Družba lahko preživi brez medijev, kot jih danes poznamo, nikakor pa ne more preživeti brez novinarstva, ki zna dobro nadzorovati državo in gospodarstvo ter artikulirati javni dialog.To je morda celo res.
Ampak, če je to res, potem drži tudi obratno: če je družba na robu preživetja, če doživlja brodolom, če gre skoraj vse narobe, če je v krizi ali "v zastoju", potem nosi del odgovornosti tudi novinarstvo. Predsednik Tuerk bi rekel, da je ta odgovornost v tem, da sporoča premalo dobrih novic. Slabih 600 novinarjev mu verjetno pritrjuje.
Državljan Turk pa ponuja v premislek teorijo, da je novinarstvo soodgovorno, da smo, kjer smo; da smo verjeli predvolilnim obljubam in nasmeškom, da smo verjeli v složnost glavnih protagonistov, da smo verjeli njihovim volilnim geslom, da smo izvolili tako oblast, da smo se pustili prepričati v nacionalni interes, da imamo tak javni dialog in take nacionalne šampione in tako politiko, kot jo imamo.
"Četrta veja oblasti" se izgovarja, da je odgovorna svojim bralcem. Teh je sicer vse manj, ampak so pa. To lahko ubije vsako debato o resetiranju znotraj novinarskega ceha. Da bralci so tudi zaradi osmrtnic in TV sporeda, je podrobnost. Da jih ni manj samo zaradi interneta tudi.
Oblast prinaša odgovornost. Četrti veji tudi.