30. maj 2010

Do you remember Olli Rehn?

Ne?

Ljudstvo se ne bo spomnilo, da smo lani na začetku maja dobili na mizo prvi Rehnov prelog. Ta predlog je takrat večina razumela kot zaušnico Evropske komisije Sloveniji, ker je blokirala Hrvaško. Slovenija ga je zavrnila. Vse stranke. Tudi koalicija. Hrvaška pa ga je sprejela v nekaj dneh. Tudi v parlamentu.

Potem je sledilo pol leta "krvi in potu", bilo je nešteto neprespanih noči, vsaj tako je bilo slišati Pahorja, in smo mi pripravili Arbitražni sporazum. Ki da je velik pogajalski uspeh. Razlog za fantastičen dan. Primerjajmo:

Prvi Rehnov predlog
Arbitražni sporazum
Članak 3: Zadaća Arbitražnog suda

1) Arbitražni sud utvrđuje

(a) tijek granice na moru i kopnu između Republike Hrvatske i Republike Slovenije; te
(b) režim za korištenje odnosnih morskih područja i kontakt Slovenije s otvorenim morem.


Članak 3: ZADAĆA ARBITRAŢNOG SUDA 

(1) Arbitraţni sud utvrdit će

(a) tijek granice na moru i kopnu izmeĊu Republike Hrvatske i Republike Slovenije; 
(b) vezu Slovenije prema otvorenom moru;
(c) režim za uporabu relevantnih morskih podruĉja.
Članak 4: Primjenjivo pravo
(1) Arbitražni sud primjenjuje

(a) pravila i načela međunarodnoga prava za utvrđivanja navedena u članku 3 (1) (a);

(b) međunarodno pravo, pravičnost i načelo dobrosusjedskih odnosa u svrhu postizanja poštenog i pravednog rezultata za utvrđivanje navedeno u članku 3 (1) (b).
Članak 4. PRIMJENJIVO PRAVO
(1)Arbitražni sud primjenjuje

(a) pravila i načela međunarodnoga prava za utvrđivanja navedena u članku 3. (1) (a);

(b) međunarodno pravo, pravičnost i načelo dobrosusjedskih odnosa u svrhu postizanja
poštenog i pravednog rezultata uključujući i sve relevantne okolnosti za utvrđivanja navedena
u članku 3. (1) (b) i (c). 

Jaz, ki sem samo inženir, ne pa mednarodni pravnik, ne znam prav ceniti finese, da sta iz točke 3.b nastali dve točki, 3b in 3c. In tudi ne vidim, da bi bile "sve relevantne okolnosti" kak major breakthrough. Nasprotno, Rehn nam je nudil "kontakt z" odprtim morjem, po velikih naporih in neprespanih nočeh smo prišli pa do "veze prema" odprtemu morju. Res je, spremenilo se je nekaj zadev glede časovnice. Da zapitek pride kasneje. No to je za Pahorja morda res pomembno.

Za Rehn 1 je Pahor imel mnenje parlamentarnih strank. Soglasno negativno. Pa se je vseeno zmenil za AS, ki je v bistvenih točkah praktično identičen. Tako se ne dela.

28. maj 2010

Arbitražni boljši od Drnovšek-Račan?

Ko sem prebral tole novico:
Za Türka arbitražni sporazum boljši od sporazuma Drnovšek-Račan
Ljubljana, 27. maja (STA) - Predsednik Slovenije Danilo Türk je danes v Ljubljani menil, da je arbitražni sporazum za Slovenijo ugodnejši od sporazuma Drnovšek-Račan. Arbitražni sporazum ne govori o skupni hrvaško-italijanski meji, prav tako pa ni različnih kompromisov glede meje na kopnem, ampak vzpostavlja stanje na dan osamosvojitve, je dejal.

sem si najprej mislil, kaj je pa predsedniku tega treba. Saj se da AS zagovarjati tudi bolj resnicoljubno.

Če drugega ne, smo pri Drnovšek-Račanu imeli pred seboj zemljevid:


vir: Wikipedia (in ni čisto točen)

Vse je bilo jasno. Nobenih mačkov v žaklju, nobene potrebe po taki ali drugačni interpretaciji. Da je AS boljši, ker ne govori o meji med hrvaškim in italijanskim morjem, danes ponavlja Golobič v Mladini. Resnica pa je ravno obratna. Da AS o tem ne govori, je za Slovenijo slabo!
  1. Kaj Slovenijo briga, kakšno škodo ima od tega, če ločena zaplata hrvaškega morja meji na Italijo. Kakšen "feature" je to za Slovenijo. Nikakršen!
  2. Bi bilo pa odlično, če bi v AS pisalo, da mora določiti teritorialni stik ... ali pa vsaj "vezu" oz. "junction" med hrvaškim in italijanskim morjem. To bi namreč implicitno napeljevalo na dejstvo, da se bo med italijanskim in hrvaškim morjem res pojavilo slovensko morje do mednarodnih voda, kot je na zgornji sliki in kar je naš vitalni interes. Pa se ne! Stik z Italijo je bil vedno namreč Hrvaški vitalni interes in nerealno je pričakovati, da bi mi dobili teritorialni stik, oni pa izgubili mejo z Italijo.
Izjave zato ne morem razumeti drugače, kot obupen poskus reklame. V resnici pa je dober dokaz, da iz Sporazuma niti pod razno ne moremo dobiti rešitve, ki bila za slovenske interese enakovredna Drnovšek-Račanu.

