sobota, 30. januar 2010

Zločini in prekrški

Zadnjič sem, 1-2 desetletji modrejši, spet gledal Crimes and Misdemeanors. Tole gre naravnost med top 10 filmskih odlomkov:


Podnapisi:
We're all faced throughout our lives with agonizing decisions, moral choices. Some are on a grand scale, most of these choices are on lesser points. But we define ourselves by the choices we have made. We are, in fact, the sum total of our choices.
Ta pa tudi da misliti:
You will notice that what we are aiming at when we fall in love is a very strange paradox. The paradox consists of the fact that, when we fall in love, we are seeking to re-find all or some of the people to whom we were attached as children. On the other hand, we ask our beloved to correct all of the wrongs that these early parents or siblings inflicted upon us. So that love contains in it the contradiction: The attempt to return to the past and the attempt to undo the past. 

torek, 12. januar 2010

Deset rešitev iz oblakov

Posledica lanskoletne sage z macbookom je bila, da sem dvakrat mesečno inštaliral operacijski sistem. V ta in oni virtualni stroj, v večjo in manjšo bootcamp particijo, na rezervni netbook ali crapbook. In ob tem sem ugotovil, da je vedno manj pomembno za katerim računalnikom sediš, ker je itak vse, kar je res važno, nekje v oblakih. (Da le trackpad ne klika sam od sebe in Office preverja pravopis :)


Kako se uredi Firefox, da so glavne stvari pri roki.

Tole je reševalo življenja leta 2009 (in itak bo zanimivo brati šele čez 10 let, saj poznate):
  1. Gmail. Nanj sem po sili razmer presedlal še kot minister. Sicer obupno slabo išče po pošti, vse ostalo je pa OK. Lani sem investiral dve malici v dodaten prostor; mislim, da imam na voljo 80GB, kar bi moralo zadostovati za kar nekaj let božičnih voščilnic s pojočimi priponkami.
  2. Firefox Weave. Firefox je menda druga zadeva, ki jo namestim na nov računalnik. Potlej iz starega prekopiram mapo iz c:\Users\Ziga\AppData\Roaming\Mozilla\Firefox\Profiles\xxx.default\ na novega in vsi dodatki, gesla, certifikati so tam. Od tega trenutka naprej pa Weave vse sinhronizira. Ko se usedem za službeni računalnik, je v Firefox-u vse tako, kot sem pustil na domačem.
  3. Dropbox. Karkoli delam, dokumente, preglednice, prosojnice, shranjujem v mapo, ki jo opazuje program, ki vse, kar se v njej pojavi, prepiše še nekam na oblak. In skrbi, da ima ta mapa enako vsebino na vseh mojih računalnikih. Brezplačnega prostora je 2GB, če pridobite nove člane ali če se pustite pridobiti, dobite še 0.25GB za vsakega. Dovolj prostora za izdelke zadnjih nekaj let, za ostalo pa Live Sync.
  4. Google Calendar. Zelo uporaben, tudi zato, ker se koledarje da deliti s sodelavci. Škoda, da razmeroma slabo razpoznava dogodke v mailih, v slovenščini pa sploh ne.
  5. Evernote. Popolnoma soliden program za to, da si kaj zanimivega iz spleta izrežem, shranim in kasneje celo najdem. Bolje kot to bi bil brskalnik, ki bi lokalno shranil celotno vsebino strani, ki so spravljene med zaznamke, in bi po njih seveda lahko iskal. Nekaj podobnega zna tudi GoogleReader. Ampak Evernote dela tudi z zadevami na mojem disku.
  6. Windows Live Sync. Dela zelo podobno kot Dropbox z dvema bistvenima razlikama. Če naj bi se dva računalnika sinhronizirala, morata biti hkrati dostopna na internetu, a zato ni praktičnih omejitev glede količine podatkov.
  7. Google Reader. Verjetno najbolj podcenjena Googlova spletna 2.0 aplikacija. Ne samo, da se lepo bere RSS kanale, mogoče jih je tudi deliti, komentirati, označevati ...
  8. SlideShare. Prosojnice in dokumente, ki jih delim, dajem sem. Nekaj sicer tudi na GoogleDocs, ampak je SlideShare manj invaziven do načina dela.
  9. Blogger. Ne vem, zakaj bi se trudil s svojim Wordpress bologom, če je Blogger čisto v redu.
  10. GoogleDocs. Menda so ga danes nekaj popravljali. Ampak, če se ga ne da videti kot lokalni disk ali mapo, ne vidim vzroka, da bi opustil Dropbox.
S povezavami se nisem trudil. Boste že našli.

nedelja, 10. januar 2010

Po krizi v novo paradigmo?

