ponedeljek, 25. oktober 2010

Vrednote rdeče

Malo pred volitvami so končno odprli Peruzzijevo. Razkopana je bila skoraj dve leti. Sreča in hvaležnost okoliških prebivalcev je brezmejna. Včasih moraš komu kaj vzeti, da ceni, da nekaj ima. Ampak nazaj nismo dobili iste ceste. Ko smo se preselili na ta konec Ljubljane, med garažo in obvoznico ni bilo semaforja. Ko so zgradili nakupovalno središče Rudnik, so na križišču Peruzzijeve in Jurčkove postavili semafor. Potreben.

vir Wired
V času mandata Zorana Jankovića je Peruzzijeva dobila še dva semaforja. Prvi je na križišču med Peruzzijevo in Cesto ob dolenjski železnici. Na tem križišču je naravnost naprej 50 m stran semaforizirano križišče z Dolenjko, na desno je slepa ulica (brez pločnika), na levo asfaltiran kolovoz (tudi brez pločnika), na katerem se težko srečata dva avtomobila. Ko so novinarji Jankovića vprašali, zakaj semafor, je kot iz topa "jaz-vse-vem" izstrelil, da zato, ker je blizu šola. Tako blizu ima kako šolo prav vsako ljubljansko križišče. Mimogrede, na tem križišču mi je najbolj všeč navodilo "zapelji do stop črte". Te črte ni.

Pred dnevi smo dobili še semafor na koncu Peruzzijeve pred nadvozom čez avtocesto. Tudi ta bo samo oviral promet. Zares potreben bi bil semafor 100m vzhodneje pri izvozu iz avtoceste. Skratka, oba nova semaforja sta nepotrebna, ampak v čast in slavo ne vem komu celo ponoči ne utripata. In da ne bom obtožen sebičnosti - moja pot skozi ta križišča je v neprednostni smeri.

Promet je zrcalo družbe

Gostoljubnost Američanov se kaže tudi na cesti, ko ti z veseljem odstopijo prednost in pomagajo pri vključevanju. Nestrpnost Slovencev se kaže v trobljenju, vožnji "v prtljažniku" po avtocestah in zakolonjenju križišč.

Zrcalo vrednot v družbi je tudi to, kako promet urejamo. Razumnost in racionalnost držav se kaže v logiki obcestnih tabel. Ki je pri nas ne vidim. Provincialnost naroda se odraža v kažipotih do zemljepisnih horizontov, ki jih vidimo v Kranju ali Postojni (ali celo v tisti vasi, ne spominjam se imena, kjer avtocesta zdrsne na Madžarsko), ne pa v Benetkah, Budimpešti ali Beljaku. Pomanjkanje vsakega spoštovanja do podobe krajine merimo s številom jumbo plakatov na kilometer. Da smo močnejši od narave pa bomo dokazovali tako, da bomo postavljali svetilke na križišča, dokler bo kdo hotel z njimi zaslužiti.

Nekatera križišča potrebujejo semafor in nekatere stvari mora urejati zakon. Sicer imamo izbiro. Ali bomo državljanom prav vsako stvar podrobno predpisali ali pa jim bomo dali svobodo, da se sami odločijo in znajdejo. Ko na praznem križišču stojim pri rdeči luči, zgubljam čas. Ko se gospodarstvo bori s pretirano regulacijo, izgublja denar.

ponedeljek, 18. oktober 2010

Prvih 10 programčkov za iPad

Tole je seznam programčkov (angl. apps) za iPad, ki jih priporočam za začetek:




  1. Google Mobile App. Bližnjica do Googlovih storitev. Potem tečejo v Safariju, slabše, kot na namiznem računalniku, a uporabno.
  2. Dropbox. Če se vam upira za vsako malenkost iPad fizično, s kablom pripenjati na računalnik in seveda, če imate Drobox račun. Če ga nimate, si ga naredite! Plačljivi alternativi sta GoodReader (zna prikazovati datoteke na projektor) in ReaddleDocs (vreden svojega denarja).
  3. PlainText. S tem programčkom boste pisali osnutke, krajše članke, zapiske, sezname za nakupovanje, ideje ... Nadomešča vso mogočo navlako za delanje zapiskov ali za pisanje besedil in se v živo, samoiniciativno, povezuje z Dropbox. Plačljivi alternativi sta Pages in iA Writer.
  4. Flipboard. Za branje vsebin, ki jih priporočajo vaši prijatelji iz facebooka, twitterja oz. za branje interneta nasploh.
  5. Twitter je uradni in čisto soliden klient za twitter. Plačljivi alternativi sta Osfoora HD in IM+ Lite. S slednjim se pogovarjate tudi z drugimi družabnimi omrežji.
  6. Instapaper ($$) za branje člankov, za katere sproti ni bilo časa. Zastonjska verzija je preveč omejena.
  7. Kindle za knjige, ki jih boste kupili na Amazonu.
  8. Zinio za revije, ki jih boste naročili.
  9. Office2 HD ($$), če se vam zdi, da res morate popravljati pisarniške (Word, Excel) dokumente tudi na iPadu. Dražji alternativi sta DocsToGo in QuickOffice. Noben od teh ni lepo narejen, ampak to uporabnikov pisarniških programov ne moti.
  10. VLC, da boste lahko gledali filme, ki jih že imate, v formatih, ki jih Apple ne podpira.
    PS:
  11. iStalin, če vam manjka idej za oblikovanje oglasnih sporočil za kako politično stranko :)
Programčkov je še veliko. Prav zanima me, kateri je pri vas med prvimi desetimi in kateri bi zato iz deseterice izpadel.