23. maj 2010

Ni arbitražni nesporazum!

Dolgo časa sem bil mnenja, da je arbitražni sporazum arbitražni nesporazum. Namreč, da ga slovenska in hrvaška stran pač različno razlagata v točki, ko gre (ali pa ne gre) za določitev meje med slovenskim in mednarodnim morjem. Po tem, ko sem danes natančno prebral, kar piše v hrvaškem Zakonu o ratifikaciji Arbitražnega sporazuma (hvala za internet), pa sem vse bolj prepričan, da nesporazuma med vladama ni in da je slovenski vladi kristalno jasno, za kaj v sporazumu gre.

Tole je tista hrvaška "enostranska izjava" ...

za katero naj bo ta hip pomembno samo to, da je to uraden dokument hrvaške države (poudarki in zvezdice so moje, nanje se bom kasneje skliceval):
Statement of the Republic of Croatia to the Arbitration  Agreement between the Government of the Republic of Croatia and the Government of the Republic of Slovenia

With regard to the Arbitration Agreement between the Government of the Republic of Croatia and the Government of the Republic of Slovenia, signed in Stockholm on 4 November 2009, The Republic of Croatia is issuing the following statement, on the content of which the Croatian and Slovenian sides jointly informed (*) the Presidency of the Council of the European Union and the United States of America on 27 October 2009:
Nothing in the Arbitration Agreement between the Government of the Republic of Croatia and the Government of the Republic of Slovenia shall be understood as Croatia’s consent to Slovenia’s claim to its territorial contact with the high seas (**).
As agreed with the Slovenian side (***), the Republic of Croatia is issuing this Statement after the signature of the Arbitration Agreement and before the ratification of the Arbitration Agreement in the Republic of Croatia and the Republic of Slovenia, in accordance with Article 11, paragraph 1 of the Arbitration Agreement.
Zagreb, 9 November 2009
Prime Minister
Jadranka
Kosor, v. r.
Ista izjava še v hrvaškem jeziku:
Izjava Republike Hrvatske  uz Sporazum o arbitraži između Vlade Republike Hrvatske i Vlade Republike Slovenije 

U odnosu na Sporazum o  arbitraži  između  Vlade  Republike  Hrvatske  i  Vlade  Republike Slovenije, potpisan u Stockholmu, 4. studenoga 2009. godine,  Republika Hrvatska daje sljedeću izjavu, o čijem su sadržaju dana 27. listopada 2009. hrvatska i slovenska strana zajedno izvijestile (*) Predsjedništvo Vijeća Europske unije i Sjedinjene Američke Države:

Ništa u Sporazumu o arbitraži između Vlade Republike Hrvatske i Vlade Republike Slovenije
neće se smatrati kao pristanak Hrvatske na zahtjev Slovenije za teritorijalnim kontaktom s
otvorenim morem
(**).

Kao što je dogovoreno sa slovenskom stranom (***), Republika Hrvatska daje ovu Izjavu nakon potpisivanja Sporazuma o arbitraţi, a prije ratifikacije Sporazuma o arbitraži u Republici Hrvatskoj i Republici Sloveniji, u skladu s ĉlankom 11. stavkom 1. Sporazuma o arbitraži.

Zagreb, 9. studenoga 2009.
Predsjednica
Jadranka Kosor, dipl. iur.,
v. r.
 Kometar

AD (* in ***): O tej "enostranski" izjavi sta torej Slovenija in Hrvaška skupaj obvestili Evropo in ZDA. Izdaja izjave je bila s Slovenijo dogovorjena. Izjava torej ni enostransko dejanje Hrvaške, ki po AS ne bi vplivalo na arbitražo, ampak je dvostransko dejanje, ki po sporazumu na arbitražo ima vpliv.

AD (**): Jezik je tukaj drugačen od jezika v sporazumu. Tam se govori o "Slovenia’s junction to the High Sea". Sloveniji in Hrvaški je torej poznan jezik, ki bi slovenski interes natančno definiral. In ta interes je res "Slovenia's territorial contact with the high seas". V sporazumu Slovenija in Hrvaška nista uporabili teh besed. Očitno nalašč.

