Ko pa berem o tem, kako fantje iz stranke Državljanska lista Gregorja Viranta požrte besede in pohlep zavijajo v leporečje, napišem nekaj na blog. In ne objavim. Dokler ne gre ponavljanje istih praznih fraz preko roba.
Tole npr. piše Marko Pavliha:
Tako sem še do preteklih praznikov verjel in javno povedal, da ne bom kandidiral na letošnjih predčasnih državnozborskih volitvah, potem pa so me najožji sodelavci z dr. Gregorjem Virantom na čelu prepričali, da so dobre namere naše Državljanske liste in volja ljudi pomembnejše od moje dane besede. Zato sem med dvema vrednotama izbral višjo, bolj etično.
Stop the crap, Marko! Volilne interese neke stranke, ki si je dala ime lista, si postavil nad interes, da ostaneš mož beseda. Ne vem, koliko vrednot je bolj etičnih od te. In kot rečeno, da si se premislil, popolnoma razumem. Samo bedak nikoli ne spremeni mnenja, samo bedak se iz preteklosti nikoli ničesar ne nauči. Ampak prodajati to kot nekakšen etični dosežek kaže, da nas imaš za norca. Razen, če res verjameš, da bi te za izrečeni podčrtani stavek moral predsednik republike odlikovati. Ali škof predlagati za svetnika. Kar je še bolj zaskrbljujoče.
Drugi presežek pa je tale Viratnova izjava, ki je kar ne more nehati ponavljati:
V teh dneh sem se polno zavedel, kako veliko zaupanje imajo ljudje vame in da od mene pričakujejo ravnanje po najvišjih standardih.V resnici bi se Virant moral polno zavedati, da je ljudi razočaral, ker ocenjujejo, da ni ravnal po najvišjih standardih in da je izgubil zaupanje. In poskuša rešiti, kar se rešiti da. Čim ceneje. Ni razlogov za trkanje po prsih.
Zakrinkani populizem
Kurjenje ljudske zavisti v zvezi s tem, koliko je kdo pošteno zaslužil ali kakšne uhane nosi, je populizem, ki piha na človeško zavist. Zavračam ga. Frazarjenje o etiki je tudi populizem. Zlorablja zdrav ljudski občutek za prav in narobe.