21. april 2010

Kresnica Zaresa

Zares ob vsaki priliki pove, da prejšnja vlada ni pustila nobenih rezerv, da so bile "kašče prazne" itd. Nazadnje pravkar Zalokar Oražmova v zvezi z interpelacijo proti Katarini Kresal. Ki s tem sicer nima nobene zveze.

V poročilu OECD za Slovenijo, ki je verjetno najbolj kvalificirano in strokovno in katerega prevod je izdala Služba vlade za razvoj in evropske zadeve, predgovor pa napisal minister Gaspari, piše:

Ugoden javnofnančni položaj iz časa pred nastopom krize je omogočil dovolj prostora za fiskalne spodbude.

Pustili smo ugoden položaj za fiskalne spodbude (beri trošenje) za premagovanje krize. Slovenija je bila v proticikličnosti svojih politik v zgornji tretjini članic EU27, njeno zmanjševanje primanjkljaja in zmanjševanje zadolženosti države pa primerljivo, glede na izhodišče, z drugimi državami. To je analizi v Financah utemeljil tudi ekonomist Kovač.

19. april 2010

Kaj je v arbitražnem res važno?

Kronski argument vladne strani v zagovoru Arbitražnega sporazuma je, da piše, da bo določil "stik Slovenije z odprtim morjem". Zdi se mi, da gre za veliko natego. Zadeva je brezpredmetna in vlada se tega, kadar se resno pogovarja, ne pa dela PR, zaveda.
 
Resno npr., ko Ustavno sodišče je vprašala tole:
1. Vlada Republike Slovenije je na Ustavno sodišče vloţila predlog, naj Ustavno sodišče
izreče mnenje o skladnosti točke (a) prvega odstavka 3. člena Arbitraţnega sporazuma
med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške (v nadaljevanju Sporazum)
s 4. členom Ustave v zvezi z II. razdelkom Temeljne ustavne listine o samostojnosti in ...

Samo ena točka jo zanima. Ne cel paket. Ne cel sporazum. Dotična točka se glasi takole:
3. člen: Naloga arbitražnega sodišča
(1) Arbitražno sodišče določi:
(a) potek meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško na kopnem in morju;

Kako?
4. člen: Uporabljeno pravo
Arbitražno sodišče uporablja:
(a) pravila in načela mednarodnega prava za odločitve iz točke (a) prvega odstavka 3. člena; 

Vladi sami je torej jasno, da so ostale točke, tisti "junction", brezpredmetne. Da jih niti ustavnemu sodišču ni dala v pregled. Da je res važno samo to, kar se bo dogajalo s prvo točko. Meja države. Po pravilih mednarodnega prava. Da je vse drugo pesek v oči za ljudstvo, ki bo prinesel neko umetelno zapisano služnostno pravico.

In vsega naveličano ljudstvo bo to sprejelo, samo da bo mir! Za mejo dvorišča ali njive so se pa s svojim sosedom pripravljeni pravdati leta in leta. Kaj pravdati, mejnike bi prekopavali:

Anton Aškerc

MEJNIK

Sejm bil je živ. Prodal i on je Lahom

tam par volov.
Zakasnil se je. V pozni, temni noči
sam gre domov.
 
»Hm, pravijo, da ni baš varno iti
tod obsorej!
Popotnike da včasi rado straši
ob cesti tej.
 
Pa bil je Martin svoje dni vojak vam,
na straži stal,
ponoči čul tam uro biti vsako -
pa bi se bal?!
 
Še pri Custozzi bal se nisem smrti,
zrl ji v oči -
pa tukaj mar ko dete bi trepetal,
če list šušti?!«
 
Dospe do svoje hoste ... Čuj, iz teme:
»Joj! kam bi del?«
»Kaj? - Kdo si božji? - Kam nad deneš, vprašaš?
I, kjer si vzel!«
 
»Vzel sem med svojoj bil in tvojoj lastjo
mejnik le-ta,
presadil ga skrivaj na last sem tvojo
se sežnja dva!
 
Oh, in sedaj, odkar moj duh odplaval
na oni svet,
nazaj ga nosim, kamen ta prekleti,
pač sto že let!
 
Oh, to teži!...« Zabliska se: po cesti
pred njim sopeč
pripognjen stopa sosed Vid, na rami
mejnik noseč! ...
 
Pa bil je Martin svoje dni vojak vam,
in ni se bal ...
Kako nocoj domov je prišel s sejma,
pa le ni znal!
 