Pred božičem je predsednik vlade Borut Pahor predstavil dokument »Kam po krizi - Prispevek k oblikovanju trajnostne vizije prihodnosti Slovenije«, ki ga je napisala skupina pod vodstvom državnega sekretarja v Pahorjevem kabinetu, Jožefa Školča. Ker ji daje pozornost sam predsednik vlade in ker naj bi bil to prispevek k novi celostni Strategiji razvoja Slovenije, ne sme ostati brez odmeva.

Dokument postavlja mnoge cilje, ki so znani in o katerih se v državi že dolgo strinjamo: blagostanje, skrb za naravo, za ljudi, za manjšine … gospodarstvo osnovano na znanju, pravična delitev ustvarjenega in trajnostni razvoj. Ti cilji so že zapisani v Strategijo razvoja Slovenije, v Okvir reform prejšnje vlade, v strankarske programe in kongresne resolucije strank. Strinjam se z ugotovitvijo, da je naš svet zapadel v nerazumno potrošništvo in da z naravo ravnamo slabo. Prepričan sem, da je avtorje vodila iskrena skrb, tako za planet kot za ljudi, ki na njem živijo in da so imeli najboljše namene.

Kljub temu, da je predsednik Pahor v zadnjih tednih menda večkrat uporabil besedo »konkurenčnost« kot prej v celem letu, skrbi, za kakšne politike bo postal podlaga ta dokument; za kakšno zdravstveno in pokojninsko reformo, za kakšno lastniško prekladanje podjetij v lasti države, za kakšne davke na dohodke in na nepremičnine in za kakšne tako imenovane gospodarske reforme.

Kriza za povratek zgodovine

Gospodarska kriza, ki da jo je povzročil »imperializem finančnega sektorja«, je avtorjem izgovor za ugotovitev »da moramo spremeniti naš pogled na svet« in da so modeli funkcioniranja družbe »dosedanji«. Od sedaj bodo torej drugačni. Da se moramo odločiti za »bistvene in korenite spremembe«, za »drugačen sistem vrednot«.

Jonah Goldberg v knjigi Liberal Fascism odlično argumentira, kako so s podobnimi besedami krizo zlorabljali v dvajsetih in tridesetih letih. Dokument prinaša malo novega, pa veliko tega, kar smo že videli po prvi in po drugi svetovni vojni. Morda se to sliši ideološko, ampak polemiziram z dokumentom, ki je v svojem bistvu globoko ideološki in ki kaže, da Fukuyamova teza o koncu zgodovine za naše kraje ne velja.

Z vračanjem k staremu demonstrirajo idejno praznino slovenske progresivne levice in jo poskušajo pripisati kar vsej družbi. Pišejo, da »Slovenija v preteklosti sicer ni bila brez vizij, a so te izhajale predvsem iz velikih nacionalnih ciljev (osamosvojitev, sprememba političnega sistema, priključitev EU, NATO, OVSE itn.). Ko so bile uresničene, smo ostali brez novih«. Nekateri seveda s(m)o imeli nove vizije: da bi Slovenci spet živeli v podobnem blagostanju, kot naši sosednje na severu in zahodu in da bi po kupni moči ujeli povprečje EU.

Kupna moč kot kriterij se piscem zdi ideološko sporna. Tako se jim zdi vredno zapisati, da bruto domači produkt ni edino merilo razvoja. Kar seveda drži in že zdaj ni. Poročilo o razvoju, ki ga pripravlja UMAR, poroča o merjenju ducatov kazalnikov. Obreganje te vladine skupine ob BDP morda razkriva nezavedne vzorce, zakaj je v Sloveniji tako zelo padel in koliko to našo vlado resnično skrbi.

