Ker zaradi teh globalnih transformaciji iščejo nove gospodarske, energetske in komunikacijske paradigme, se najrazvitejši tako počasi izkopavajo iz gospodarske krize. Zaradi teh transformacij se do neke mere na nove delijo karte svetovnega blagostanja, kar nas skrbi predvsem tiste, ki smo bili do zdaj na vrhu.
Odgovore iščemo v različnih kontekstih. Na Evropskem nivoju sem kot generalni sekretar delal za Gozalezovo skupino modrih »za premislek o prihodnosti Evropske unije«, ki je prišla do dramatičnega, a preslišanega sklepa: »Evropa ima izbiro – reforme ali zaton«. Veliko tistih premislekov Slovenija lahko povzame, žal pa si ne moremo domišljati, da smo običajna članica Unije, in da je dovolj, da sledimo napotkom iz Gonzalezovega »Projekta 2030« ali pa Barrosove »Evrope 2020«.
20+20
Tudi zato sem okrog Inštituta Jožeta Pučnika zbral skupino, ki je premislila, kako naj bi napredovala Slovenija. V njej so sodelovali še Drago Jančar, Rado Pezdir, Matej Avbelj, Mihela Hladin, Andrej Rahten, Miro Germ, Andrej Nabergoj in še nekdo, ki si ni upal javno izpostaviti, ker bi mu to škodovalo na delovnem mestu (v javnem sektorju). Naj bo tudi to ilustracija totalitarne zatohlosti scenarija »Ljudska republika Slovenija« o katerem več kasneje.
Pod naslovom Vizija 20+20 je bilo poročilo predstavljeno aprila letos in ta članek mu veliko dolguje. Gledali smo dvajset let naprej in bolj ko smo se obračali v prihodnost, bolj smo se počutili kot študentje, ki bi radi vpisali podiplomski študij, pa ugotovijo, da jim manjka še nekaj izpitov iz dodiplomskega. Letos smo praznovali dvajsetletnico prvih demokratičnih volitev in naslov se je sestavil v 20+20.
Dogodke konec osemdesetih je zahod strnil v dve besedi: konec zgodovine. V boju med kapitalizmom in komunizmom je zmagalo tržno gospodarstvo in klasično-liberalna demokracija. Gre preprosto za to, ali odloča nekaj glav v centru ali pa vse glave vseh ljudi, vsakič, ko se odločajo, za kaj bodo trošili denar in ko gredo na volitve. Po vsem svetu se iz revščine dvigajo države, ki so vzpostavile tržno gospodarstvo in ne tiste, katerih voditelji so najbolje grmeli protiimperialistične parole.
Nadaljevanje zgodovine
Sloveniji se konec zgodovine ni zgodil. V Viziji 20+20 ugotavljamo, da (1) ne deluje pravna država, (2) da nimamo tržnega gospodarstva in (3) da ne deluje politični trg.
Pravna država je bistven element tržnega gospodarstva. Brez nje od kapitalizma ostane mafijsko-korporativistični sistem, kjer ne zmagujejo najboljši, ampak tisti z najboljšimi zvezami in poznanstvi in kjer se dobiček kuje z nekaznovanim delom preko črte zakona. Neizplačevanje plač in prispevkov, plačilna nedisciplina, privatizacija po metodi grofa von Munchausna, kartelno dogovarjanje, izigravanje potrošnikov … vse to so v oko bijoči simptomi nedelovanja pravne države. Tudi suhe številke v mednarodnih primerjavah so neusmiljene. Da Slovenec najde pravico na sodišču traja nekajkrat dlje kot v primerljivih državah. Registracija premoženja petnajstkrat dlje.
Trg denarja, blaga, dela, storitev
V Slovenji trg deluje, ko kupujemo pralni prašek, kavo, računalnike in ko se odločamo kam k frizerju ali na kosilo. Ne deluje pa trg delovne sile, kjer smo po fleksibilnosti le te okrog 160. mesta na svetu. Še huje je, da ne deluje trg kapitala. Prevečkrat saniramo največjo državno banko, ki ali ne zna gospodariti, ali pa posojila daje po negospodarskih kriterijih. S tem banke ne opravljajo temeljne naloge, namreč, da usmerjajo denar tja, kjer je verjetno, da ga bodo dobile nazaj, ker podjetja dobro delajo. Namesto, da bi bančni sistem opravljal pozitivno selekcijo v gospodarstvu, podpira lastniške prevzeme in zavožene gradbene projekte.
Tudi lastniški kapital slabo opravlja svojo funkcijo. Malo je lastnikov, ki so v podjetja vložili svoj denar in ga želijo skozi dobro poslovanje, inovacije, odpiranje novih trgov in delovnih mest oplemenititi. V obdobju velikega prerazporejanja lastnine od skupne k zasebni, se da lažje in hitreje obogateti z lastninjenjem kot z inoviranjem, lažje z delom za državo kot v borbi na odprtih trgih. Zato tudi ni kakega posebnega povpraševanja po najnovejših upravljavskih znanjih, v raziskave in razvoj pa silijo agencije, ne pa potreba.
Država ostaja lastnik v številnih podjetjih, v javnosti pa kar trajajo diskusije, ali je dober ali slab gospodar. Izračunajmo kolikšen je bil delež države in njenih skladov v vsem premoženju v državi leta 1993 in kolikšen je danes? Zasebno se je med tem omastilo na račun državnega, ker je imelo boljšega gospodarja in ne, ker smo imeli premalo agencij.