A čudno prineso mu vsi novico,
ko sine svit:
»Sinoč umrl je nagle smrti sosed,
mejaš naš - Vid!«

12. april 2010

Vizija 20+20

Danes opoldne smo Žiga Turk, Drago Jančar, Rado Pezdir, Matej Avbelj, Mihela Hladin, Andrej Rahten, Miro Germ in Andrej Nabergoj predstavili Vizijo 20+20. Nekaj takega sem povedal na predstavitvi:

Zdaj

Osmega aprila je minilo 20 let odkar imamo v Sloveniji formalno demokracijo. Dvajsetletnica bi bila sama po sebi dober trenutek za obračun za nazaj in načrte za naprej. Še bistveno večji motiv pa je finančna, ekonomska, politična, vladna in družbena kriza v kateri se je znašla Slovenija. Subjektivni občutek in objektivne ankete kažejo, da se med gospodarstvenike in ljudi širi pesimizem, malodušje, nezaupanje … Včasih se zdi, da je Slovenija kot čoln, ki ga premetava po brzicah, posadka čolna pa se prepira, kdo ima lepšo neoprensko obleko, namesto da bi veslala hitreje od deroče vode in tako čolnu dajala smer.

Gospodarska kriza je Slovenija relativno zelo prizadela. Nehali smo zmanjševati zaostanek za povprečjem EU. Zadnje leto ga prvič v zgodovini samostojne države povečujemo. Kriza je sprožila različna razmišljanja o razvojnih paradigmah in ciljih. Na Gregorčičevi sta v zadnjih mesecih nastala kar dva dokumenta tega tipa. Zastoj, ki je v izvrševanju razvojnih načrtov nastal tudi zaradi predsedovanja EU, potem zaradi volitev, menjave vlade, gospodarske krize, prepirov v koaliciji … traja že predolgo. Dovolj je tega.

Prvih 20 let

Ocenjujemo, da smo v zadnjih dvajsetih letih naredili veliko, a marsikaj samo na papirju. Tranzicija ni bila prehod iz enega v drug sistem, ampak predvsem izhodna strategija elit, da politično moč iz socializma pretvorijo v ekonomsko, ki je osnova politične moči v karikaturi kapitalizma. Na mnogih področjih smo ostali v prejšnjem sistemu, ki pravic človeške osebe, svobode, demokracije, enakosti in pravne države ni postavljal posebej v ospredje.

Po zmagi demokracije nad komunističnim totalitarizmom in pristankom Kitajske in Indije na tržno gospodarstvo je Fukuyama postavil tezo, da se s tem zgodovina končuje. Pri nas pa se še vedno vrtimo okrog vprašanja ali sta demokracija liberalnega tipa in tržno gospodarstvo tisto pravo. Zato nas konec zgodovine – torej soglasje o tržnem gospodarstvu in pravni državi - še čaka.

Zgodovina se nam namreč vrača vsakič, ko se lotevamo strukturnih reform, zapiramo tovarne, prodajamo državno premoženje, ko bi odpirali novo univerzo ali fakulteto ali ko bi morali prispevati svoj delež k mednarodni varnosti.

Končati zgodovino je velika naloga, ki Slovenijo še čaka. To pomeni, da vzpostavi delovanje socialno-tržnega gospodarstva (Pezdir) in pravne države, ki je nujni pogoj, da tekmovanje v kapitalističnem gospodarstvu teče pošteno in po pravilih (Avbelj).

Drugih 20 let

Po tem popravnem izpitu lahko pride na vrsto prihodnost. Ta je negotova, ker se marsikaj v svetu okrog nas lomi. V naš čas bodo zgodovinarji postavili ločnico med novim vekom, ki ga začenja evropsko odkrivanje sveta, in čemerkoli, kar mu bo pač sledilo. Vzpon tretjega sveta, podnebne spremembe, energetska kriza, demografsko nazadovanje so veliki izzivi. Po drugi pa se obeta nadaljevanje fantastičnega napredka na tehnološkem, kulturnem, socialnem, zdravstvenem, naravovarstvenem in drugih področjih. Ni čas za tarnanje, čas je za optimizem in drznost. Slovenija mora biti pogumno in samozavestno v ospredju teh dogajanj.

Kakšna prihodnost je pred Slovenijo, lahko samo ugibamo. En možen scenarij je, da bomo šli nazaj v smeri »Ljudske republike Slovenije«, drugi da bo to z nacionalnim interesom prežeta »Slovenija moja dežela«, tretji da se bo uklonila ekonomski moči kapitala in postala »Slovenija d.o.o«.

Naša vizija je Slovenija priložnosti, utemeljena na evropskih vrednotah in zvesta svoji kulturi. Slovenija, kjer država oz. politika nista alfa in omega. Slovenija, ki bo podjetniška in kreativna oaza sredi Evrope. Cilj je družba svobodnih, uspešnih posameznikov, ki so sočutni in solidarni do soljudi ter odgovorni in občutljivi do narave.