Še o (**): Arbitražnega sporazuma se ne sme razumeti kot hrvaško strinjanje, da se karkoli v sporazumu razume kot slovenska zahteva po meji z mednarodnimi vodami. Niti z zahtevo se ne strinjajo. Kaj šele, da bi se Hrvaška strinjala s teritorialnim stikom Slovenije z odprtim morjem.

Komu se laže, Slovencem ali svetu?

Glede na zgoraj dokumentirano, sta možnosti samo dve:
  1. Ali se slovenska vlada spreneveda pred svojimi državljani. Izjava ni enostranska. Slovenska vlada natanko ve, da pri sporazumu ne gre za določevanje teritorialnega stika Slovenije z odprtim morjem. Med slovensko in hrvaško vlado ni glede tega nobenega nesporazuma. Zakaj bi sicer o tej "enostranski" izjavi skupaj s Hrvaško Slovenija obveščala EU in ZDA? Zakaj bi sicer "enostransko" izjavo Hrvaška izdajala "kot je bilo dogovorjeno s slovensko stranjo". Zakaj je Slovenija pri teh zadevah sodelovala?
  2. Ali slovenska vlada sklepa sporazum z državo, ki laže v svojih uradnih dokumentih. Če zgornja točka ne drži, Hrvaška namreč laže o tem, da je EU in ZDA obveščala skupaj s Slovenijo, in sprejemala izdajo v dogovoru s Slovenijo.
Ne eno ne drugo mi ni čisto nič všeč.

    20. maj 2010

    Kocke padajo, karavana gre dalje

    Včerajšnje dogajanje ulice in kamenjanje parlamenta sem spremljal iz Bruslja. Vzdušje tam je precej turobno.

    Strah

    Vsi se bojijo trenutka, ko bi kdo prišel v nemški, nizozemski ali kak drug parlament uveljavljati nacionalni delež od tistih 1000 milijard dolarjev garancij, ki so bili izsiljeni prejšnji vikend, da bi "obranili evro" oz. rešili nacionalne ekonomije držav, kjer je bil razkorak med trošenjem in ustvarjenim prevelik; kjer je politika kupovala naklonjenost ljudi z zadolževanjem socialne države. Prva med njimi je padla Grčija, na jugu Evrope pa jih je v vrsti še nekaj. Če Slovenija v krizo ne bi prišla tako malo zadolžena, bi bila med njimi.

    Evropa in Amerika že nekaj časa živita preko svojih možnosti in prihaja čas, ko bo potrebno začeti plačevati račune. In to ne s politično populističnim in ekonomsko zanemarljivim zmanjšanjem plač ali nagrad kakim bankirjem ali direktorjem. To čaka nas vse. Drugi strah političnih elit je, kako bodo to ljudje sprejeli. Kje vse se bodo ponovile scene iz Grčije. Kje vse bodo še metali granitne kocke v parlamente? So vlade to sposobne obvladati? Imajo zaupanje ljudi?


    Vlada ni dala povoda ...

    Preveč enostavno bi bilo ob včerajšnjih dogodkih zamahniti z roko, češ, pijana mladina, čredni nagon. Stavim, da po četvorki, nihče ne bo šel obmetavati parlamenta. Tisti, ki smo bili pred dvajsetimi leti "na trgih in ulicah" niti omembe vrednega rastlinja nismo pohodili.

    Preveč enostavno je pokazati s prstom na vlado, češ, ne vodi socialnega dialoga. In prekleto oportunistično in kratkovidno bi bilo podpirati študente pri ohranjanju statusa quo, ko gre za pravice do neobdavčenega zaslužka, podaljševanja študija, pavziranja in ponavljanja letnikov, iterativnega opravljanja izpitov in subvencioniranja kosil. Da "zastonj kosila ni", bi kazalo razložiti tudi slovenski mladini in odraslim, pa četudi gre za enega od najbolj znanih neo-liberalnih pregovorov. In dijaška zastonjska kosila niso edina v tej državi in ne stanejo največ.

    Ne pravim, da je predlagani zakon dober. Preveč nesmiselnega uradovanja uvaja, komplicirano ga bo izvajati, nemogoče kontrolirati, zato je škoda, da se v osje gnezdo dreza s slabo rešitvijo. In kje so resni sistemski ukrepi, ki bodo manj premožnim omogočali študij? Ampak vsaj smer je prava in Svetliku kaže pomagati.

    ... lahko pa se zamisli.