nedelja, 17. oktober 2010

Politična nejevolja do normalnosti

Slovenija, Evropa in svet so na prelomnicah. Končujeta se industrijska in informacijska doba, ko je bil izziv pomanjkanje industrijske izdelkov in informacij. Zdaj je problem izobilje obojega. Končuje se čas prevlade Zahoda, ki je v nekem trenutku predstavljal 90% svetovnega gospodarstva. Zdaj, ko ustvarjalni posamezniki postajajo vse pomembnejši vir, ekonomski zemljevid dobiva demografske konture. Boj proti klimatskim sprememba končuje obdobje podzemne energetike. Evropa je prva velika družba, ki se sooča z demografskim nazadovanjem in prevladujočim vplivom previdnega, konservativnega starejšega prebivalstva. Pojav interneta ima podoben vpliv na družbo, kot pojav Gutenbergovega tiska pred pet sto leti – širi krog ljudi, ki so lahko ustvarjalni, ki sodelujejo in so-odločajo.

Ker zaradi teh globalnih transformaciji iščejo nove gospodarske, energetske in komunikacijske paradigme, se najrazvitejši tako počasi izkopavajo iz gospodarske krize. Zaradi teh transformacij se do neke mere na nove delijo karte svetovnega blagostanja, kar nas skrbi predvsem tiste, ki smo bili do zdaj na vrhu.

Odgovore iščemo v različnih kontekstih. Na Evropskem nivoju sem kot generalni sekretar delal za Gozalezovo skupino modrih »za premislek o prihodnosti Evropske unije«, ki je prišla do dramatičnega, a preslišanega sklepa: »Evropa ima izbiro – reforme ali zaton«. Veliko tistih premislekov Slovenija lahko povzame, žal pa si ne moremo domišljati, da smo običajna članica Unije, in da je dovolj, da sledimo napotkom iz Gonzalezovega »Projekta 2030« ali pa Barrosove »Evrope 2020«.

20+20
Tudi zato sem okrog Inštituta Jožeta Pučnika zbral skupino, ki je premislila, kako naj bi napredovala Slovenija. V njej so sodelovali še Drago Jančar, Rado Pezdir, Matej Avbelj, Mihela Hladin, Andrej Rahten, Miro Germ, Andrej Nabergoj in še nekdo, ki si ni upal javno izpostaviti, ker bi mu to škodovalo na delovnem mestu (v javnem sektorju). Naj bo tudi to ilustracija totalitarne zatohlosti scenarija »Ljudska republika Slovenija« o katerem več kasneje.

Pod naslovom Vizija 20+20 je bilo poročilo predstavljeno aprila letos in ta članek mu veliko dolguje. Gledali smo dvajset let naprej in bolj ko smo se obračali v prihodnost, bolj smo se počutili kot študentje, ki bi radi vpisali podiplomski študij, pa ugotovijo, da jim manjka še nekaj izpitov iz dodiplomskega. Letos smo praznovali dvajsetletnico prvih demokratičnih volitev in naslov se je sestavil v 20+20.

Dogodke konec osemdesetih je zahod strnil v dve besedi: konec zgodovine. V boju med kapitalizmom in komunizmom je zmagalo tržno gospodarstvo in klasično-liberalna demokracija. Gre preprosto za to, ali odloča nekaj glav v centru ali pa vse glave vseh ljudi, vsakič, ko se odločajo, za kaj bodo trošili denar in ko gredo na volitve. Po vsem svetu se iz revščine dvigajo države, ki so vzpostavile tržno gospodarstvo in ne tiste, katerih voditelji so najbolje grmeli protiimperialistične parole.

Nadaljevanje zgodovine
Sloveniji se konec zgodovine ni zgodil. V Viziji 20+20 ugotavljamo, da (1) ne deluje pravna država, (2) da nimamo tržnega gospodarstva in (3) da ne deluje politični trg.

Pravna država je bistven element tržnega gospodarstva. Brez nje od kapitalizma ostane mafijsko-korporativistični sistem, kjer ne zmagujejo najboljši, ampak tisti z najboljšimi zvezami in poznanstvi in kjer se dobiček kuje z nekaznovanim delom preko črte zakona. Neizplačevanje plač in prispevkov, plačilna nedisciplina, privatizacija po metodi grofa von Munchausna, kartelno dogovarjanje, izigravanje potrošnikov … vse to so v oko bijoči simptomi nedelovanja pravne države. Tudi suhe številke v mednarodnih primerjavah so neusmiljene. Da Slovenec najde pravico na sodišču traja nekajkrat dlje kot v primerljivih državah. Registracija premoženja petnajstkrat dlje.

