Kindle na morju

Tri stvari trpinčijo Slovenca na morju: hrvaške skale, peklensko sonce in izdaje Mateja Rahčana. Ampak, skladno z duhom časa, ta prispevek ne bo samo o problemih, ampak predvsem o rešitvah.

Skale

Ne vem, kako je pri vas doma, ampak mi ne sedimo kar z ritjo na parketu, tudi na tepihu ne ležimo, kadar še odpremo televizor. Že res, da je vse, kar človek res rabi za sedenje, rit; da je vse ostalo rezultat potrošniškega načina življenja, ampak nikakor ne razumem, da so ti isti ljudje, ki so od doma navejni foteljev in kavčev, na morju pripravljeni čez špičaste bele skale pogrniti brisačo, si cel dan na tistem potem ravnati križ in to imenovati dopust. Povprečen avstralopitek si je znal organizirati bolj udobno počivališče.

Sonce

Na morje gremo menda zaradi sonca. Ne glede na opozorila o nevarnosti ultravijoličnega sevanja, bo Slovenca bolj skrbelo jedrsko sevanje iz Fukušime kot pa žar na hrvaških skalah. Ob jutrih sicer poteka hladna vojna med dopustniki, kdo bo pravočasno s kakšno staro brisačo ali amortizirano ležalko rezerviral zaplato sence ali kako manj neravno zaplato terena. Staro in amortizirano zato, ker zna biti, da kak drug dopustnik ne priznava take metode rezervacije in vse skupaj konča v morju. Med navtično premožnejšimi teče podobna vojna za to, kdo bo prvi izvedel desant na samoten prodanat zalivček.

Rahčanov tisk

Trplenje pod vročim soncem na žuljavi skali naredi znosnejše listanje po edicijah rumenega tiska, ker zvemo, kaj se je pomembnega zgodilo v življenjih silikonsko adaptiranih frizerk in pevcev brez posluha. Vse bogato ilustrirano s fotografijami paparacev, še pogosteje pa kar s fotografijami, ki so jih ti ljudje sami posneli in upajo, da jih bo kdo objavil. V rubriki "slavni in bogati".

Po dovolj hladnem pivu, dovolj mastnih čevapčičih ali dovolj s česnom začinjeni ribi temu potem pravijo dopust.

Orodja preživetja

Za preživetje v taki divjini potrebujemo tri stvari. Ležanik, sončnik in dobro knjigo. Prvo dvoje, skupaj z brisačo, nudi vsak na pol spodoben hotel kjerkoli, razen na Hrvaškem in v Sloveniji. Tu sta to stebra izvenpenzionske ponudbe. Sem stvar vzamemo seboj. Namesto knjig sem letos vzel seboj Kindle. Po štirih letih sem ga le kupil. iPad-a se mi zdi (1.) škoda za na plažo, (2.) razen v debeli senci se ne da brati, (3.) prsti zapacani s kremo za sonce in iPad ne gredo najbolj skupaj.

Fanatik-i bodo našli kup argumentov, da 1, 2 in 3 ne držijo. Temelj vsake religije je, da se ljudje ne vedejo popolnoma racionalno v zvezi z njenimi dogmami, tako pač to je.

Kindle

Najboljša stvar pri Knidlu je zaslon s tehnologijo e-papirja. LCD zasoni delujejo tako, da je za celotno površino zaslona luč, ki sveti. LCD potem prepreči, da bi na nekaterih mestih (pixlih) ta svetloba prišla do opazovalca. Pobarva jih črno (ali rdeče ali kakorkoli). Svetlobni tok LCD zaslona je znaten v primerjavi z umetno svetlobo žarnice ali osvetljenostjo zaprtega prostora, a neznaten ob dnevni svetlobi. E-papir po drugi strani, deluje čisto drugače. Za tanko plastjo plastike je bela podlaga na katero se na nekatera mesta prime črnilo, na drugo ne. Bolj ko na ta e-papir sije sonce, bolj je bela bela in črna črna. Lepo se ga bere na soncu, s sončnimi očali, v senci ... pravzaprav samo v mraku pred televizijo ne gre. Vgrajena lučka bi se prilegla.