    Skratka, v zadnjih dneh vladajoča politika ni naredila nič takega, zaradi česar bi ji lahko pripisovali neposredno odgovornost za včerajšnje dogodke. Kar pa ne pomeni, da se slovenska (predvsem a ne samo progresivno-liberalna) politika ne bi mogla vprašati, ali ni s svojim ravnanjem v zadnjih mesecih in letih morda le pripomogla, da do podobnih dogodkov lažje pride:
    • Kolikokrat smo od tistega dela slovenske elite, ki ima neomejene kvadratne centimetre v časopisu in minute na televizijah slišali, da je treba najprej ustvariti, potem pa deliti? Ali nismo iz Pahorjevega kabineta v dokumentu "Kam po krizi" dobili natanko nasprotno sporočilo?
    • Koliko lepih besed vedno najdemo za upornike in revolucionarje, ki v civiliziranem svetu veljajo za zločince. Po enih imenujemo osvežilne pijače, po drugih ulice. Edini izven Francije imamo Trg francoske revolucije. Pazite, ne trg Ilirskih provinc ali Napoleonov trg. Takrat so zmetali veliko kock!
    • Koliko lepih besed smo slišali o demonstracijah grških "delavcev in delavk" za svojo trinajsto in štirinajsto plačo. Vsaj do trenutka, ko je prišlo do uboja tistih treh bančnih uslužbencev. Ali pa do trenutka, ko se je izkazalo, da jim bomo iz svojega žepa pomagali.
    • Ali niso Gabrove reforme osnovne šole, ko je z veliko žlico delil pravice otrokom, jemal avtoriteto učiteljem in izrival vzgojo iz šol, prispevale k oblikovanju osebnosti tistih, ki smo jih včeraj gledali?
    • Ali nismo v govorjenju mladinskih funkcionarjev o stiski mladih slišali odmeve Žgajner-Tavševe in drugih, ki so v prejšnjem mandatu, ob obilni asistenci medijev, kurili o revščini. V letih debelih krav.  
    • Če imamo zakon, ki sili delodajalce, da delavcem dajo plačo, prevoz na delo in malico tiste dni, ko stavkajo, zakaj se potem čudimo, da imamo zakon, ki pravi, da za potrebe protestiranja dijaki lahko opravičeno izostanejo od pouka.
    • Koga je zbodel revolucionarno vznesen naslov na STA včeraj popoldne, preden so zadeve eskalirale, da so "Študenti in dijaki v boju za svoje pravice zasedli središče Ljubljane". V boju za "pravice" je pri nas dovoljeno vse.
    In so stvari iz zadnjega mandata:
    • Kolikokrat smo slišali, da morajo biti pravice v ravnotežju z odgovornostjo? Beseda odgovornost je od tistega volilnega slogana SD pred volitvami sploh zgubila ves pomen. Dovolj je, da rečeš, da si pripravljen prevzeti odgovornost. In pri besedah tudi ostaneš.
    • Ali ni popustljivost predsednika vlade pri pogajanjih s sindikati naravnost vabila vse in vsakogar, da izsiljuje, magari na ulici? Kapitulacija v zvezi z minimalno plačo, brez boja, brez trdih pogajanj, brez quid-pro-quo je lep primer.
    • Ali narcisoidna potreba ugajati vsem in vsakemu, tudi Jadranki Kosor, ne odpira vrat za izsiljevanje vedno in povsod?
    • Ali obotavljanje ko gre za strukturne reforme, ne vabi vseh po vrsti, da pritiskajo na zavoro, kjer koli jim že sistem socialnega dialoga to omogoča?
    • Ali ni vlada s slabim odzivom na krizo izgubila vso avtoriteto in vsi mislijo, da si lahko dovolijo vse? 
    In vendar vlada iz tega debakla izhaja kot zmagovalka. Ratingi ji bodo celo poskočili. Zakaj? Ker jo mediji predstavljajo kot žrtev! In žrtev je zato, ker 100 specialcev z opremo kot iz kakšnega ZF filma ni moglo takoj obvladati tistih 30 izgrednikov, ki so jih kasneje zadržali. Koliko časa je smelo trajati obmetavanje parlamenta, preden so reagirali? Zakaj so jih tja sploh spustili? Niso bili protesti na Prešercu? Šoba je obmetavanje parlamenta celo javno napovedala. Ni bilo presenečenje! Policija bi lahko vandalizem preprečila. Je ali profesionalno nesposobna ali pa je bila zlorabljena s strani politike, da diskreditira nasprotnike. In še pri vseh tistih, ki jim je bila všeč že parola "niko nesme da vas bije", so policaji dobili točke.

    Udobnost zgražanja

    Včerajšnji dogodki so morda uvod v vroče poletje in jesen na naših ulicah. Ali pa bo kravaliranje po cestah prišlo na slab glas, skupaj z mladinskimi funkcionarji, Semoličem, Štrukljem in Jankovićem, ki so demonstrante pozdravili. Ampak kamenjanje parlamenta, naj bo še tako grozno, ni tisto, kar je najbolj vredno povzdignjenega glasu. Preveč udobno se je samo zgražati nad vandalizmom. Tudi brez kamenjanja ostaja ne eni strani nezadovoljstvo in razočaranje ljudi, na drugi pa tiščanje glave v pesek v zvezi z bistvenimi problemi.