Trg denarja, blaga, dela, storitev
V Slovenji trg deluje, ko kupujemo pralni prašek, kavo, računalnike in ko se odločamo kam k frizerju ali na kosilo. Ne deluje pa trg delovne sile, kjer smo po fleksibilnosti le te okrog 160. mesta na svetu. Še huje je, da ne deluje trg kapitala. Prevečkrat saniramo največjo državno banko, ki ali ne zna gospodariti, ali pa posojila daje po negospodarskih kriterijih. S tem banke ne opravljajo temeljne naloge, namreč, da usmerjajo denar tja, kjer je verjetno, da ga bodo dobile nazaj, ker podjetja dobro delajo. Namesto, da bi bančni sistem opravljal pozitivno selekcijo v gospodarstvu, podpira lastniške prevzeme in zavožene gradbene projekte.

Tudi lastniški kapital slabo opravlja svojo funkcijo. Malo je lastnikov, ki so v podjetja vložili svoj denar in ga želijo skozi dobro poslovanje, inovacije, odpiranje novih trgov in delovnih mest oplemenititi. V obdobju velikega prerazporejanja lastnine od skupne k zasebni, se da lažje in hitreje obogateti z lastninjenjem kot z inoviranjem, lažje z delom za državo kot v borbi na odprtih trgih. Zato tudi ni kakega posebnega povpraševanja po najnovejših upravljavskih znanjih, v raziskave in razvoj pa silijo agencije, ne pa potreba.

Država ostaja lastnik v številnih podjetjih, v javnosti pa kar trajajo diskusije, ali je dober ali slab gospodar. Izračunajmo kolikšen je bil delež države in njenih skladov v vsem premoženju v državi leta 1993 in kolikšen je danes? Zasebno se je med tem omastilo na račun državnega, ker je imelo boljšega gospodarja in ne, ker smo imeli premalo agencij.

Naša država ne samo da izdeluje čevlje (kot solastnica tovarne čevljev), opravlja tudi veliko storitev za državljane (deli pravico, varuje, izobražuje, zdravi). Blagodejni vpliv, ki bi ga konkurenca in odprtost imela še na javni sektor, preprečujejo na tri načine: z vzdrževanjem monopola javnih ustanov (npr. zdravstva, šolstva); z omejevanjem medsebojne konkurence za zaposlene in stranke ; in s poudarjanjem lastne avtonomije, da se izolirajo tudi od vpliva političnega trga.

Politični trg
Profesorja Tsyvinski (Yale) in Guriev (Moscow Business School) sta zgornje povzela v tri stavke. »Hitra in trajnostna gospodarska rast zahteva vladavino prava, odgovorno, meritokratsko in nekoruptivno uradništvo, zaščito zasebne lastnine, veljavnost pogodb in kompetitivne trge. Take inštitucije je težko zgraditi v katerikoli družbi. V Rusiji je ta naloga še posebej problematična, ker je to v nasprotju z interesi vladajočih elit«.

V zrelih demokracijah odgovornost za delovanje gospodarskega in pravnega podsistema prevzema politika in na političnem trgu nosi posledice. Pri nas ne. Rezultati tekme na političnem trgu (volitev) niso odvisni od tega. Pri nas smo pametnejši od Američanov, kjer rezultate volitev razlagajo z reklom »bedak, za ekonomijo gre«. Sicer vlada, pod katero se bila zabeležena najhitrejša konvergenca z EU na vseh področjih, kjer so se zmanjšali sodni zaostanki in davki, ne bi padla.

Scenariji prihodnosti
Pred Slovenijo je nekaj možnih prihodnosti. Prvi je »Ljudska republika Slovenija«, ki se bo vrnila k samoupravljanju, bratstvu in enotnosti ter neuvrščenosti. Zakon o obvezni delitvi dobička, progresivnost davka na nepremičnine, Ertl, Gadafi in Brdski proces so ključne besede iz nedavnih novic tega scenarija. Drugi scenarij je za nacionalni interes razumevajoča »Slovenija moja dežela«. Ključne besede so Laško, Nova Ljubljanska banka, Večer, Droga Kolinska … Tretji scenarij je »Slovenija d.o.o.«, kjer si državo podreja v tranziciji privatiziran kapital in jo uporablja, da svoje bogastvo in vpliv zadrži. Zgornji procent najbogatejših bo organiziral retorično levo-socialne stranke, ker je tam pač največ glasov.

Po idealnem scenariju bi najprej opravili popravne izpite za nazaj. Opravili reforme trga dela, pravosodnega sistema, političnega sistema, pokojninsko reformo, izpostavili javni sektor konkurenci, izboljšali družinsko politiko in druge reči, ki sodijo v 19. in 20. stoletje.

Potem pa bi se lotili izzivov, ki jih prinašajo globalne transformacije: podporo ustvarjalnemu gospodarstvu, ki pod lastno blagovno znamko nudi globalno konkurenčne produkte ali storitve, ne pa, da je ambicija, da bomo odlični dobavitelj anonimnih sestavnih delov za nemške avtomobile. Najboljša tovrstna podpora bo skrb za razvoj talentov, domačih in prišlekov, razvoj njihove ustvarjalnosti in podjetnosti. S šolami in univerzami, ki svoje poslanstvo razumejo kot »prenos znanja«, to ne bo šlo. Slovenski prispevek k obvladovanju podnebnih sprememb mora biti v produktih, ki bodo čistili in dražili energijo drugim. Zdravje in skrb za starejše mora postati posel, ki ustvarja delovna mesta, ne pa strošek. Na področju informacijskih tehnologij bi lahko postali most med vzhodom, kjer so talenti, in zahodu, kjer je denar.