Enakost osrečuje

Paradigma trajnostnega razvoja konkurenčnega socialno tržnega gospodarstva je zapisana v lizbonsko pogodbo in razrešuje konflikte, zaradi katerih so nekateri delali revolucije, pisci pa bi še zdaj postavljali interes skupnosti pred interes posameznika, ko pišejo »Obstoječi sistem delovanja (države op.avt.) se mora spremeniti tako, da jo bo bolj povezoval z vsemi družbenimi dejavniki v prid celotne družbe ne pa zgolj lastnih političnih ali interesov posameznih skupin«. Lepo se bere tudi, da je slaba »prevlada individualnih ciljev nad družbenimi, zgolj sebičnih koristi nad skupnimi«.

Ampak vsi zločinski sistemi prejšnjega stoletja so nastali zato, ker je nekdo lepo zveneče interese skupnosti postavil pred svobodo posameznika. In za to svobodo v je dokumentu malo skrbi. Ko govorijo o novih vrednotah, omenjajo »strpnost, solidarnost, sodelovanje«. Preambula Lizbonske pogodbe je zelo jasna, ko gre za vrstni red vrednot. Takole se začne tisti odstavek: »Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode …«. Človekovega dostojanstva in svobode v dokumentu ni. Naj bi posameznik svojo svobodo žrtvoval za »skupnost« ali za planet?

Razsvetljenski mislec John Locke je zapisal, da je človekovo iskanje sreče del božjega reda. Svoboda do iskanja sreče je na tej podlagi postala temeljni postulat žlahtne liberalne politike. Svoboda iskanja sreče, ki je lahko, ne pa nujno, tudi svoboda iskanja bogastva. Nič od take svobode ni v dokumentu, pač pa je sreča na silo postavljena kot antipod materialni blaginji in rezultat »soodvisnosti« in »medsebojne povezanosti« ljudi.

Na kratko bi glavno idejo programa Kam po krizi lahko povzeli takole: Cilj razvojne vizije so srečni ljudje. Srečni so, če med njimi ni razlik. Naloga države je, da poskrbi, da ni razlik. In sicer tako, da prerazporeja zaslužek in premoženje, da obilno zaposluje v javnem sektorju, da podržavlja podjetja in zemljo.

Hitro bi se našli ljudje, ki bi šli za take bližnjice do sreče na ulice. In vedno so se našli tudi politiki, ki bi v takih nalogah videli priložnost, da bi komandirali. Zato dokument ni zgolj intelektualna provokacija, kot se mu nekateri poskušajo hkrati odrekati. Problem tega dokumenta za levico je kvečjemu ta, da preveč naravnost zapiše tisto, o čemer politika na glas, zaradi zgodovinskih hipotek, ne upa več govoriti.

Utopične regresije: nacionalizacija, samoupravljanje in neuvrščenost

Dokument je poln idej, ki bi jim kak moderen zahodnoevropski socialist rekel »utopične regresije«. Ekonomijo še kar razlagajo kot konflikt med delom in kapitalom. Pišejo, da je »človek postal le še sredstvo za povečanje dobička in materialne blaginje«. Govori se o »družbeno sprejemljivi stopnji dohodkovne neenakosti« … beri umetnemu vzpostavljanju enakosti dohodkov ljudi. Na glas razmišljajo o nacionalizaciji »tistih podjetji, storitev, naravnih virov itn., ki so potrebni za osnovno človekovo eksistenco in niso več v državni lasti? Kako celostno in enakopravno določiti prioritete nacionalizacije«.

Morda bi ljudem spet pobrali gozdove, saj je ena od idej »nova ureditev lastništva in ravnanja z neodtujljivimi naravnimi viri (voda, zrak, nacionalni parki, zaščitena območja itn.)« In naprej »se moramo kolektivno odločiti, kateri družbeni sektorji in naravni viri bi morali postati skupnostni (vodni viri, mokrišča, gozdovi)«. Kolektiv da bi nekatere stvari naredil za skupne? Napoveduje se »prerazdelitev bogastva«, vračanje nazaj »od nadzorništva k samoupravljanju« in kaznovanje »politične neodgovornosti vlade, ministra, poslanca«. Ali ni dovolj, da so za politično delo politiki kaznovani na volitvah, za kazenske zadeve pa pred sodišči?

Čim številnejši javni sektor da je nekaj pozitivnega, saj naj bi bil » javni sektor »pomemben vir delovnih mest v Sloveniji« (skupaj s podržavljenimi slabimi podjetij!). Funkcijo javnega sektorja vidijo v tem, da je »vir plačne enakosti in zaposlovanja«.