    Nekdo mora povedati, da se na cesti ne ustvarja nova vrednost, ne zmanjšuje javni dolg in proračunski primanjkljaj, ne povečuje se konkurenčnost države. Da bo treba več in trše delati. Več in trše študirati. In nehati metati polena pod noge podjetnim, ki so edini, ki dajejo delo. V Ameriki je bankrotiralo nekaj podjetij. V Evropi je pred bankrotom model socialne države.

    Sporočilo o tem je vlada, tudi včeraj, dobila od IMDja. Na lestvici konkurenčnosti, na kateri je nekaj nad 50 držav, smo padli za 20 mest. Dvajset. Med zadnje. To sporočilo ni bilo zavito okrog kamna in vrženo skozi steklo v vladne pisarne. Bi moralo biti? Se pri nas razen kričanja sploh kaj sliši?

    19. maj 2010

    Zakaj ne iPad 3G

    O iPadu sem že pisal, verjetno še bom. Tule naštevam razloge, zakaj mi ni prav nič žal, da nimam verzije s 3G:
    • iPad ne more nadomestiti notebooka na službenih poteh; v tujini zagotovo ne. Prvenstveno torej potrebujem 3G dostop za notebook.
    • iPad potrebuje posebno "micro SIM" kartico, ki je ne morem uporabljati na drugih napravah. Da jo imam, je povezano z 15-30 EUR dodatnega mesečnega stroška, ki reši samo povezljivost iPada, ne pa tudi notebooka.
    • Če k temu dodam še višjo ceno 3G modela, si za razliko že lahko kupim MiFi usmerjevalnik, ki ne reši samo problema povezljivosti iPada ampak vsake WiFi naprave. Če bi že bil heavy user ali pa imel vikend brez zemeljskega interneta, se to splača.
    • Če sem dlje časa v tujini, poskušam kupiti predplačniški podatkovni paket. Tipično se dobi kak giga prenosa za 10-15 EUR, skupaj s SIM kartico, kar zadostuje za normalen dostop do neta za kak teden. Za iPad bo treba vsako tako kartico obrezati. In kot rečeno, razen morda na dopustu bolj kot iPad potrebujem notebook.
    • iPad le ni naprava, ki bi jo nosil povsod seboj. Doma WiFi imam. Na lokacijah, kamor pretežno hodim na sestanke, je tudi. Odkar imam iPad, sem pozoren na lokale z WiFi in jih je veliko. Za med vožnjo je pa iPad res nevaren.
    Namesto iPad-a 3G bom pač pazil, da bom imel tak telefon, ki se zna pokazati kot brezžični WiFi router.  Poveže se z mobilnim podatkovnim omrežjem, WiFi sklop pa uporabi kot strežnik. In na WiFi se iPad seveda zna priklopiti, ne glede na to, da so tethering preko bluetooth onemogočili, da bi namolzili več denarja iz 3G verzij in več podatkovnih naročnin.

    Večina Windows Mobile telefonov to že zna. Tudi brezplačne rešitve so. Menda to prihaja tudi na Android 2.2 in novi iPhone. Tudi za "iz suženjstva vstali" iPhone obstaja softver za to. Za Slovenijo je rešitev idealna, ker ne potrebujem nobene dodatne pogodbe, nobene nove SIM kartice, le dodatni podatkovni promet nekaj malega plačam.

    17. maj 2010

    Ljubljano Ljubljančanom

    Opomnik za moj del predstavitve programa SDS za Ljubljano.

    Ljubljana se mora spopasti z bistvenimi vprašanji svojega razvoja, ne pa da se, kot maček okrog vrele kaše, ukvarja z vsem mogočim, samo z bistvenim ne:

    1. Urediti mora promet.

    Promet mora biti urejen tako, da teče, da se premika. Ljubljana mora uvesti:
    • Reformo prog mestnega potniškega prometa, ki bo upoštevala nove poselitvene vzorce.
    • Mestno železnico oz. tramvaj. Takoj je treba temu začeti prilagoditi mestne vpadnice
    • Primestno železnico, da mesto razbremeni osebnega prometa, ki se vanj dnevno pripelje.
    • Multimodalna stičišča med zgornjim in osebnim prometom, daleč ven iz mesta (Grosuple, Medvode, Vodice, Mengeš, Vrhnika).
    • Rešiti mirujoči promet, tako v središču kot v stanovanjskih naseljih z večanjem legalnih parkirnih mest in gradnjo garaž, ne pa s šikaniranjem meščanov s kaznimi. Zaradi uvajanje električne tehnologije bo osebni avto še desetletja ostal v mestih. Pred tem si ne smemo zatiskati oči.
    2. Urediti mora prostor
    • Ljubljana, tudi njen promet, je žrtev desetletij stihije na področju urbanizma, kjer so investitorji prehitevali načrte in kjer je bilo mesto v službi kapitala in ne obratno. Kjer se je gradilo na silo ali celo na črno. Kjer so stavbe prehitevale ceste. Tudi in predvsem v zadnjih letih.
    • Če želimo na tem področju delati red, potem je MOL prvi, ki mora graditi z dovoljenji, po pameti in po predpisih.
    • Ustaviti je treba "zgoščevanje" na že pozidanih območij. Ljubljana mora ohraniti zelene kline proti središču in petokraki značaj mesta. Mesto bo varovalo, kar je res vrhunskega v njeni stavbni dediščini, a spodbujalo tudi drzne nove gradnje. Kolizej, Cukrarna ... niso vrhunska stavbna dediščina.
    3. Ljubljana mora dobiti značaj kozmopolitske Evropske prestolnice
    • V Center se morajo vrniti trgovski, poslovni, upravni, kulturni, intelektualni vrvež.
    • Svojo državnost in samozavest mora Ljubljana kot prestolnica izpričati z novo generacijo ambicioznih javnih in zasebnih stavb v središču mesta. To so npr. NUK2, univerzitetni kongresni center, nova opera oz. kulturni center, kampus za univerzo …
    • Tudi v četrtih morajo nastajati koncentracije javnih vsebin, kjer se Ljubljančani srečujejo.
    4. Ljubljana kot metropolitanska regija mora preseči meje MOL
    • Ljubljana kot metropolitanska regija mora vzpostaviti pošteno interesno sodelovanje z občinami širše primestne regije, iz katere se ljudje na delo, v šolo, po nakupih vozijo v Ljubljano, Ljubljančani pa na oddih in rekreacijo.
    • Skupni interesi so promet, komunala, varstvo narave, varstvo pred poplavami ...
    • Zavzemam se za krajinski ali celo nacionalni park Barje kot tisto področje, ki naj na robu mesta meščanom ponudi neokrnjeno naravo in prostor za rekreacijo

    15. maj 2010

    Volja do smisla

    Postindustrijska družba, informacijska družba, družba znanja ... to je tako iz prejšnjega stoletja. Po zaslugi Evropskega leta kreativnosti (ki so ji za vsak slučaj dodali še bolj sprejemljivo "inovativnost") del politike razume ustvarjalnost in kreativno ekonomijo.

    Bistvo pa je v družbi in ekonomiji smisla. Že davno je Viktor Frankl Nietzschejevo "Voljo to moči" zamenjal z "Voljo do smisla" in ustvaril miselno podlago za Florido, Pinka in ostale. Tule je pet minut, ki zaslužijo več kot samo tvit:

    01. maj 2010

    iPad - prvi vtisi - čarobni, revolucionarni, umazani in zli

    Prejšnjo nedeljo, »first thing in the morning«, sem se naivno odpravil v trgovino po iPad, v Pentagon City Mall. "First thing" s 6 urami časovne razlike pomeni, da je čas tudi za ogled Pentagona. Da hočem iPad, sem vedel 20 sekund po tem, ko sem ga v trgovini vzel v roke. Sem se že videl, da si bom pri govoru namesto s točkami na papirju pomagal kar z iPadom.

    Pa ga seveda niso imeli. Da se najbolj splača naročiti po pošti. Čas dobave: 5-7 dni. Preveč, glede na predviden čas obiska v ZDA. 5-7 dni prepozno sem tudi zvedel, da srečanje Evroatlanstkega partnerstva zaradi prahu z Islandije sploh bo.

    So pa povedali, da ga lahko naročim v trgovino. Če imam Apple ID. In da me bodo po mailu obvestili, ko pride. Če pride. Na enem od macov sem se vpisal. In imel naslednje dni razlog več, da sem kar naprej preverjal email.


    Izložba: "Meet iPad" in ne "Get iPad" ali "Buy iPad". 

    Mail je prišel v sredo popoldne, malo pred odhodom na letališče. Seveda sem skočil v Pentagon City. Kjer so me legitimirali, če sem res ta, ki ga je naročil. In plačati sem ga moral s kreditno kartico. Menda na ta način kontrolirajo, da ista oseba ne kupi več kot dveh. Kot sladkor in kavo v stari jugi. Ampak ... kakšen fantastičen dan!

    Na letalu ga nisem mogel preskusiti, ker ga je najprej treba "aktivirati", tako, da se ga priključi na iTunes. Ni mi jasno, zakaj. Ampak gotovo obstaja dober razlog. Kot za vse pri Applu. Tako mora bit!