Ekonomsko-socialni model se mora posloviti od paradigme, katerega geometrija je hoja na delo v bližnjo tovarno, plačevanje lokalnih davkov in zavarovanj, časovno pa je življenje ostro razrezano na leta učenja, dela in pokoja. Redefinirati bo potrebno odnos med delom in kapitalom, ker je bogatenje najbogatejših vse manj odvisno od kupne moči domačih množic. V borbi interesov bo treba upoštevati vrednote, ki so se stoletja izkazovale za dobre.

Pot do volje

Idej je še veliko. Niso pa dovolj, slediti jim morajo dejanja. Za dejanja je potrebna tudi politična volja. Ključni problem slovenske prihodnosti je pomanjkanje politične volje. Politično voljo ustvarjajo volivci. Ti svet vse bolj doživljajo skozi medije. Pa kot da si preveč volje ne bi želeli. Namesto, da bi bili v teh dneh mediji polni prispevkov o lokalnih volitvah, da bi se kresali argumenti, da bi ljudje svojo demokratično pravico izbiranja voditeljev izvršili oboroženi z informacijami, del novinarjev stavka, del pa, kot da bi želel, da volitve čim bolj neopazno minejo.

Demokracije so naravno nagnjene k populizmu. Da delajo, kar ljudje želijo, ne pa tistega, kar bi bilo zanje na dolgi rok dobro. Če jim še mediji ponudijo tisto, kar želijo brati in kar bi oglaševalci plačali, ne pa tistega, kar bi ljudje morali vedeti, je krog sklenjen. Kar naprej je dovoljeno sanjati, nov dan pa nikoli ne pride.

Objavljeno v Dnevnikovem Objektivu  2.10.2010

sobota, 09. oktober 2010

Oba palca gor za iPhone 4

Bralci mojega bloga veste, da me je MacBook razočaral. Bobu-bob - presežek je zgolj in samo aluminijasto ohišje. OS X ni nič posebnega. iPad ima svoje pluse, a mnogih mojih pričakovanj ni izpolnil. iPhone 4 pa je čisti zadetek.

Najboljše pri iPhonu je, da je to iPad, samo manjši zaslon ima. Najslabše pri iPadu je, da je to samo iPhone z večjim zaslonom a brez telefoniranja. Najboljše pri MacBooku je, da je boljši kot iPad s tipkovnico, kar pa ne pomeni nič.

Telefon ne odpušča

Telefon je zahtevna naprava. Biti mora majhen, lahek, baterija mora zdržati vsaj en dan, upravljati se ga mora dati z eno roko, med tem ko počnemo kaj drugega, npr. hodimo po cesti, vozimo kolo ... Telefon ne odpušča in pri telefonu pridejo do izraza vse prednosti totalne kontrole, ki jo ima nad svojimi izdelki Apple: lastna strojna oprema, lastna programska oprema, ki je napisana posebej za to napravo, lastna trgovina za programčke in medije ter stroga cenzura. Operacijski sistem je bilo treba napisati za natanko eno napravo, z enim procesorjem, eno ločljivostjo zaslona, enim naborom gumbov. V tako kontroliranem okolju je mogoče stvari optimizirati. Namizni računalnik prenese marsikaj, telefon pa mora biti optimiziran in Apple je to opravil perfektno.

Design ohišja verzije 4 je vrhunski. Morda bo postal klasika, kot je bil to npr. prvi Sony Walkman. Pa kaj, če antena ne dela dobro (nisem opazil). In ja, če pade na tla, bo malo kriza, ampak tudi kaka keramična ura Rado (nimam, grde so mi) ni ravno da bi jo ljudje po tleh metali kot kako Casio. Ima natanko tiste tipke, ki so nujno potrebne in res dobro je premišljeno, kaj delajo. Primer briljantnega Apple designa je tipka za izklop programčkov (appsov). Kako se v programu kaj naredi, bodo ljudje že pogruntali. Važno je, da telebani znajo priti ven.

Zaslon je res natančen. Črke so gladke. Prvič v življenju na računalniku vidim gladke črke. Po izkušnji na iPhone 4 je prav mučno na iPadu in računalnikih gledati s prostim očesom vidne bajsaste piksle. Podobno ločljivost, tistih cca. pedeset pikslov na stopinjo, bomo zdaj zahtevali tudi na drugih napravah. Mimogrede, HD televizor kaže po tej formuli gledati tako, da zasede cca. 40 stopinj vidnega polja. Če sedite dlje, ne vidite vsega! Za iPad 2 bi se spodobilo 1920 pixlov po horizontali.

Uporabniški vmesnik je pregleden, perfektno odziven, vgrajeni programčki imajo konsistenten vmesnik. Tipkovnico nese proti desni tipki, a morda je to stvar navade iz Samsung Omnie. Tam sem se zatipkal manj. Večopravilnost je prednost iOS 4 pred tem, kar zna iOS 3 za iPad. Včasih je moteče, da program ostane natanko tam, kjer si ga zadnjič zapustil. Morda bi lahko naprogramirali, da če se v program vrnem po več kot n urah, da me postavi na začetek. Naj idejo patentiram? Ali pa, da se jih da na več načinov ugašat. Podobno kot v backgrounderju za iPad. Saj morda se da, pa ne znam.

