27. februar 2010

Sporočilo Tine Maze

Drame nastopa Petre Majdič nisem spremljal v živo. Zares (do)živel sem jo šele v četrtek, ko sem bral tisti ganljiv zapis v Poletu. Dejanje, nad katerim se vsak po svoje zamisli in ob katerem postane barva medalje nepomembna. Dotaknilo se je tudi naših politikov. Tuerk je pohitel z državnim odlikovanjem, predsednika vlade Pahorja pa navduje pri izhodu iz krize:
Dokazala je, da je mogoče zmagati tudi potem, ko se znajdeš na kolenih, ne obupaš, vstaneš in greš naprej ... Ona je moj velik navdih, ona je lahko naš skupen velik navdih, saj pomeni, da se bomo prebili skozi težave in na koncu uspeli.
Slednje skrbi. Lahko sicer, da gre za še eno retorično bravuro brez vsebine. Ali pa kaže na neko razumevanje gospodarskega in socialnega trenutka; namreč, da nas je vlada nespretno vodila po spolzkem terenu krize, kjer itak nikdar ni varnostnih ograj, da smo padli v luknjo, da smo polomljeni, ampak, da nas bo vlada vseeno gonila do "zmage", pa naj stane kar hoče. Zmaga je zagotovljena, kajti na semaforju zmage nimamo nobene konkurence.


Na precej manj dramatičen način je potem Tina Maze osvojila še dve srebrni kolajni. V kolajnah Mazejeve najdemo morda še bolj pomembna sporočila. Garati in ubijati se že dolgo znamo, žrtvovati življenja in zdravje tudi, junakov s tega področja imamo dovolj. Ne ubijajo se samo športniki in alpinisti, ubijajo se študenti ob knjigah (hec mora bit), delavci dopoldne za stroji in še popoldne na kmetijah. Kot narod veljamo za pridne, delavne, požrtvovalne. Semolič bi rekel, da izgorevamo.

Premalo pa smo to, kar pooseblja Tina Maze. Kar je nekoč poosebljal Rok Petrovič, ki si je upal stopiti na ne-elanke. Kar je hotela biti Mateja Svet, pa raje odnehala. Kar so bili Marc Ghirardelli, Kostelići, Bode Miller ...

Tina Maze je osredotočena na svoj uspeh, ki naj se mu podredi njena ekipa. Ona je na progi, njena kolena so na nitki. Je individualistka v individualnem športu. "Včasih je nemogoče delati z drugimi ljudmi", je rekla. In ima prav. Ki se zaveda, da štrli iz povprečja in pričakuje, da jo bodo tako tudi obravnavali. Muhasta do novinarjev? Pa kaj! Tako obnašanje težko prenašajo slovenčki, preobremenjeni z zdravjem sosedove krave, ki so navajeni sesekati vsakega, ki kakorkoli štrli iz povprečja. Ki si upa stopiti iz skupine, kjer so jo dušili, iz kolektiva, ki naj bi bil osnova vsega, iz sistema nekakšne solidarnosti, ki je v boju za stopničke na vrhu sveta seveda ni.

V poslovnem svetu solidarnosti tudi ni. Je samo kruto tekmovanje. Kdor ima ideje, voljo, sposobnosti, mora imeti razmere, ki omogočajo uspeh. Ti ljudje imajo ključ za izhod iz krize. Vlada jim mora samo dati priložnosti in jih ne tlačiti v reprezentance, za katero se predobri.

Solidarnost, kolektivizem, enakost, so tudi v redu. Ampak tega se je v naš narodni značaj usedlo več kot dovolj. Preredko pa naredi, vsak od nas, kaj po svoje. Ker je tako varno v sivem povprečju:



PS. Malo sit Sinatre in Elvisa. Upam, da vam je gornje všeč. Za kompromis ima nekaj socialistične ikonografije. Tole in tole je pa tudi OK. Tole pa sploh.

Slike: STA, gov.si,Delo.si.

19. februar 2010

Megla, megla ...

V teh dneh, ko se zdi, da je vlažna megla legla nad Slovenijo, in samo čakamo, od kje se bo vzela kakšna nova pošast iz romana Mist, sem v svoji evropski službi pozorno bral preambulo k Lizbonski pogodbi. Takle bi bil korekten prevod v slovenščino (ki ni enak uradnemu, ampak to zdaj ni pomembno):

OB ZAJEMANJU navdiha iz kulturne, verske in humanistične dediščine Evrope, iz katere so se razvile univerzalne vrednote nedotakljivosti in neodtujljivosti pravic človeške osebe, svobode, demokracije, enakosti in pravne države,
OB SKLICEVANJU na zgodovinski pomen konca razdeljenosti evropske celine in na potrebo po oblikovanju trdnih temeljev za graditev prihodnje Evrope,
POTRJUJOČ svojo zavezanost načelom svobode, demokracije in spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravne države.