    Morda zato, da pomahaš s kreditno kartico. Doma sem uredil tudi to. Upam (upam!) da sem pazljivo poklikal in da se mi zdaj iTunes ne bo zaganjal za predvajanje tega ali onega. Nazadnje, ko sem ga nameščal, se mi je vsedel čez VLC. Ampak nobena cena ni previsoka, nobeno vreme preslabo …

    Na iPadu so res zelo osnovne aplikacije.Bistveni sta App Store in iTunes, kjer te molzejo dalje.

    Safari je, oprostite, pohabljen. Ne samo, da ne dela Flash (ne da se gledati videa na Delu, Dnevniku, RtvSlo pa se sploh dela pametno in pokaže stran za mobilne naprave). Na delo.si mi ni uspelo odpreti PDF verzije (verjetno flash). Huje je, da na polno ne deluje Gmail. Ne delajo Google docs. Tudi koledar se pokaže v svoji mobilni in ne v polni verziji. Pa za to ni razloga, ker je zaslon dovolj velik, procesor pa dovolj zmogljiv. Edino, kar pade na pamet je, da Apple ubija svetovni splet. Zakaj bi bilo nekaj na spletu zastonj, če se da za podobno reč skozi iTunes and App Store zaračunati.


    O ostalih vgrajenih aplikacijah ne kaže zgubljati besed, ker so uporabne samo, če ste se popolnoma predali Apple univerzumu.  

    Zabava se začne na App Store. Ki mi je napisal, da iPad ni podprt v "moji državi". Apple se obnaša kot The Soup Nazi. "No soup for you". "No apps for you!" Potem je bilo treba ogoljufati Apple Store in iTunes in se predstaviti kot Američan. Fake name generator je kar uporabna storitev! Kar nekaj programčkov je zastonj, v splošnem se pa na iPadu, tako kot na drugih Applovih zadevah, z nakupom strojčka stroški šele začnejo.

    Dobro ...
    • Oblika in format, ki ga lahko vzamete na sestanek, ga postavite na mizo na kavi ali na pivu, tudi na poslovnem kosilu. Če boste isto naredili z laptopom ali netbookom, vas bodo imeli za čudaka.
    • Lepo oblikovan. Kot smo pri Applu že navajeni.
    • Lepo "narisane" aplikacije. Podobno kot na OS X imaš človek občutek, da se nekdo potrudil tudi za obliko, ne le za funkcionalnost.
    • Zelo odziven, snappy, posebej kinetično premikanje in obračanje je dodelano in odzivno. Užitek gledati, kako se stvari skrolajo, počasi ustavljajo, kako se vse skupaj obrne, ko napravo obrnemo.
    • Virtualna tipkovnica je zelo, zelo dobra. Mislim, da bi na njej lahko tipkal celo hitreje kot na običajne tipkovnice. Verjetno zato, ker itak nimam strojepisnega tečaja. Napisati č,š ali ž je pa razmeroma komplicirano. Pričakujte zapise v "turccici".
    • Nekaj aplikacije je preprosto genialnih. Ampak o tem na koncu, da vse skupaj zaključim s pozitivno noto!
     Zaslon se zdi za blendo svetlejši od MacBook-a in dve blendi od netbooka.