Fotoaparat je odličen. Tule je nekaj slik za primer. Na začetku je "control freak" v meni pogrešal, kje se nastavlja ločljivost, format ipd. Ampak res. Zakaj ne bi vsega poslikal na maksimalni ločljivosti. Piksle lahko mečem stran tudi kasneje. Twitter klienti sami stisnejo, včasih sicer manj, kot bi jaz sam na roke. Sumim tudi, da uporablja akcelerometer, da sliko osvetli trenutku, ko se telefon preveč ne trese. Bistro!

V zvezi z iPhone 4 so veliko reklamirali FaceTime, ki pa se mi ne zdi nič posebnega. Dela samo med iPhoni, samo, če je človek na WiFi omrežju, za povrh pa iPhone ne zmore standardnih GSM videoklicev. Halo?

iPhone je iPod, ki zna telefonirati

Večina drugih pametnih telefonov so telefoni, na katerih se da prebrati pošto, poslušati glasbo, narediti fotografijo ali oddati tvit. Na iPhonu večino časa ne telefoniramo. Telefoniranje in pošiljanje SMSov sta samo dve od ziljona programčkov. Razočara kakovost vgrajenega zvočnika pri ušesu. Pri nekaterih frekvencah nekaj pride v resonanco in cinglja kot kak čriček v armaturni plošči stoenke. 

Druga stvar, ki jo iščem, pa ne najdem, je, da bi kontakt postavil kot ikono na desktop. Verjamem, da obstaja kak programček, ampak to bi moral omogočiti sistem. Sploh je hecno, da na desktop lahko postavljam bližnjice za Safari, ne pa recimo bližnjice do nastavitve za "Airplane Mode" ali za vklop in izklop WiFija. Morda velja "there is an app for that", ampak to bi moralo biti vgrajeno in zastonj. Sploh pa je geslo ni "there is an app for that" ampak "there is $ to be spent for that".

Telefoniranje ni prioriteta. Če bi koga poklical moram (1) pritisniti tipko za vklop, (2) odkleniti telefon, (3) morda zapustiti program, v katerem sem bil, ko sem telefon nazadnje ugasnil, (4) zagnati programček za telefoniranje, (5) prikazati seznam priljubljenih kontaktov, (6) poklicati priljubljeni kontakt. Meni se zdi to malo preveč, verjamem pa, da fanboyem to samo podaljša taktilne užitke pri uporabi telefona.

iPhone klient za mail zna vsej pošti dodati hvalisav pozdrav "Poslano iz mojega iPhona", programček za pošiljanje SMSov pa ne zna na vsak poslani SMS nalimati "LP Žiga". #fail.

In ko se ravno pritožujem ...

Barabinska je politika, da se iPhone in iPad nočeta povezati preko BlueTooth - da bi bil iPhone internet modem za iPad. Ne vem, če zna biti internet modem za katerokoli drugo napravo. Ampak ta dva se sploh ne vidita! Če so zadaj kake mućke z ameriškim AT&T, ni nobenega vzroka, da to ne bi delalo drugje po svetu. Steve, kupi si globus. There is an app for that!

Barabinska je tudi politika, da v AppStore ne dovolijo programčka, ki bi povezavo vzpostavil preko WiFi in ki bi iz iPhone-a naredil WiFi hotspot. Tudi to je žrtev sodelovanja z AT&T, ki nudi "all you can eat" podatkovni paket za iPhone. In če bi bil iPhone modem za računalnik, bi ljudje požli preveč. Ampak jaz nisem niti na "all you can eat" paketu, niti na AT&T. Briga jih zame!

Barabinsko je tudi, da aplikacije nimajo "money back" garancije. Res je, da stanejo po nekaj dolarjev, ampak praviloma človek kupi tri, štiri, preden res najde tisto, ki dela to kar hoče. Tehnično vračanje appsov in denarja ne bi smel biti prav nikakršen problem.

In ker se Apple do mene tako slabo obnaša, si jemljem pravico, da bom iPhone ob prvi priliki odklenil. Tule v mislih dvigam nek drug prst, ne palcev!

Še to (dodajam dan po objavi): Barabinska je tudi cena. iPhone 4 v prosti prodaji stane približno še enkrat toliko kot iPod Touch, hardware pa je iz izjemo antenskega sklopa za telefonijo isti. Apple v ceni operaterjem očitno vračuna promet, ki ga bo iPhone operaterju naredil, in na njem skozi ceno telefona participira. Mimo naročniškega razmerja pa telefon ne sme biti cenejši kot je za AT&T in podobne. Je pa seveda to skladno s principi kapitalizma. Zakaj bi prodajal poceni, če lahko drago.

Kje je volkswagen med telefoni?

iPhone sem nabavil v Barceloni. Slučajno so tam teden prej odprli Apple Store, pa mi ni dalo, da nisem do tja naredil ovinka. Refleks še iz socializma. Če se česa ni dobilo, smo se postavili v vrsto za vsak primer, tudi, če zadeve nismo potrebovali.