Kje so razvojne priložnosti naše prihodnosti? Na nekaj področjih moramo ustvariti lastne blagovne znamke, ki bodo globalno konkurenčne. To bodo vlečni konji. Povezati morajo tehnično odličnost in presežno smiselnost izdelka ali storitve. Izkoristiti moramo našo geografsko lego in kulturni položaj in pritegniti med nas tako ljudi z idejami in ljudi z denarjem (Nabergoj).

Drugi atribut uspešnih gospodarstev prihodnosti je energetska in snovna učinkovitost, etičnost, moralnost, zdravost, skrbnost. Tudi to so vrednote, zaradi katerih bodo kupci v prihodnje segali globlje v žep. Družbena in okoljska odgovornost ne bo šminka, bo dobra za posel. (Hladinova).

Veliko rezerve imamo pri kakovosti vodenja in upravljanja, kjer trg oz. kapital doslej nista opravila svoje osnovne naloge (Germ). Smo del Evrope, živimo v času globalizacije in Slovenija mora biti odgovoren član mednarodne skupnosti in svojo zunanjo politiko vpreči v zagovor svojih strateških interesov (g. Rahten).

Kako in kdo?

Vizija 20+20 je vizija. Ni program strukturnih reform ali izhodna strategija iz krize. Na prvi pogled se bolj ukvarja s tem, kaj oz. kam želimo, ne pa, kako se do tja pride.

Na prvi pogled zato, ker se zavestno odrekamo pristopu, ko naj bi država ali politika vsakemu posebej povedala, kaj naj dela, s čem naj se ukvarja. Itak pravijo, da strategiji in vizije na uspeh podjetja vplivajo slabo tretjino. Vse ostalo prinaša zaupanje, sodelovanje. Tega pri nas manjka in na to opozarjamo.

A vendar dokument odgovarja tudi na vprašanja »kako«. Najprej s trdnim temeljem v evropskih vrednotah in slovenski kulturi (Jančar). Te vrednote se v praksi preslikajo
  • v več svobode za ustvarjalnost in podjetnost ljudi,
  • v delujočo pravno državo, da se spoštujejo pravila igre in zmagujejo najboljši in ne tisti, ki se upajo preko roba dovoljenega in
  • v socialno državo, ki spodbuja tveganje in odpušča neuspeh.
Vizija odgovarja tudi na vprašanje »kdo«.

V gospodarstvu 21. stoletja bodo ključni človeški viri, zato skrb zanje postavljamo na prvo mesto. V Sloveniji nas bo malo in prav vsak talent je dragocen, zato odločno zagovarjamo enake možnosti za vse. Posebej šolanja in izobraževanja. Učitelj mora postati eden najbolj zaželenih poklicev za katerega se bodo odločali res najboljši.

Verjamemo, da poleg boljšega ekonomskega trga potrebujemo tudi boljši politični trg. Odločati morajo dejansko tisti, ki nosijo odgovornost in imajo mandat volivcev. Vsaka državna ali javna ustanova mora biti podvržena kontroli ali ekonomskega ali političnega trga.

Večina pametnih in izobraženih je danes zunaj uradniških hodnikov. Veliko jih je, ki vedo več od uradnikov in več od politikov. To zmanjšuje potrebo po tem, za kaj vse mora skrbeti država, po drugi strani pa državo sili, da ustvarja razmere, v katerih lahko ljudje bolje sodelujejo v javnih zadevah; kjer glav in src ljudi ne izkoristimo samo vsake štiri leta in kjer država daje podjetnosti in ustvarjalnosti ljudem krila. Temu bi moji prijatelji iz Interneta rekli Slovenija 2.0.

Zaključek

Nehajmo se torej ukvarjati z neumnostmi, potegnimo črto pod tranzicijo, naredimo popravne izpite na področju tržnega gospodarstva in pravne države, potem pa dajmo ljudem in podjetnikom priložnost, da se spopadejo s prihodnostjo. Ta bo čudovita, če si jo bomo upali videti.

Polno besedilo je objavljeno tukaj.

10. april 2010

Omnia drugič

Na posodo sem dobil Omnio 2. O enki sem že pisal. Saj sem bil kar zadovoljen, edino tipkati se ni dalo udobno nanjo in ko se mi je z njo zgodila nesreča, sem prav z veseljem presedlal nazaj na BlackJack.