Kindle je lažji od povprečne knjige ali revije, lepo sedi v levi ali desni roki, listati se da z eno roko, enim prstom, v bistvu. Velikost strani je nekaj manjša od standardne žepne izdaje. Menda ima 4GB pomnilnika, kar je več kot dovolj za vse knjige, ki bi vas na dopustu ali doma utegnile zanimati. Nakup knjig je enostaven, dostop do zastonjskih knjig tudi. Po mailu si lahko na Kindle pošljem karkoli, tudi npr. spletne strani, ki sem jih na kaki drugi napravi označil za "branje kasneje". Instapaper npr. ima storitev, ki je posebej prilagojena za Kindle.

V knjigah rad podčrtujem ali si kaj pribeležim. Tole npr. gotovo še kdaj prav pride :)

Liberals are a bunch of hybrid-driving, tofu-eating, tree-hugging, whale-saving, sandal-wearing, big-government-promoting, tax-increasing, bottled-water-drinking, flip-flopping, wishy-washy, namby-pamby bedwetters.

Tudi to gre z eno roko, dosti udobneje kot na iPadu. In kar mi je še posebej všeč, dostop do podčrtanega iz PCja je enostaven. Vse skupaj je v eni veliki .txt datoteki (to so tiste, ki jih odpira Notepad). Datoteko se vidi na Kindlu. Kako do te datoteke na kaki drugi  napravi, mi ni jasno. Citate se da enostavno deliti na Twitter ali Facebook.

Kindle ni iZdelek

Skratka, za branje je perfektno urejeno. Osebno mi je tudi všeč, da se se Kindle, pripet na PC preko USB kabla, vidi kot še en disk, na katerega pač zmečem knjige, glasbo, PDFje ... "Look mom, no iTunes!" je vredno vsakega dolarja. Kindle je poceni. Dobrih 100 EUR nesem na plažo z manj strahu kot štirikrat dražji iPad.

Sami izdelavi in programski opremi bi razvajeni od i-zdelkov težko dali odlično oceno. Največji kiksi so:

• "slide and release the power switch to wake". Ne vem, ali so hoteli simulirati bujenje na iZdelkih, ampak zakaj se zadeve preprosto ne zbudi s pritiskom na en gumbek. Tudi položaj tega gumba je slab. Prav tam Kindla običajno podpiram z mezincem.
• Tipka "Del" (kot "delete"). Tovariši še pomnimo, da "del" briše v desno, "backspace" pa v levo. Na gumbku piše "Del", obnaša se pa kot backspace. Moteče. Ampak, če ni hujšega, boste rekli ...
• Tipkovnica nasploh ni neko remek delo. Bi bilo res nemogoče narediti stvar tako, da bi človek do vejice in drugih simbolov prišel s tipko shift?
• Software ima nekaj ostrih robov. Manjka recimo funkcija "bookmark". Taka, s funkcijo, ki jo ima papirček, ki ga dam na stran, do katere sem prebral. Seveda lahko naredim stotine zaznamkov in opomb, ampak jaz bi rad eno s posebnim pomenom, do tu sem prišel. Če to kje je, je dobro skrito.
• Med branjem kaže, koliko procentov sem prebral, ne pa, kje v knjigi sem, torej lokacijo. Ko pa me vpraša, kam v knjigi bi se rad premaknil, hoče lokacijo in ne procenta.
• Koristna je tipka "Back" s katero se premikam nazaj po straneh, zaznamkih ... kjerkoli sem pač bil. Ampak ni pa funkcije "Forward".
• Share na Twitter in Facebook je OK. Kaj pa share na email? Zakaj pa to ne dela?
• Včeraj sem iz ene knjige objavil en citat na Twitter. Še danes mi na vrhu vsake strani piše "Message shared". Pomaga menda samo resetiranje naprave. Halo?
• In nenazadnje, bi bilo res nemogoče za screensaver uporabiti naslovnico knjige, ki jo berem. Da bi lahko lastniki Kindlov konkretno dokazovali svojo intelektualno superiornost na plaži. 