Na letališču pa sem, kot za nalašč, opazil telefon znamke Bic (ja to so tisti, ki delajo razirke in kemične svinčnike). Za 15EUR, brez vezave ali česa podobnega. iPhone je 40x dražji.

Pa ni nujno, da je tako. Dalo bi se narediti telefon, ki bi znal vse to, kar je res koristnega na iPhonu, na slabšem zaslonu, z manj dodelano grafiko, slabšimi animacijami in drsanjem po zaslonu. Znati mora telefonirati, pošiljati SMSe, dostopati do Google Maila, in še pol ducata drugih servisov na oblaku. Za to ne potrebujemo celega Androida, ki zdaj tekmuje za high end z iOSom. Apple je naredil Rolls Royca, zdaj mora nekdo naredit Ford model T. Za vse ljudi!

Android to ni. Saj sem razmišljal, da bi šel na Androida, ampak zakaj bi se učil dveh sistemov, če že imam iPad. In zakaj bi tuhtal, kateri hardware bi izbral in s čigavo navlako (HTC Senese, Samsung Widgets) bi se spet boril. iPhone ni udobna platforma samo za Apple, udobna je tudi za avtorje programčkov. Nič spraševanja, kateri hardware, katere gumbe ima, kateri procesor je spodaj, ali je spodaj prava verzija Application Frameworka, kakšna je ločljivost zaslona ... ampak ena platforma. Zato bo vsak zadevo najprej napisal za iOS. Najmanj dela za največ kupcev. Programčkov je na tisoče, ampak ponosno izjavljam, da je vseh, ki jih rabim, za manj kot dva zaslona, vključno z vgrajenimi.

Napredek?

Kljub pritožbam (ne, nisem fanboy) je iPhone 4 vendarle daleč najboljši pametni telefon, kar sem jih kdajkoli imel. Pa sem uporabljal Motorolo M1000, nekaj HTCjev in Samsungov. iPhone je tudi najdražji, med najtežjimi in z najmanj zdržljivo baterijo. Ampak vse moje jamranje odtehta dejstvo, da teče gladko in zanesljivo. Najbolj zaželen pametni telefon je tisti, pri katerem gladko delovanje in zanesljivost nista žrtev razraščanja plevela za silo pokrpanih programčkov in navlake "featurjev".

Je to napredek? Mar nismo nekoč to že vedeli, pa v imenu "razvoja" pozabili?

sreda, 06. oktober 2010

Kje so vsi Drnovškovi mostovi?

Prejšnji mesec sem pisal o novih mostovih čez Ljubljanico. Po mnenju mnogih o Jankovićevih mostovih. En komentar je bil namreč "Ali nam je Ivan Janša zapustil kakšen most?" Seveda so v času Janševe vlade tudi odprli kak most, na avtocestah, pa še kje.

Ampak vprašanje je boljše kot se kaže na prvi pogled.

vir http://tomonikon.jalbum.net/
Zakaj govorimo o Hitlerjevih avtocestah, Titovem mostu na Krk, Mussolinijevih točnih vlakih? Zakaj, da nam Janković zapušča mostove, Drnovšek, Rop, Janša, Božič in Žerjav pa ne? Nihče pa ne govori o Brandtovih avtocestah, Ropovem mostu pri Črnem kalu ali Thatcher-Mitterandovem tunelu pod Rokavskim prelivom.

V demokracijah vemo, da infrastrukturo plačajo davkoplačevalci. Javni denar je zasebni denar, ki je bil začasno dan v uporabo izvoljenim predstavnikom ljudstva. Demokrati imajo toliko dobrega okusa, da na javno ne lepijo svojega imena. In obratno, ljudstvu se ne zdi potrebno, da bi imena demokratov uporabljala kot svojilne zaimke za stvari, ki so bile v času njihovega mandata narejene.

Pod mnogimi župani, predsedniki vlad, prometnimi, šolskimi in kulturnimi ministri, je bilo marsikaj zgrajenega. Skrbijo tisti, ki si to prisvajajo. Skrbi ljudstvo, ki jim to pripisuje.

ponedeljek, 04. oktober 2010

Hidrodinamika populizma

Voda je zalila Slovenijo. Preveč ljudi jo je imelo v kleteh in dnevnih sobah, preveč hiš ogrožajo zemeljski plazovi, preveč je bilo škode v gospodarskih objektih. V soboto, nedeljo in še kakšno popoldne med tednom sem hodil po Ljubljani in okolici ter gledal, kaj se dogaja. Verjetno ne bom nikoli pozabil stare ženice, ki so jo po poplavljeni ulici v samokolnici peljali na suho. Ne bom pozabil do stropa zalitih garaž v novih prestižnih blokih na Viču, poplavljenih parcel, ki so bile pred tedni v epicentru afer s spremembami namembnosti zemljišč v Ljubljani; poplavljenih ulic v elitnih Murglah. Ne bom pozabil, da so me gasilci na poti iz Podpeči proti Ljubljani ustavili, češ, na cesti je 80cm vode. In če jo je toliko na cesti, koliko jo imajo ljudje v dnevnih sobah v Črni vasi. Marsikje po Sloveniji je bilo še huje.