Optimalen hardver

Omnia 2 ima impresiven hardware. Zaslon z 800x480 pixli pomeni, da se da praktično gledati iste spletne strani kot na osebnem računalniku. Tehnologija zaslona je AMOLED. Njeno bistvo je v tem, da v ozadju ni ves čas prižgan bolj ali manj močan vir svetlobe (backlight) ampak pixli aktivno svetijo. Tisti, ki niso črni. To pomeni, da temen zaslon pokuri bistveno manj dragocene baterije od svetlega. Črna je res črna, vse barve so bistveno globje kot na iPhone ali MacBooku. Bistveno! Na soncu se vse dobro vidi. Vgrajen je zelo soliden fotoaparat s 5 megapixli in (kar je v resnici pomembno) avtofokusom. Kamera snema videe do 720x480 in jih sproti zelo dobro stiska. Piše, da imam prostora še za osem ur najbolj kakovostnega videa! Vgrajen je tudi GPS, ki te skupaj z Google Maps pripelje kamorkoli. Seveda ima WiFi in Bluetooth. Baterija zdrži dva do tri dni normalne rabe oz. en dan smučanja s stalnim sledenjem po GPSu. 8GB je vgrajenih, pa še slot za microSD kartico ima. Spomina torej neomejeno. Zaslon je dovolj širok in tipkanje po zaslonu je zelo učinkovito. Praktično brez napak. Upal bi si trditi, da Omnio 2 poganja optimalen telefonski hardware, kar jih je ta hip na trgu, na prav vsaki točki boljši od iPhone.

Pokrpan softver

Na omnii 2 tečejo Windows Mobile 6.5, ki so sami po sebi verjetno čisto OK, so pa v osnovi razviti za naprave, ki jih upravljamo s paličico in ne s prsti. In Samsungu se je verjetno zdelo, da goli Windows Mobile niso dovolj vizualno atraktivni, pa so nekaj zadev naštrikali čez. Slabo.
  • Telefon ima tri ali štiri lupine iz katerih se zaganja programe. Ena, pa tista dobro delujoča, bi bila popolnoma dovolj. Slike so spodaj.
  • Odzivnost preprostih a pogostih operacij je slaba. Debele sekunde tečejo med tem, kot SMS prejmeš, ga prikažeš, odpreš, se lotiš odgovora. Sploh prikazovanje SMSov v fancy obliko z oblački ni vredno časa, ki ga telefon za to porabi.
  • Nekaj operacij terja dosti preveč klikanja. Recimo, ko dobiš SMS pa bi osebo poklical. In obratno. Bližnjice bi morale to omogočati v eni, dveh potezah.
  • Sem in tja izgine funkcionalnost levega in desnega gumba oz. leve in desne izbire na dnu ekrana. Verjetno zato, ker zanju skrbi Windows 6.5, za vse ostalo pa neka Samsungova nadgradnja.
  • Sem in tja crkne akcelerometer in zaslon telefon ne reagira več, če ga postaviš postrani.
  • Sem in tja postane gumb za nastavljanje glasnosti telefona neodziven in je telefon treba prestaviti npr. v brnenje na zapleten način skozi menije.
  • Fotoaparata se nikakor ne da utišati. Kamere tudi ne. Zadnjič sem posnel nekaj v glasbeni šoli, in vedno, ko sem začel in končal ... biiiip ... biiiip. Moteče, ker ni bil ravno rock koncert.
  • Pol-pritisk na sprožilec fotoaparata, tipke za glasnost telefona ipd. ne delujejo, dokler ni izbrana "samsung tipkovnica" za tipkanje SMSov. Ki s fotoaparatom nima nobene zveze. Kaže pa, kako obupno shekan je operacijski sistem.
  • Ni snappy in to je za telefon vsaj tako nerodno kot če v McDonaldsu čakaš na hamburger.
Zadevo rešijo dobre spletne storitve. Brskalnik je soliden, prostora na zaslonu veliko. IE mi je dosti bolj všeč od Opere. Gmail teče. PockeTwit je boljši od marsikaterega desktop klienta. Življenje rešujejo tudi storitve, ki kontakte ipd. sinhronizirajo s spletom. Povezava telefona s PCjem deluje tako, da telefon vidim kot še en disk. Office datoteke se da lepo pregledovati, pomanjkljiv pa je vmesnik s prsti. Cenovno je Omnia 2 na okrog 2/3 iPhona, kar se zdi kar primerno.

Skratka

Pametni mobilni telefoni so danes nekje tam, kjer so bili osebni in hišni računalniki pred 20,30 leti. Ogromno proizvajalcev, kjer vsak dela nekaj po svoje. Program za Atari ST ni delal na Amigi, Macu, PCju, Sinclair QLu. Nujno bo moralo priti do konsolidacije, ki jo s svojimi nepreglednimi akcijami sicer preprečujejo mobilni operaterji. Če bo šla ta v smer tesne povezanosti med izdelovalcem naprave in softvera, bomo še videli. Nekaj znakov - Apple, Google, RIM - kaže na to in Omnia II daje dober argument za to smer. Tudi pri igralnih konzolah je bil vzorec podoben. Po drugi strani so vsi prej našteti high-end hišni računalniki imeli svoj sistem. Razen PCja. Od njih je ostala samo izjema za potrjevanje pravila.

PS. Nekaj fotk in video posnet z Omnia 2. Fotke solidne, video slab.