Skratka, fina napravica, predvsem za poletje. In dober koncept. Iste knjige lahko berem tudi na iPadu, telefonu ... Da se le ne bi od Appla navzeli bezobraznosti. Knjig, ki niso kupljene na Amazonu, ne sinhronizira med napravami.

Sopotniki izgubljenega časa

Konec novembra 2010 smo se vprašali, ali ne bi kazalo Slovenije resetirati. Marca 2011 smo odgovorili: Ja, resetirati, skrajni čas in odgovor obširno utemeljili. Pred skoraj natanko dvema mesecema smo pozvali na predčasne volitve.

In med tem v paralelnem univerzumu ...

Od novembra je minilo skoraj devet mesecev. Od marca pet. Od junija dva. Od novembra je Pogačar pobral devet najemnin, od marca pet, od junija dve. In še kdo je kaj pobral.

V tem času se v Sloveniji ni zgodilo čisto nič pametnega. Nazadovali smo na vseh področjih. Tudi zato, ker je Borut Pahor bolj zaupal Katarini Kresal in podobnim kot dobronamernim nasvetom tistih, ki jim je mar za državo.

Izhodna strategija?

Morda si bo pa Pahor za premislek o odstopu Katarine Kresal vzel nekaj dlje časa. Recimo do trenutka, ko bo še enkrat glasoval na Evropskem svetu, kar je menda silno važno. Ali do sprejema rebalansa proračuna. ... Potem pa bo odstop, formalno iz istih razlogov kot Erjavčevega, sprejel.

Ima pa tudi nekaj dobrih neformalnih razlogov, da ga sprejme:

• Potlej je on lahko tisti, ki reče, "glejte, s takimi koalicijskimi partnerji res nisem mogel bolje vladati. Desus me je kar naprej izsiljeval, Zares mi je obrnil hrbet ob prvi priliki, LDS je servisirala prijatelje".
• SD izpade še najmanj destruktivna stranka na levem polu. Zares bodo prikazali kot kot izdajalce, ki so v težkih časih zapustili ladjo, LDS kot združbo nekih dobičkarjev.
• SD izpade kot edina resna stranka na levici, ki je do zadnjega vztrajala, a ko ne gre, pač ne gre. Ne ostane drugega kot volitve, kjer se SD dokončno utrdi kot hegemon levice.
• Pahor in SD, ki povlečeta enake konsekvence iz dejanj Erjavca in Kresalove, izpadeta pokončno in načelno.
• Odpade zamudno in verjetno nemogoče rekonstruiranje vlade po izstopu Zaresa, ki mu tiktaka ura. Bi raje razpisal volitve, ker je bil nesposoben rekonstruirati vlado. Bi raje zaključil kariero, ker ga bodo njegovi zamenjali? Ali bi odnehal, ker je bila pač ekipa neuporabna?

Moč baražnega ognja proti SDS daje slutiti, da volitve bodo. Tole je verjetno eden zadnjih Pahorjevih dobrih izgovorov zanje.

Za več strpnosti

V začetku julija je SDS predstavila izhodišča za gospodarski program. Potem sem bil dobrih deset dni v tujini. Doma me je pričakal ideološki metež. Nič o gospodarstvu, nič o evrski krizi, nič o predčasnih volitvah, samo obračunavanje s fašisti, janšisti, nacionalisti, nestrpneži ... Po Breiviku so pa sploh popustile vse zavore.

Vzrok za histerijo

Vzorec je razmeroma tipičen. Koalicija je zavozila z odgovorom na krizo, med seboj so se skregali, idej za prihodnost nimajo. Pa kurijo s tistim, kar jih menda še povezuje in s čemer so vedno doslej uspeli desnico zaplesti do točke, ko se je morala zagovarjati, da ni ne fašistična, ne nacistična, ne avtoritarna, ne totalitarna, ne nestrpna. Lepo, da jih povezuje antifašizem, ni pa lepo, da si morajo za ta namen izmišljati fašiste. Fašistov v Sloveniji ni. A to ni nič novega, to se je dogajalo vedno, kadar je levica morala mobilizirati svojo podporo.

