120 jeznih, zelo jeznih, minut kasneje sem ugotovil, da je za to kriv programček, ki iz notesnika naredi WiFi router. Kar globoko med krmilnike se naseli rešitev, ki internet z UTP kabla ali 3G ključka ponudi preko lastne WiFi antene okolici.
Prav mi je, kaj pa sem zadevo nalagal. Ampak manj zahtevnim uporabnikom se stvari dogajajo tudi ne da bi rinili z glavo skozi zid. Zdaj dela, zdaj ne dela. Pride kak program, update pa podre kako funkcijo na čisto drugem koncu računalnika. Za nas, ki smo vešči, to še nekako gre. Googlamo, diagnosticiramo in prej ali slej je zadeva spet v uporabnem stanju.
Podobno se kot mali gospodinjski aparat obnašajo iPad, iPhone in ostali. Podobno, ker se vendarle da gor le naložiti ta, oni ali tretji program. Samo preverjene. Ampak med seboj so tako ločeni, da še datoteko s podatki drug od drugega prekleto neradi berejo. Kaj šele, da bi kateri potegnil cel sistem za sabo v močvirje.
Tak aparat bi lahko uporabljal kdorkoli, tudi ljudje, ki si telefonske številke pišejo na listke, ker je vpis v spomin mobitela preveč kompliciran. Tak aparat je iPad in če bi imel možnost tiskanja, bi mnogim lahko nadomestil osebni računalnik. Saj ne delajo drugega kot brskajo po spletu in sem in tja napišejo kako pismo ali dopis. Mali gospodinjski aparat za internet in nadomestek pisalnega stroja. Predvidljivo in vedno naredi, za kar smo ga kupili. In vse, kar je treba vedeti, ko gre kaj narobe je, da se stisne tisti črni gumb. Kateri gumb? Edini gumb!
Zame pa to seveda ni.