Na zunanjepolitičnem področju se obuja neuvrščenostno zanimanje za tretji svet. Evropska unija, v resnici največji donator mednarodne razvojne pomoči, je predstavljena skorajda kot zločinska organizacija: »Te procese povečevanja neenakosti in revščine, zmanjševanja vloge socialne države … ter ropanja naravnih virov, so v veliki meri upravljale mednarodne organizacije … v veliki meri pa tudi Evropska unija«. Slovenija naj se ne bi ustavila samo pri »kritikah in nelojalnosti« (do NATA in EU ?!), ampak naj bi iskala pot, kako »preiti v politiko poguma, drznih iniciativ in humanističnih intervencij«.

Brez zavor

Ko beremo, kako hitro so se v kabinetih neke enobarvne slovenske vlade sposobni odmakniti od temeljev Evropske unije – vrednot dostojanstva in svobode, modela socialno tržnega gospodarstva, in kako bi celo mala Slovenija na zunanjepolitičnem področju solirala s svojim glaskom – začnemo ceniti dvoje. Najprej daljnovidnost Pučnika, Drnovška, Bučarja, Rupla, Janše, Peterleta in drugih - da Slovenijo čim prej in za vsako ceno vpnejo v evroatlantske povezave. To so varovalke, ki od zunaj skrbijo, da nas nikoli več ne bi zaneslo k prevelikim čudaštvom.

In drugič, cenimo napore Peterleta, Drnovška in Janše, da so oblikovali vlade ali partnerstva preko ideoloških prelomnic. To je od znotraj preprečevalo, da bi istomišljenike zaneslo do preveč ekstremnih idej.

Še rekomunizacija ekonomije?

V kontekstu tega dokumenta se zdaj zdi, da je v prvem letu vladanja levica komunistično preteklost rehabilitirala na simbolni ravni: s poimenovanji vpadnic po diktatorju, z ignoranco obeleževanja spomina na žrtve totalitarizma, z ignoranco 20 letnice padca Berlinskega zidu, z potiskanjem Hude jame med drugorazredne teme in z visokim državnim odlikovanjem šefu represivnega aparata. V neki kolumni je Marko Crnkovič to poimenoval "rekomunizacija republike".

To se zdaj kaže kot ideološka priprava za rekomunizacijo ekonomije: da se v ekonomsko sedanjost in v razvojne načrte za prihodnost vrnejo utopije, za katere smo upali, da so bile v prejšnjem stoletju poražene. Zdaj ne gre več »samo« za preteklost in simbole, ampak za prihodnost države, njenega gospodarstva in njenih državljanov. V tej luči besede predsednika vlade o ambicioznih reformah in izhodni strategiji ne vzbujajo končno optimističnega pričakovanja ampak dodatno skrb.

Besedilo objavljeno v Sobotni prilogi Dela 9.1.2010.

PS. Bonus track:



sobota, 02. januar 2010

Naš veliki kitajski požarni zid

Ko se v deželo vrne pomlad, so Postojnska vrata primeren cilj za popoldanski izlet, ki ne zahteva posebnega napora v pešačenju, ponuja pa lepo naravo, in še, če zeleneči travniki in prebujajoči gozdovi niso ravno stvar za vas, ostanke rimskega limesa, s katerimi so preprečevali vstop barbarov proti Apeninskemu polotoku. Na prvi pogled so zadeve videti kot malo boljše narejene škarpe, ampak velikost ter kje in kako so postavljeni, dajeta slutiti, da njihov namen ni bil samo, da se iz travnika pobere kamenje. S takimi zidovi so razvite kulture branile svoja ozemlja pred vpadi tujcev. Najbolj znana tovrstna gradnja je Veliki kitajski zid.


(vir)

Zidovi na internetu

Danes imamo v Evropi schengenske meje, po svetu pa režim proste trgovine, človekove pravice, svobodo govora ... Postavljanje zidov je nekako mimo. So izjeme, npr. med Izraelci in Palestinci. Pač pa zidove z veliko vnemo postavljajo tam, kjer ostajajo zares važni, na internetu. Kažejo se kot zapiranje določenih spletnih trgovin za kupce iz določenih držav, ali pa kot preprečevanje dostopa državljanov ene države do vsebin, za katere ta država meni, da so neprimerne. Prvo je povezano predvsem s sistemom varovanja avtorskih pravic, drugo pa s politiko in religijo.