Naša država ne samo da izdeluje čevlje (kot solastnica tovarne čevljev), opravlja tudi veliko storitev za državljane (deli pravico, varuje, izobražuje, zdravi). Blagodejni vpliv, ki bi ga konkurenca in odprtost imela še na javni sektor, preprečujejo na tri načine: z vzdrževanjem monopola javnih ustanov (npr. zdravstva, šolstva); z omejevanjem medsebojne konkurence za zaposlene in stranke ; in s poudarjanjem lastne avtonomije, da se izolirajo tudi od vpliva političnega trga.
Politični trg
Profesorja Tsyvinski (Yale) in Guriev (Moscow Business School) sta zgornje povzela v tri stavke. »Hitra in trajnostna gospodarska rast zahteva vladavino prava, odgovorno, meritokratsko in nekoruptivno uradništvo, zaščito zasebne lastnine, veljavnost pogodb in kompetitivne trge. Take inštitucije je težko zgraditi v katerikoli družbi. V Rusiji je ta naloga še posebej problematična, ker je to v nasprotju z interesi vladajočih elit«.
V zrelih demokracijah odgovornost za delovanje gospodarskega in pravnega podsistema prevzema politika in na političnem trgu nosi posledice. Pri nas ne. Rezultati tekme na političnem trgu (volitev) niso odvisni od tega. Pri nas smo pametnejši od Američanov, kjer rezultate volitev razlagajo z reklom »bedak, za ekonomijo gre«. Sicer vlada, pod katero se bila zabeležena najhitrejša konvergenca z EU na vseh področjih, kjer so se zmanjšali sodni zaostanki in davki, ne bi padla.
Scenariji prihodnosti
Pred Slovenijo je nekaj možnih prihodnosti. Prvi je »Ljudska republika Slovenija«, ki se bo vrnila k samoupravljanju, bratstvu in enotnosti ter neuvrščenosti. Zakon o obvezni delitvi dobička, progresivnost davka na nepremičnine, Ertl, Gadafi in Brdski proces so ključne besede iz nedavnih novic tega scenarija. Drugi scenarij je za nacionalni interes razumevajoča »Slovenija moja dežela«. Ključne besede so Laško, Nova Ljubljanska banka, Večer, Droga Kolinska … Tretji scenarij je »Slovenija d.o.o.«, kjer si državo podreja v tranziciji privatiziran kapital in jo uporablja, da svoje bogastvo in vpliv zadrži. Zgornji procent najbogatejših bo organiziral retorično levo-socialne stranke, ker je tam pač največ glasov.
Po idealnem scenariju bi najprej opravili popravne izpite za nazaj. Opravili reforme trga dela, pravosodnega sistema, političnega sistema, pokojninsko reformo, izpostavili javni sektor konkurenci, izboljšali družinsko politiko in druge reči, ki sodijo v 19. in 20. stoletje.
Potem pa bi se lotili izzivov, ki jih prinašajo globalne transformacije: podporo ustvarjalnemu gospodarstvu, ki pod lastno blagovno znamko nudi globalno konkurenčne produkte ali storitve, ne pa, da je ambicija, da bomo odlični dobavitelj anonimnih sestavnih delov za nemške avtomobile. Najboljša tovrstna podpora bo skrb za razvoj talentov, domačih in prišlekov, razvoj njihove ustvarjalnosti in podjetnosti. S šolami in univerzami, ki svoje poslanstvo razumejo kot »prenos znanja«, to ne bo šlo. Slovenski prispevek k obvladovanju podnebnih sprememb mora biti v produktih, ki bodo čistili in dražili energijo drugim. Zdravje in skrb za starejše mora postati posel, ki ustvarja delovna mesta, ne pa strošek. Na področju informacijskih tehnologij bi lahko postali most med vzhodom, kjer so talenti, in zahodu, kjer je denar.
Ekonomsko-socialni model se mora posloviti od paradigme, katerega geometrija je hoja na delo v bližnjo tovarno, plačevanje lokalnih davkov in zavarovanj, časovno pa je življenje ostro razrezano na leta učenja, dela in pokoja. Redefinirati bo potrebno odnos med delom in kapitalom, ker je bogatenje najbogatejših vse manj odvisno od kupne moči domačih množic. V borbi interesov bo treba upoštevati vrednote, ki so se stoletja izkazovale za dobre.
Pot do volje
Idej je še veliko. Niso pa dovolj, slediti jim morajo dejanja. Za dejanja je potrebna tudi politična volja. Ključni problem slovenske prihodnosti je pomanjkanje politične volje. Politično voljo ustvarjajo volivci. Ti svet vse bolj doživljajo skozi medije. Pa kot da si preveč volje ne bi želeli. Namesto, da bi bili v teh dneh mediji polni prispevkov o lokalnih volitvah, da bi se kresali argumenti, da bi ljudje svojo demokratično pravico izbiranja voditeljev izvršili oboroženi z informacijami, del novinarjev stavka, del pa, kot da bi želel, da volitve čim bolj neopazno minejo.
Demokracije so naravno nagnjene k populizmu. Da delajo, kar ljudje želijo, ne pa tistega, kar bi bilo zanje na dolgi rok dobro. Če jim še mediji ponudijo tisto, kar želijo brati in kar bi oglaševalci plačali, ne pa tistega, kar bi ljudje morali vedeti, je krog sklenjen. Kar naprej je dovoljeno sanjati, nov dan pa nikoli ne pride.
Objavljeno v Dnevnikovem Objektivu 2.10.2010