posnemal vzorce in hierarhije, ki so bili znani iz papirnega sveta. Tisti na vrhu ustvarjajo, tisti spodaj berejo. To je bil splet 1.0.

Potem so se pred kakimi desetimi leti začeli kazati obrisi spleta 2.0. Delitve na ustvarjalce in gledalce je bilo vse manj. Bralci, uporabniki, so začeli prispevati svoje misli in ideje; krog ustvarjalnih se je bistveno razširil. Namesto piramid so začela nastajati omrežja, tudi družabna: Facebook, Twitter, Linked In, Flickr, YouTube …

Množicam ljudi so postale dostopne informacije interneta, znanje, literatura in stiki z drugimi ljudmi. Kar naenkrat je bilo več znanja in idej zunaj organizacij.

Odprtost in sodelovanje

In če je veliko znanja zunaj, je treba biti za vse to odprt, je treba biti sposoben črpati znanje in ideje ki so »zunaj«. Pojavile so se paradigme odprtega objavljanja, odprtih inovacij in podobno.

Vendar vpliv ni omejen samo na družabne stike, znanost in gospodarstvo. Komuniciranje je osnovni predpogoj za to, da deluje kakršnakoli oblika družbene organizacije, od družine navzgor. In vpliva tudi na to, kako doživljamo državo, politiko in medije. Tudi tu opažamo, da se vse več stvari dogaja zunaj.
Simptomi teh sprememb na medijskem področju so blogi oz. pojav elektronskih medijev, obveščanje ljudi med seboj po družabnih omrežjih in upadanje naklad in gledanosti »osrednjih« glasil.

Osrednje izgublja proti obrobju

Podobno se dogaja v politiki. Osrednje izgublja proti tistemu, kar je zunaj in kar je na obrobju. Primeri so npr. gibanje TeaParty v ZDA, Piratska stranka v Evropi, upadanje deleža, ki ga na volitvah dobivajo največje stranke (npr. VB, Nemčija), vplivnost zelenih gibanj v Nemčiji, Cameronova velika družba, Pezdirjeve akcije, krepitev moči civilne družbe, civilnih iniciativ, lokalnih list …

Nekaj takega - nasloniti se na tiste zunaj - smo poskušali že pod prejšnjo vlado. V Odboru za reforme je spremembe načrtovalo okrog 150 ljudi iz civilne družbe. V razvojnih skupinah Sveta za konkurenčnost je sodelovalo okrog 120 znanstvenikov in podjetnikov. Žal se z ničemer od tega se ne nadaljuje. Reforme vlada vsiljuje, ne da bi iskala širše soglasje. Za zelo majhne korake je v državi velik prepir, celo referendumi. Svet za konkurenčnost pa je bil celo ukinjen.

Panelisti, ki sem jih povabil, tudi niso z vrha piramide, ampak iz središč krogov. In vsak po svoje demonstrira nek aspekt Slovenije 2.0. Spominjam se jih po naslednjih izjavah:

Petra Matos
"Ne čakajmo na druge, prevzemimo odgovornost."
"Stopim p skupaj." 
Andraž Tori
"Odločiti se je treba: gremo na Balkan ali v Silicijevo dolino."
"Ne zahtevamo veliko. Samo okolje, ki te ne onemogoča."
Tomaž Štih
"Kar se mnogim zdi politična apatija je v resnici politična zahtevnost."
"Človeška cena vstopa v politiko je previsoka".
Peter Frankl
"Slovenija 2.0 pride, ko bo za Slovenijo 1.0 zmanjkalo denarja."
"V slovenskih medijih že dolgo ni bilo toliko korakanja".

8. marec 2011

Mojih pet minut?

Vsak jih dobi, za katerega se jim zdi, da bi na "desnici" lahko oslabil ali konkuriral Janezu Janši. Namreč medene tedne z mediji. Bratje Podobnik še v devetdesetih. Lojze Peterle v pred prvimi volitvami v Evropski parlament. Gregor Virant po ustanovitvi Zbora za republiko. Radovan Žerjav. Moja malenkost od tistega tvita do izjave, da valjda "je predsednik vedel več kot je priznal". Pa spet Gregor Virant vikend kasneje, ko se je le odločil "zanimivo" pokomentirati arhive.

Tako, da mi je precej jasno, kam pes taco moli, ko se delajo take ankete.

Kdor me pozna, ve, da nisem človek, ki bi koval političen profit iz gnojnice, ki so jo na nekoga zlili. In te dni smo vsi Grimsovi otroci.

6. marec 2011

Kako udobno tvitati iz iPada

Če kaj zanimivega preberemo, tviteraši to radi priporočimo svojemu družabnemu okolju. Kljub programčkom še vedno veliko beremo v brskalnikih, zato je orodje za udobno tvitanje ven iz brskalnika pomembno. Na desktop brskalnikih se to uredi z bookmarkleti - kratkimi programčki v JavaScriptu, ki so shranjeni med zaznamki. Tule je en tak bookmarklet.

Težava z bookmarkleti na iPadu je, da se jih ne da iz spletne strani potegniti med zaznamke ali v vrstico orodnimi zaznamki (boomarks toolbar). Malo se je treba potruditi:
  1. V programčku Settings v razdelku "Safari" nastavite tako, da prikazuje orodno vrstico ("always show bookmarks bar" damo na ON).
  2. V Safariju naredite nov zaznamek, lahko kar na tole stran. Sistenete na Add Bookmark, spremenite naslov zaznamka npr. v "Tweet!", kategorijo v Bookmarks Bar, URL pa za zdaj pustite pri miru.
  3. Označite in skopirate tole besedilo:


  4. V Safariju se prebijete do Bookmarks Bar, Edit, se odločite, da bi popravili tisti "Tweet!" bookmark in mu v drugo polje, link na blog.zturk.com prepištete s tem, kar ste pravkar skopirali.
  5. Gotovo.
Potlej samo še odprete ne stran, pobarvate neko besedilo, ki bi ga citirali, stisnete na bookmark "Tweet!" v orodni vrstici in Safari bo odprl novo okno, kjer bo pripravil obrazec za to, da članek s tem citatom posredujete na enega ali več vaših Twitter računov ali pa na Facebook.




Posredujte kaj branja vrednega!

Literatura in več informacij: Tale stran.