Izpadi nestrpnosti in ideološko etiketiranje so zdaj tako histerični zato, ker sta tako veliki razočaranje in jeza nad levo vlado, pa je to treba preusmeriti na zunanjega sovražnika.

Nova je tokrat globina frustracije in razočaranja levega volilnega telesa nad njihovo koalicijo in spoznanje sredinskih volivcev, kako so jih leta 2008 zavedli. Od zadnjega referenduma simpatizer levice ne spremlja samo totalno neuspešnega odziva "svoje" vlade na krizo, ne spremlja samo škandalov in afer, ki nastajajo znotraj koalicije, spremlja razkrajanje neke opcije pri živem telesu, oklepanje kapitana za krmilo, zapuščanje ladje, skakanje v hrbet ...

Izpadi nestrpnosti in ideološko etiketiranje so zdaj tako histerični zato, ker sta tako veliki razočaranje in jeza nad levo vlado, pa je to treba preusmeriti na drugega sovražnika. Da se namesto pometanja pred svojim pragom s sekiro razbija na tujem. Psihološka znanost bi o takih projekcijah znala kaj povedati. Ali pa kdo, ki se ne more razjeziti v službi na šefa in se pač doma na ženo in otroke. Lahko tudi parafraziramo Mastnakov citat Swifta (z dodatnim počrtanim besedilom):

Jeza in bes nad Pahorjem in koalicijo krepita moč telesa, slabita pa moč duha, tako da postanejo vsa njegova prizadevanja slabotna in impotentna. To je videti kot zelo zadet opis intelektualnih prizadevanj mnenjskih voditeljev ...

Dogaja se veliko preusmerjanje jeze na voditelje koalicijskih strank v jezo na alternativo. Bistveno orodje pri tem je nestrpnost.

Nestrpnost

Zmerjanje s fašisti in nacisti se dobro prodaja trdemu jedru levice. O tem nima smisla zgubljati besed. Zmerni sredini pa se prodajajo mračnjaštvo, neoliberalizem in nestrpnost.

Slovenci v glavnem niso posebej nestrpni. Lonely Planet piše, da nismo nestrpni do homoseksualcev. Incidentov z Romi nimamo ne več ne manj kot kaka druga država, kjer živijo. Kakšnih izpadov do tujih delavcev, kot so bili tisti v Nemčiji ali Avstriji, nimamo.

To seveda ne pomeni, da smo lahko z vsem zadovoljni, da drug drugemu ne bi mogli biti boljši sodržavljani, da imamo segmente trga dela, kjer ni delavskih pravic. Probleme "izbrisanih" bi lahko reševali hitreje, mazaških akcij po gejevskih klubih in cerkvah bi bilo lahko manj. Ni pa nobene potrebe, da bi nam s tem v zvezi vcepljali kake manjvrednostne komplekse.

Nestrpno je kot argument uporabiti etiketo, da je nekdo nestrpen.

Ni nestrpno do mladih, če je nekdo proti dvigu upokojitvene starosti. Ni nestrpno do študentov, če bi jim nekdo omejil študentsko delo. Ni nestrpno do homoseksualcev, če vsake zveze med (vsaj?) dvema človekoma ne bi popolnoma izenačili s tradicionalno zakonsko zvezo. O tem imajo pač različni ljudje različna mnenja. Soočiti jih je treba. Mnenja namreč. Je pa nestrpno kot argument uporabiti etiketo, da je nekdo nestrpen. Potem se ne pogovarjamo več o nekem zakonu, ampak o tem, ali je udeleženec te razprave strpen ali ne.

Nihče ni svetnik. Mnoge razprave so čez mejo dobrega okusa. Mnogi očitki, ki se uporabljajo v političnem boju, iz govorice ali domneve naredijo diskreditacijo vredno (politične) likvidacije. Politika igra na čustva, pa naj si bodo nacionalna, razredna, premoženjska, moralističa ali pa nagovarjajo vsaj dobro staro slovensko zavist. Tukaj nobena stran ni nedolžna.