Toliko sem že od znotraj spoznal hodnike palače Justus Lipsius, da si predstavljam, da teh šest vrstic ni nekdo stresel iz rokava, ampak, da je vanje vgrajenih nekaj človek-let dela; iskanja kompromisov po celem kontinentu. Ne zastonj. O tem, da je nekaj vrednota, se hitro vsi strinjamo. Bistven je vrstni red.

Na prvem mestu je "nedotakljivosti in neodtujljivosti pravic človeške osebe". Npr. dr. Baričeviča in vseh morebitnih ostalih, ki jih ljudske govorice vpletajo v tisti del zgodbe, ki je povezan grafičnimi podrobnostmi. Šele potem pride vse ostalo, npr. svoboda (tiska) ali demokratičen interes javnosti.

Sodelujoči v oddaji Kmetija so se prostovoljno odločili, da bodo dostojanstvo zamenjali za trenutke televizijske slave. To je bil učinkovit prispevek k nižanju splošnega spoštovanja do človeške osebe. Najboljša vzgoja za svet, ki da je en sam velik reality show. Tudi zato se prehitro najdejo kamermani. In gledalci.

Ne zanimata me ne Kmetija ne garaža. Zanima me, zakaj je postopek vračanja psov tekel hitreje od tožbe za odškodnino tistega, ki ga so ti psi ogrizli. Zanima me, ali je minister Zalar o tem sposoben zagotoviti verodostojno preiskavo dela pravosodnih organov, Pogačnik veterinarskih in Krebsova upravnih. In koliko zaupanja vredna je pri vsem tem policija ministrice Kresalove.

Svoboda, demokracija, enakost in pravna država lahko stopijo v ospredje šele po tem, ko nehamo gledati kmetijo. Ko se dvigne megla. Morda so pa zato Trenja zamenjali s Kmetijo.
magla oko nas
prekasno je, uzaludno,
sve je dublji jaz.
- Josipa Lisac

03. februar 2010

Zakaj na Poljskem niso imeli recesije

Stali in obstali so kot neoliberalici.

V ponedeljkovem Wall Street Journal (na Adrii zmanjka Dela, WSJ pa k sreči vedno najdem) poljski finančni minister Rostowski pojasnjuje, zakaj je bila Poljska edina država v EU, ki v letu 2009 ni imela recesije. Ključni faktorji uspeha:
  • zaupanje v vlado, ki je aktivno delala na tem, da je zaupanja vredna;
  • globoka vera vlade v svobodno tržno gospodarstvo;
  • nobenega finančnega stimulus paketa (fiskalnih spodbud), ampak nasprotno, strukturne reforme tudi med krizo in znižanje javne porabe na vrhu krize za 1% BDP; s tem so pridobili oz. ohranili zaupanje tujih vlagateljev v poljsko gospodarstvo;
  • pospešeno črpanje EU sredstev;
  • naslonitev na mala in srednja podjetja, ki so jih vodili lastniki;
  • nižanje davkov, tudi dohodnine npr. iz 30% nad 18% in iz 40% na 32%;
  • nadaljevanje deregulacije, privatizacije, poenostavitve davčne zakonodaje in birokratskih ovir za podjetnike; v 2009 so sprejeli zakon o podjetništvu, ki drastično zmanjšuje reguliranje na področju zdravja, varstva pri delu, požarne varnosti, zaposlovanja ....
  • na vrhuncu krize so speljali pokojninsko reformo in uvedli osebne pokojninske račune;
  • utrdili so spoštovanje zasebne lastnine, npr. tako, da najemodajalci dosti lažje vržejo na cesto najemojemalce, ki ne plačujejo najemnin;
  • podprli so Bruselj v boju proti protekcionizmu in zapiranju trgov.
Našemu tisku, ki tako rado povzema kolumne tujih ekonomistov, toplo priporočam, da pridobijo pravice za cel članek in ga objavijo v slovenščini. Križanič, Gaspari, Lahovnik in Pahor ga bodo gotovo dobili v klipingu, državljani pa bodo prebrali, kaj smo zamudili.