Najbolj za svoje državljane skrbijo Kitajska, Singapur in muslimanske države, ki se zelo trudijo, da njihovih državljanov ne bi internet spridil. Na mejah svojih držav so postavili velike požarne zidove, ki filtrirajo promet, velikim podjetjem, kot so Google, Yahoo ali Apple pa so zagrozili, da jih bodo v svojih okoljih prepovedali, če se ne bodo prilagodili njihovim cenzorjem. In so se vsa podjetja po vrsti, eno ima celo slogan "ne delaj slabega", uklonila.

Ampak državljani so se znašli, razne agencije demokratičnih držav pa tudi, in so (tudi za ljudi iz nedemokratičnih režimov) pripravili storitve, ki kriptirajo promet med osebnim računalnikom v zadrti državi in neko točko v ZDA, torej prav mimo vseh teh požarnih zidov. Oseba ima tako pravico dostopanja do vsebin, kot bi živela v ZDA. Sam uporabljam storitev Hotspot Shield zato, da mi kak ponudnik WiFi-ja morda ne krade gesel. Drugi uporabljajo proxy strežnike zato, da lahko dostopajo do žive ameriške televizijske ponudbe. Ampak ko sem bil nazadnje v Tuniziji, sem ugotovil, da je njihova država toliko pametna, da prepoveduje dostop do proxy strežnikov s katerimi se poveže Hotspot Shield. In njihovi državljani so na varnem pred škodljivimi vsebinami.

Prepovedano omogočanje dostopa

Pred nekaj leti je veliko skrb za svoje državljane, predvsem za Ertlove sodelavce, izkazala tudi Slovenija, s tem, ko je ukazala preprečiti dostop do spletne strani udba.net. V teh mesecih pa so stranke, ki so vse po vrsti zares demokratične, nekatere pa celo liberalne, v nek zakon zapisale tudi tole:

omogočanje dostopa do spletnih strani ... je v Republiki Sloveniji prepovedano

Že kar vidim, kako bi neka podobna dikcija lahko zašla v Zakon o medijih ali pa v Zakon o varstvu osebnih podatkov. No, v resnici piše tole:

Sprejemanje ali posredovanje vplačil, omogočanje dostopa do spletnih strani, preko katerih se je mogoče udeležiti spletnih iger na srečo, oglaševanje ali opravljanje drugih storitev v zvezi s prirejanjem iger na srečo za osebe, ki nimajo koncesije vlade, je v Republiki Sloveniji prepovedano.
Pa kaj. A ker gre za hudičevo iznajdbo, namreč loterijo, naj bi na skrb države pristali? Zadeva je bedasta v več ozirih.

Omogočanje šverca


Prvič, podobno, kot Adria Airways ne odgovarja za to, ali imajo potniki na njenih letalih mamila, nosorogov rog ali srečke britanske loterije, podobno kot DARS ne odgovarja za tovor, ki je naložen na tovornjakih na naših avtocestah, se nima ponudnik interneta (ISP,npr. Siol, T2 ...) kaj ukvarjati z vsebino prometa, ki ga posreduje. Ena taka določba v enem zakonu zahteva postavitev tehnične infrastrukture, ki omogoča prisluškovanje prometu na internetu in skušnjavo, da se posluša še vse kaj drugega. Odpira možnosti za to, da ISP filtrira promet po kakršnih koli kriterijih, na podlagi kakšne koli uredbe.

Naj v zakon napišejo, da je državljanom Republike Slovenije prepovedano sodelovati v igrah na srečo, ki jih ne prirejajo organizatorji s slovensko koncesijo. Ali pa naj država sama postavi "carinarnice" na telekomunikacijskih povezavah v tujino in opazuje svoj prosti pad na indeksih svobode govora, človekovih pravic in kakovosti poslovnega okolja.

Dvolična morala

Drugič, rešitev se skriva za dvolično moralo. Ker so igre na srečo nekaj slabega, je prav, da jih država omejuje. Ampak, če jih vseeno dopušča, si bo pa prala slabo vest s tem, da bo del dobička namenila humanitarnim in športnim organizacijam. Oprostite, ampak to je podobno, kot če bi države legalizirale prodajo kokaina, pobrane trošarine pa namenile za kak plemenit cilj. Ali pa, če bi dovolila rušenje Kolizeja, v zameno pa zahtevala prispevek za obnovo kakega drugega kulturnega spomenika. Dvolično!