Za dežjem je v ponedeljek posijalo sonce. Na eno od tistih parcel, ki so po novem prostorskem načrtu zazidljiva, sta prišla dva laboda. V kak meter globoki in nenavadno bistri vodi sta se dobro počutila. Bodoči investitor pa je ugotavljal, kako visoko bo treba nasuti, da bodo nove hiše na suhem. Staroselci bodo toliko bolj mokri.

Barje pa je praznovalo v soncu in vodi. Še nikoli ni bilo tako lepo, kot tistega 20. septembra. Barje kakršno je bilo nekoč. Barje imam rad. Ne vem zakaj. Morda nas vodnarje privlači voda. Na Barju je še nekaj kotičkov, kjer ti širok pogled do obzorja ne pokvari nobena človeška gradnja.

Tako kot voda odteka, se čustva umikajo razumu.

Kdo je kriv?

Naša civilizacija je pač taka, da če gre kaj narobe, potem že mora biti nekdo kriv. Da je bilo pač slabo vreme, tega ne razumemo več. Naravo smo si navajeni podrejati, jo premagovati. Če res hočemo, pridemo na luno, cepimo atome in dešifriramo človeški genom. Pravzaprav samo smrti še nismo premagali. Vsaj tako si mislimo. Do prve poplave. In priznajmo, da naša bivališča ostanejo na suhem, to v 21. stoletju ni prehuda zahteva.

Slišal sem, da politiki ne bi smeli govoriti o poplavah, ker da je to populistično. S tem se ne strinjam. Populistično je nabirati politične točke s populističnimi gradnjami, izpuščati pa investicije, ki ne prinašajo priljubljenosti, pomembne pa so za varnost in zdravje ljudi in narave. In populistično na kvadrat je trditi, da je populistično govoriti o tem, kako preprečiti, da se nam poplave in druge naravne nesreče ne ponavljajo.

Dobra stran teh poplav je, da so se zgodile v času kampanje za lokalne volitve in kandidati za župane, mestne in občinske svete morajo o tem kaj povedati. Te besede so dragocene, vsekakor dragocenejše od molka. Urejanje poplavne varnosti je namreč stvar politične volje. Politično voljo kreirajo ljudje. Zdaj jo je bilo veliko slišati in kaj od te volje bi kazalo shraniti za čase, ko bo suša, ko bodo imele prednost npr. klopce ob Gradaščici v Trnovem, ne pa njena hidrotehnična ureditev nekoliko višje na Viču.

Zdaj poslušamo prelaganje krivde. Ljubljančani bi krivili občine iz katerih hudourniki pritečejo. Mestna oblast bi krivila državno. Tisti, ki živijo na suhem, tiste, ki so šli graditi na poplavna območja in niso kupili niti škornjev. Opozicija pozicijo, in pozicija prejšnjo pozicijo. Vsi bi si umili roke, in vode za to res ne manjka.

Dejstvo je, da smo v preteklosti naredili niz napak, ki se potem seštejejo v katastrofo. Trdim pa, da ni slučajno, da nas je zalilo, ampak da je to posledica načina, kako deluje politika in da doživljamo katastrofe tudi na drugih področjih zaradi precej podobnih vzrokov. Samo vzroke in posledice je tam precej lažje zamegliti.

Med všečnostjo in potrebnostjo

V primeru poplav nas je narava grobo opozorila na naše napake. Naravnih zakonov hidrodinamike se ne da goljufati, vode se ne da zamolčati, poplavljenih hiš ne skriti pod preprogo. Opozorila je vse. Politiko, medije, stroko, podjetnike, občane, vse ljudi.

Poplave so simptom stanja, ko politika dela tisto, kar je popularno, ne pa tistega, kar bi bilo potrebno. Popularnemu daje prednost pred potrebnim tudi na številnih drugih področjih. Finančna kriza je izbruhnila tudi zato, ker si je politika kupovala glasove revnejših Američanov tako, da jim je vseeno omogočila dostop do kreditov za hiše. Toplogredni izpusti se večajo, ker uvajanje davka na CO2 ne prinaša glasov. Ko se špara pri plačevanju v javnem sektorju, se najprej poreže sredstva za nagrajevanje najbolj prizadevnih, ker so ti seveda v manjšini.

Politiki pri takem ravnanju držijo štango mediji. Pišejo stvari, ki jih ljudje radi berejo, vse manj pa o stvareh, ki bi jih ljudje morali vedeti. Stroka se je naveličala opozarjati in čaka, da jo bo kdo kaj vprašal in pozablja na tisti Heideggerjev rek, da je bistvo tehnike zunaj tehnike – namreč v vplivu, ki ga ima tehnika na družbo in svet. Podjetniki, investitorji in špekulanti z zemljišči se zavedajo, da je najbolj sladek denar tisti, ki ti ga podari skupnost. Investirajo v gradnje na poplavnih področjih, poberejo dobiček, potem pa upajo, da bo država iz javnih sredstev celotno področje sanirala.

Ljudje volijo tako politiko, spremljajo te medije, od državnih uradnikov pa pričakujejo, da bodo namesto njih premišljevali, ali je na nekem plazišču ali poplavnem območju varno graditi ali ne.