Mnoge javne razprave so pod vsakim civiliziranim nivojem. Če gre politik do nivoja -5, si kolumnist upa do -10, na forumih se zadeva razplamti do -100. Zato imamo vsi odgovornost, da za kulturo dialoga nekaj naredimo. Mnoge razprave so nestrpne. Ne trpijo sogovornika. Namesto z argumentom mu odgovorijo z žalitvijo. Tudi SDSu se to dogaja. Prejšnji teden sem PR SDS na en tak njihov tvit opozoril.

Pometanje pred svojim pragom je bralcem všeč. Ampak delali bi si veliko utvaro, če bi verjeli, da je vse lepo simetrično, da je blato kompromisno enakomerno razmazano po levi in desni strani dežele in da je nestrpnost novih demokratičnih strank do konkurence enaka, kot je nestrpnost strank kontinuitete do novincev.

Ne trpimo vas, vaših idej, vaše morebitne oblasti

Ja, so izpadi nestrpnosti na desni. In so izpadi na levi. Desnica največkrat kot primer slednjega pokaže na skrunitev kakega verskega simbola, mazaško akcijo spomenikov, sovražni govor komika, ki je smešen samo ljudem brez morale. To so špice, ki molijo iz povprečja.

Ampak poleg je tu še neka temeljna, latentna, stalna nestrpnost. Na desnici do "komunajzarjev", ki postanejo impotenten argument, ko drugih zmanjka, kake realne škode za javni prostor pa od tega ni. Na drugi strani pa levica uspešno vzdržuje neko temeljno nestrpnost, ki se med vrsticami vleče skozi javni prostor. Ne trpijo, da bi v javnem prostoru enako obravnavali "desne" in "leve", konservativne in progresivne, liberalne in avtoritarne. To je seveda povezano s tem, kdo dobi javno besedo, komu objavljajo kolumne, kdo je večerni ali dopoldanski gost, komu objavljajo popravke, komu objavljajo neumnosti in komu, če kadar le kaj pametnega pove.

Ta temeljna nestrpnost je v tem, da se delu filozofskega in političnega spektra jemlje glas, jemlje glasu njegovo pomenskost, jemlje pomenu pozornost v razpravi. V javnem diskurzu prevladuje en pol, v njem si medsebojno pritrjuje 80% "mnejskih voditeljev", vse ostalo je nezaželjeno, če že ni utišano, je pa brez odmeva. Je izjema. Je na robu.

Empiričen dokaz za monopol enega načina razmišljanja je, da je iz javnega diskurza izginila beseda "laž". Del političnega spektra se namreč naslanja na filozofijo, ki pravi, da je resnic več. Kjer je več resnic, tam ni laži. So samo različne resnice. Edina "edina resnica" je, da je resnic več. Pri nas ima ta pogled monopol. Kje drugje neresnici pravijo laž in do besede pridejo tudi tisti, ki trdijo, da je resnica samo ena.

Slednji pri nas veljajo za mračnjake in nazadnjake. Levo-liberalno, progresivno, laično, anything goes je nevtralno, normalno, apolitično, običajno, vse ostalo je odklon, netoleranten eksces. "Normalnost" sta Guardian in morda še New York Times. Wall Street Journal, FAZ in Fox News so ekscesi. Kolumnisti, ki bi v normalnih državah veljali za sredinske (Crnkovič, Nežmah), so videti kot skrajneži, ki naj bi dajali vtis pluralnosti. In z njimi lastni časopisi "strpno" obračunavajo v pismih bralcev.

Naj cveti tisoč cvetov, da so le vsi iz istega debla. Drugih ne trpimo!

Tega je del družbe navajen. Do pred dvajsetimi leti je imel domovinsko pravico samo en diskurz. To je treba vzdrževati. Naj cveti tisoč cvetov, da so le vsi iz istega debla. Drugih ne trpimo! Vse drugo je treba spraviti v karanteno parih blogov in dveh, treh tednikov. Kar tam piše, se označi kot ideološko, fašistično, nestrpno. Ali pa vsaj butasto. Strpnost definirajo kot kimanje drug drugemu.