In če je o tem kaka debata, bogato preplačani delavci loterije v medije pošljejo invalide in športnike zagovarjati njihovo stvar. Država do invalidov seveda ima obveznosti in če drugače ne, jih mora pokriti iz proračuna.

Nacionalni interes

Tretjič, rešitev se skriva za nacionalni interes. Če Slovenci že igrajo igre na srečo, naj jih tako, da dobiček ostane v Sloveniji. Če Slovenci že pijejo pivo, naj ga takega, da dobiček ostane v Sloveniji. Če že kupujejo obleke, naj kupujejo take, da delovna mesta nastajajo v Sloveniji. Če bi se na vseh področjih obnašali tako, bi imeli nezanimive igre na srečo, borno izbiro domačega piva in nič kaj prida obleke.

Se bo treba kar sprijazniti, da na internetu meja ni, in da uporabljaš pač na tisto storitev, ki je v globalnem prostoru najbolj konkurenčna. Slovenija ima vse možnosti, da svoje igre na srečo organizira tako, da bo razmerje med vplačili in dobitki konkurenčno, da bodo igre zanimive ... pa bodo tujci drli igrati k nam in dobička za invalide in športnike bo še več.

Zares svobodna država

Predlagana rešitev, da bo kršil zakon nekdo, ki zgolj omogoča dostop do neke storitve, je v svoji osnovi globoko neliberalna, nedemokratična in kaže na osnovno nerazumevanje tega, kako deluje internet. ISPje ne sme prav nič brigati, kaj se preteka po žicah do njihovih naročnikov. Tisto, kar zares (Zares!) čudi je, kako je taka rešitev lahko šla skozi medresorsko usklajevanje, pri katerem ima gotovo kaj besede tudi Golobičev Direktorat za informacijsko družbo, kjer je nekaj ljudi, ki se na internet spoznajo. Skrbi tudi pristop, ko postane kaznivo že zgolj "omogočanje", podobno kot se nekateri trudijo, da bi bilo kaznivo "omogočanje" kršenja avtorskih pravic. Zelo pozorno bo treba v tem smislu brati novo medijsko zakonodajo.

Duha nazaj v steklenico

Oblastnikom je z internetom ušel duh iz steklenice. Duh svobode. Na mednarodnih spletnih povezavah ni carinarnic kot so na letališčih, cestnih in železniških prehodih. Stvar bi bilo dosti laže nadzorovati, če bi bilo vsako spletno mesto aplikacija, ki bi jo kupili v eni trgovini, tako, kot to za iPhone propagira Apple. Nekatere države se silno trudijo, da bi tega duha nekako počasi spravile nazaj v steklenico, vzpostavile nacionalni nadzor. V tej luči je treba gledati prizadevanje, da se upravljanje interneta spravi pod okrilje Združenih narodov in v tej luči je treba gledati tudi citirane stavke v zakonih držav kot je Slovenija.

Internet stopa v četrto desetletje svojega obstoja. V prvem nihče zanj sploh ni vedel, v drugem je postal igrača množic, v tretjem je postal prostor, na katerem se dela posel in je s tem zrasel oblastnikom čez glavo. V četrtem desetletju se bo bil boj za njegovo svobodnost. Na eni strani bodo goljati; države in nekatere multinacionalke, ki jim to ustreza, na drugi civilna družba. Zato tudi pri taki na prvi pogled malenkosti, kot je zakon o igrah na srečo, ne smemo biti tiho.

Preskusite, če prijateljstvo velja

Na predlagani zakon je tik pred božičem  Državni svet izglasoval odložilni veto. Preden ga koalicijski glasovalni stroj ponovno potrdi, poskusite vplivati na tiste politične prijatelje in prijateljice, ki so se na Facebooku in Redbooku pulili za vaše prijateljstvo, naj iz zakona vendarle črtajo tisti del, ki govori o "omogočanju" in "posredovanju". Ker nikoli ne veste, kaj bo naslednja stvar, ki jo bo prepovedano "omogočati".