Pravica do neumnosti

Morda ljudje res pričakujejo, da jih bo država varovala pred lastno neumnostjo. V teh dneh sem bral razpravo na nekem forumu, v katerem se bodoči graditelj pritožuje, da mu država komplicira s soglasjem češ, da je nevarnost poplave. Ampak on da ve, da tukaj še nikoli ni poplavljalo. To je pisal avgusta. In natanko tako so govorili investitorji v Viško Solčavo, kjer se v garažah niti plavati ni dalo, tako visoka je bila voda.

Seveda, človek bi rad za svojo družino postavil dom in država mu stoji na poti. Posamezniki nosijo koline uradnikom po občinah, veliki investitorji si dajo popravljati zazidalne načrte. Morda se jim zdi, da če bodo dobili papir, da bo gradnja kaj bolj varna. Ne bo. Ni verjetno, da bi uradnike bolj skrbelo za varnost graditeljev kot njih same. Zato bi se kazalo čim prej znebiti prepričanja, da ima država nalogo, da ljudi varuje pred njihovo neumnostjo. Ja, v toliko, da pripravi pametne prostorske akte, s katerimi za gradnjo zapre nevarna področja. V splošnem pa je to napačno razmišljanje.

Početi neumnosti je temeljna človekova pravica. Država ni prepovedala kajenja. Dovoli pitje alkohola. Dovoli, da ljudje gledajo Kmetijo. Če se država ne odloča namesto posameznika, če mu je dala svobodo in z njo odgovornost, pa mu je dolžna zagotoviti informacijo, na podlagi katere se bo odločil. Zato zahteva, da se na škatlice cigaret napiše, da kajenja ubija; da je na etiketi od pijače zapisana stopnja alkohola. Podobno bi lahko zahtevali, da kupec nepremične v tehnični dokumentaciji dobi podatek, na kateri koti v njegovi dnevni sobi je stoletna voda. In kakšna je verjetnost, da mu bo garažo v voda celoti zalila.

Vsi morajo vedeti, kakšne nevarnosti prinaša kakšna lokacija, temu primerno se morajo oblikovati cene, ponudba in povpraševanje in nenazadnje tudi zavarovalne premije. Če nas že spoštovanje do narave ne bo prepričalo, da se ji moramo prilagajati, ne pa jo arogantno ignorirati, naj nas na to spomni vsaj denarnica.

Navaditi se moramo, da svoboda seboj prinaša odgovornost. Odgovorni smo za to, kje gradimo, kaj beremo in tudi kakšne politike si izberemo. Osnovni problem je, da se naša politika preredko zaveda, za kaj jo imamo; da ureja interese med ljudmi, da se postavi v bran posameznika napram posebnim interesom močnejših, da išče ravnotežje med različnimi interesi v družbi. Da je čuvaj, ki skrbi, da stvari tečejo po pravilih. Če bi obstoječo zakonodajo razlagali dovolj restriktivno in bi uveljavljali inštitut vodnega soglasja, bi naredili marsikakšno neumnost manj.

Država pa je nenadomestljiva, ko bi eden s svojimi dejanji ogrožal varnost drugega. Zato seveda mora posredovati, ko bi novogradnje poslabšale poplavno varnost okolice, ko bi nova cesta naredila oviro vodi, da bi se neškodljivo razlila po poljih. Država je prepovedala kajenje v zaprtih prostorih, ker ne pusti, da s svojim ravnanjem povzročamo škodo drugim.

Recept za katastrofo

Stvari postanejo katastrofalne, ko se zližeta politika in ozek zasebni interes pred katerim bi politika morala varovati. Politika seveda mora v mesto privabljati investitorje, ker to prinaša gospodarski razvoj. So pa meje. Lokalna oblast bi morala preprečiti ambicije investitorjev, ki bi pozidali še tisto, kamor se je zdaj voda lahko nenaravno razlila, ne pa, da jim gre celo na roko in jim riše take prostorske načrte, ki poplavljene parcele dela zazidljive.

Skušnjava lokalne oblasti med delati, kar je koristno in delati, kar je popularno, je morda bolj otipljiva kot na državnem ali Evropskem nivoju. Mesta in občine imajo konkretne probleme, ljudje konkretne potrebe, želje in razvade. Ker delajo to, kar je popularno, ne pa tega, kar bi bilo potrebno, je štadion končan prej, preden je urejena prometna ureditev okrog njega. Zato so monumentalni mostovi zgrajeni prej, preden se uredijo tisti, ki ob poplavah zajezijo reko. Zato ima hortikulturno urejanje vodotokov prednost pred njihovo hidrotehnično ureditvijo. Prej sem tudi jaz občudoval sprehajalne poti ob Gradaščici pred Trnovim. Po teh poplavah me bode v oči razlika med urejenostjo stare Gradaščice v Trnovem (vključno s presekom struge) in tisto Gradaščico pod Tbilisijsko.

Ker tramvaj, vzpostavitev primestne železnice, gradnja vrtcev in podobni projekti veliko stanejo, prinašajo pa malo medijskega blišča, v kleteh nimajo supermarketov in na pločnikih ne razširjenih kafićev, ti projekti čakajo na boljše čase. Čakajo politično voljo. Čakajo volivce.

Objavljeno v Demokraciji 30.9.2010