Idealno bi bilo, da bi tudi oblast organizirali nekako tako. Če naj ima oblast alternativo, naj jo ima v okviru istega kluba. Saj se vendar ve, da ima Slovenija eno samo elito, ki je sposobna vladati, voditi podjetja. No ja, morda elito in pol, če vštejemo še klop za rezervne igralce. Opozicija ni alternativa. Ne sme biti. Ne bodo trpeli, da bi se ukvarjali s tujimi idejami in predlogi.

To je nestrpnost do demokracije.

Nazaj k bistvenemu

Med tem, ko svet levo in desno od nas razpada, med tem, ko Slovenija trohni navznoter, nekateri tekmujejo, kdo bo prilil več olja na ogenj, ki ločuje politike in druge ljudi, ki bi v takih časih morali biti sposobni stopiti skupaj. Več strpnosti do vseh, ne samo do drobnih manjšin, bi bil dober prvi korak.

Borack

vir: kpv.gov.si

Berem članek o pogajanjih za povečanje ameriškega zadolževanja, med drugim tole o Baracku Obami:

One fact emerged rather starkly during the crisis, and it will likely have implications in the coming year. It is that the president misunderstands himself as a political figure. Specifically, he misunderstands his rhetorical powers. He thinks they are huge. They are not. They are limited.

"Yes We Can" ne pove "what can we?". "Odgovornost za spremembe" ne pove, za kakšne spremembe gre.

In si ne morem kaj, da mi na misel ne bi prišel Pahor. Tudi on produkt političnega marketinga, ustvarjenih medijskih pričakovanj. Tudi on pred volitvami z nejasno retoriko, pod katero si vsak površen volivec lahko predstavlja, kar mu je pač všeč in ima izgovor, da glasuje za to, kar si je pač predstavljal. "Yes We Can" ne pove "what can we?". "Odgovornost za spremembe" ne pove, za kakšne spremembe gre. Obama si sposoja 30% proračuna, Pahor 20% in ju to posebej ne skrbi. Tudi Pahor s po dvema kennedijevskima govoroma na teden. Tudi pri Pahorju besedam niso sledila dejanja. Tudi pri njem ni bilo substance. Tudi njega zapuščajo politični sopotniki. Tudi njega najbolj pljuvajo kolumnisti in spletni komentatorji, ki so bili pred leti vanj najbolj zaljubljeni. Vljudnejši so samo razočarani.

S to primerjavo Obami verjetno delam krvico. Pahor konec koncev ni ubil Bin Ladna, bombandiral Gadafija in dobil Nobelove nagrade za mir (ne nujno v tem vrstnem redu). Pahor ni podedoval hipotek. Obama je imel vmes volitve in izgubil večino v Kongresu, Pahor pa ne. Obama ima proti sebi dva nacionalna medija, Pahor zares nobenega.

Speeches aren't magic. A speech is only as good as the ideas it advances.

 To si velja zapomniti.

Reportiram popravek

Tole je prejšnji ponedeljek 25.7. objavil Reporter (napačna trditev je zapisana krepko):

Na vprašanje v intervjuju za naš tednik ali ima morda načrt, da bi kandidiral za predsednika republike, je Žiga Turk, nekdanji minister brez resorja, zdaj redni profesor za gradbeno informatiko in dokumentacijo na FGG v Ljubljani, širši javnosti pa predvsem znan po pozivu Resetirajmo Slovenijo, pojasnil, da ne dela političnih načrtov in da bi bil za Slovenijo bolj koristen v kakšni razvojni vlogi. Potrdil je, da so v stranki SDS razmišljali o njegovi predsedniški kandidaturi, vendar se ne spominja, kakšna je bila formalna razprava o tem.

Tole sem pa res rekel:

Imate morda vi načrte, da bi kandidirali za predsednika republike?

Ne delam političnih načrtov. Za Slovenijo bi bil bolj koristen v kaki razvojni vlogi.

Gotovo pa ste o predsedniškem kandidatu razmišljali?

V stranki so nekaj razmišljali, vendar se formalne razprave o tem ne spominjam.

Toliko. Da ne bi kar ostalo pri natisnjenem.