    Slabo ...
    • Za držati v roki kar težak, v ovitku ga je še posebej nerodno držati. Mislim, da se bo razvila nova verzija karpalnega sindroma. Da bi ga dolgo pestoval za branje knjige ali gledanje filma ... kaj pa vem. Če to delam na laptopu, mi ni treba ničesar držati v roki.
    • Razmeroma slaba ločljivost zaslona. Ni OLED. 1024x768 je toliko, kot ima slab netbook. Na tako veliki površini ne da kaj prida gostote pixlov. Zato je dolgotrajno branje besedila utrujajoče. Znaki na spletnih straneh v portretnem načinu so zelo stopničasti. Če imam na telefonu imam OLED z 800x480 bi Apple lahko šel na kakih 1024x1400.
    • Velika arhitekturna hiba naprave je, da so namesto normalnega datotečnega sistema aplikacijski silosi. Vsaka aplikacija ima svoje datoteke. Ne kaže, da je možno, da se dva programa ukvarjata z isto datoteko. Razen s tistim, kar je podprto skozi sistem (fotografije). Npr. da jo GoodReader prenese na iPad, Pages jo pa popravlja. BTW, Pages so jetra. Pišejo, da skvarijo Word datoteke in niti slučajno ne bom investiral $9.99.
    • Posledica take arhitekture so medijski silosi. Brez posebnega truda imam že jaz štiri knjižne police. iBooks za Applove knjige, Kindle za Amazonove knjige, Marvel za Marvel stripe (ampak ne za ostale stripe), in FreeBooks za zastonjske knjige (ampak ne za zastonjske iz iBooks ali Kindle). Vsak program ima svoj vmesnik, malo drugačen. Pa za božjo voljo, knjiga je knjiga. Isto sranje se bo verjetno dogajalo s časopisi, glasbo … 
    • Aplikacije kot paradigma so pogosto korak nazaj. Če je mali telefonski zaslon še lahko izgovor, da se za recimo CNN naredi aplikacija, na iPadu tega izgovora ni. Po novem velja »There is an app for everything«. Včasih je veljalo »there is a web page for everything«. Skozi brskalnik na enak način delamo zaznamke, si zabeležimo v Evernote, delimo vsebino na twitterju, facebooku, pošljemo po mailu ... Te stvari ima vsaka aplikacija urejena po svoje. Če jih sploh ima. Praviloma ne.
    • iTunes so jetra. Nikakor ne znam prenesti slik iz iPada na PC. Nikakor. Da se ubijem. Ali sem pa spregledal kak thingy na zaslonu. Sinhronizacija dela samo v drugo smer. Morda zato, ker iPad nima kamere. Ampak da se pa narediti posnetek zaslona!
    • Zaslon je svetel ampak za branje zunaj, razen v debeli senci precej naporen. Bleščavost pomeni veliko zrcalnega odboja. Po drugi strani tudi v temnem prostoru ni prav prijeten, ker aktivno sveti. Podobno kot računalniški zasloni. Na sliki levo se vidi, kako tak zaslon vidi fotoaparat. Človeški možgani se znajdejo bolje, lahko berejo, kar piše na zaslonu. Z nekaj nezavednega napenjanja možganov. In se sprašujemo, zakaj ležimo, beremo in smo utrujeni.
    • Brez Dropboxa ali podobne rešitve za brezžično sinhronizacijo datotek med osebnimi računalniki za resno rabo ni primeren. Pika. Prenašanje oz. sinhronizacija po USB kablu skozi iTunes je kamenodobno
    • Da ni multitaskinga je moteče v le toliko, da se v ozadju ne spremlja, da je prišlo novo instantno sporočilo, tvit ... Copy-paste med urejevalnikom besedila in brskalnikom ni moteč.
    • Apple naj bi bil špica za user interface design, ampak za božjo voljo, se res ne bi dalo zapirati aplikacij kako drugače kot s pritiskom na fizični gumb? Tisti črni okrogli, ki je enkrat spodaj, drugič, desno, levo, zgoraj ... Sem spregledal kako gesto s prsti?
    • Presenetljivo je tudi, da »nazaj« v številnih aplikacijah ne gre z gesto s prsti, ampak je nekje zgoraj levo, odročna ikona, na katero je treba pritisniti. Res štorasto. Steve, pa saj to ste na Macu že vzeli!
    • Večino programčkov je treba kupiti. Cene praviloma niso visoke. Zelo pa moti, da se ne da dobiti preskusne, zastonjske verzije. Ali pa, da zadevo lahko daš nazaj in ti jo refundirajo. Glede na totalitarno naravo iTunesov, bi bilo to tehnično popolnoma izvedljivo. Tako pa človek kupi dve, tri stvari, preden najde nekaj, kar za silo dela. 
    • Za iPad ni ne Firefoxa, ne Dropboxa ne solidnega (več identitet) zastonj Twitter klienta. Prvi med raznimi napravami sinhronizira gesla, zaznamke, zgodovino, drugi datoteke. Skratka, ne morem nekam z iPadom in se zanesti, da imam vse potrebno seboj.
    • Za $499 bi pa krpico za čiščenje zaslona lahko dodali.
    Skratka ...

    Vse kar že kje dela – pošta, splet, predvajanje filmov, glasbe, pisarniške zadeve, tvitanje, celo branje knjig – dela na iPadu slabše, ne boljše. Glasbo se bolje posluša na iPodu, filme se gleda na računalniku ali televiziji, dela se na netbooku. Klasične knjige in časopisi na Kindlu manj utrujajo oči. Prednost je morda ta, da kje daleč od doma te stvari lahko za silo počnete brez računalnika. Ampak za silo gre tudi na pametnem telefonu. Ko bo delal Dropbox tako, da bo sinhroniziral VSE in bom Office datoteke lahko neškodljivo popravljal, bom mnenje spremenil.

    Čarobnost in revolucionarnost iPada je v programih, ki jih za druge platforme sploh ni. Kjer naparava odpira nekaj popolnoma novega.

    Vedno sem si želel dobro igrico za cestno dirkanje. Enkrat je bila vdelana v sedež na letalu pred mano. Na poti London - SanFrancisco sem toliko šofiral, da sem imel še nekaj tednov (tednov!) omrtvičeno konico kazalca. Na RealRacing se mi to ne bo zgodilo. Edino rama me še vedno malo boli.

    In vedno sem si želel igrati kak inštrument. Na MagicPiano ne igram nič slabše kot Lang-Lang. In potem so tu take reči kot zemljevid sveta National Geographic, Star Walk ...

    ... in to je šele začetek.