ponedeljek, 28. september 2009

Malodušje v številkah

Nekaj tednov nazaj je Marko Crnkovič pisal o pošasti malodušja, ki da se plazi po Sloveniji. Med drugim piše:

Vse to je prav toliko posledica zunanjih (svetovnih, globalnih) okoliščin kot specifičnih okoliščin pri nas doma — in v nas samih.

Že takrat se mi tole izgovarjanje na svetovne, globalne okoliščine, ni zdelo zelo prepričljivo in zdi se mi, da imam številke, ki kažejo, da gre za avtohtono slovensko neuspešnost.

Te dni sem namreč na konferenci Eurobarometer na Švedskem. Eurobarometer meri javno mnenje v EU in širše. V splošnem avtorji Eurobarometra 71 celo ugotavljajo, da so "Evropjeci dobili zaupanje v razvoj dogodkov doma in v EU" (med januarjem in junijem 2009). V Evropi, v povprečju, kljub krizi! Ne pa v Sloveniji. Slovenija prednjači v nekaterih statistikah, ki jasno kažejo na razočaranje v prvem polletju 2009. Razočaranje, ki ni samo v absolutnem smislu, in bi bilo zaradi krize razumljivo, ampak je relativno. Nihče v Evropi ni tako razočaran in malodušen, kot smo v Sloveniji.

Rezultati nove politike

Med vsemi državami se je prav v Sloveniji najbolj zmanjšal delež ljudi, ki misli, da "gredo stvari v državi" v pravo smer, in (za Hrvaško in Slovaško) najbolj povečalo število tistih, ki mislijo, da gredo stvari v napačno smer.

V Sloveniji imamo 5. najmanjše zaupanje v pravno državo, ki pa se ni še poslabšalo. Zaupanje v vlado je padlo za 1/3. Bolj je padlo samo še v Romuniji, na Slovaškem in na Finskem. Samo v Romuniji je bolj padlo zaupanje v parlament. Imamo 4. najmanjše zaupanje v politične stranke, ki je še padlo. V splošnem je zaupanje v politične stranke nizko v vseh državah, ki so izšle iz nestrankarskih (nadstrankarskih) socialističnih in komunističnih sistemov.

Od vseh Evropejcev so Slovenci, Nizozemci in Latvijci najbolj zaskrbljeni nad ekonomijo (na splošno) in v posebnem so Slovence že junija skrbela pokojnine. Najbolj v Evropi.

Nova politika in Evropa

Prav v Sloveniji je najbolj padel delež tiskih, ki mislijo, da je članstvo v EU za njihovo državo v splošnem dobra stvar (str. 95). V Sloveniji je tudi najbolj padel delež tistih, ki mislijo, da ima njihova država od članstva korist (str. 99). Najbolj v Evropi je padlo zaupanje v Evropsko komisijo (str. 118), v Evropsko centralno banko (str. 122) in v Evropsko unijo na splošno (str. 126). Samo na Cipru je bolj padlo zaupanje v Evropski parlament (str. 114). Je pa v Sloveniji naraslo zaupanje v Združene narode. Nekaj tega bi verjetno lahko pojasnili z ustvarjanjem in reševanjem problema s Hrvaško, vsega pa ne.

Več Evrope

Eurobarometer ugotavlja (surprise, surprise), da si Evropejci želijo več odločanja v Bruslju. Slovenija je tukaj v tretjini držav, ki bi ji lahko rekli federalisti. Četrti najbolj za smo za evro (str. 159) in širitev (str. 162). Smo pa antiglobalisti. Tretji najbolj smo mnenja, da globalizacija povečuje socialne razlike (str. 187) in da je nasploh slaba (str. 202). Tu smo skuapj s Francozi na čisto drugem polu kot naši dragi Skandinavci.

Končam naj s citatom, ki sem ga uporabil tudi na svojem uvodnem predavanju (o prihodnosti EU):

Public Opinion ... is an attempt to organize the ignorance of the community and to elevate it to the dignity of physical force.” (Oscar Wilde)

sreda, 23. september 2009

Prva dva dneva brez avtomobila na tviterju (in vse kar je bilo vmes)

Prvi tvit sem napisal 22.9.2007:

2007-09-22 07:53:19 pišem blog
2007-09-22 08:00:27 in čakam, da dobim drva
(...)
2007-09-22 09:59:27 evo ... drva prišla, so že zložena.


Objavljam izbor zapisov od septembra 2007 do septembra 2008. Leto na tviterju z letom distance. Takrat sem dosti več blogal. Zato to ni presek enega leta življenja, ampak zgolj tisti košček, ki ga je zabeležil twitter.

V Jankovćevi koloni na Dolenjki

Nikoli nisem skrival, da mi nova prometna rešitev okrog gradu ni bila všeč. V koloni človek itak nima bolj pametnega dela kot da piše na twitter:

2007-10-18 14:26:47 Slovenci pa res ne znajo vozit. Malo dezzja, pa vse zatrpano. In seveda, preusmeritev avtobusov na Zoisovo in skozi tunel je velika napaka.
(...)
2007-11-14 07:01:23 Spet v Jankovicevi koloni na Dolenjki.
(...)
2007-11-26 07:19:14 V Jankovicevem zastoju na Dolenjki.
2007-11-26 07:27:25 na horuk spreminjajo prometni rezim, na pamet!
2007-11-26 07:29:32 sem ze skoraj pri tunelu.

Dest minut od Orlove do tunela. Peš bi bil prej. Mislim pa, da je danes še slabše.

Tajkunska seja

19.11.2007 so bila najprej poslanska vprašanja, potem pa seja v parlamentu, ki so jo kasneje poimenovali tajkunska. Najprej so bila poslanska vprašanja:

2007-11-19 14:10:06 V parlamentu. Poslanska vprašanja.
2007-11-19 14:12:01 Predsednik odgovarja. Četica fotografov čaka, da kaj pomiga z rokami, in potem streljajo.
2007-11-19 14:13:08 Neverjetno, kako digitalna fotografija veča trigger-happyness fotografov. Moram kdaj poblogati.

Potlej pa seje, ki se je začela z govorom JJ:

2007-11-19 19:01:37 Če povzamem govor: glasovanje je o tem, ali poslanci mislijo, da je Slovenija nevarnost za Evropo ali pa se jo pri predsedovanju podpira.
2007-11-19 19:04:00 SLS itak podpira.
2007-11-19 19:10:39 Zares: ne morejo skočiti preko svoje sence.
2007-11-19 19:12:37 SNS: Me je že zaskrbelo, da bodo znali pokazati nekaj širine, tolerantnosti. Ampak je bil zgolj cinizem. Napaka.
2007-11-19 19:13:05 Delitve ostajajo!
2007-11-19 19:16:45 Čakam junaka iz opozicije,ki bo popljuval vlado, potem pa stisnil zobe in rekel, OK, ampak Evropi hočemo dati signal,da smo enotni.Sem ZA!

namreč za to, da Slovenija ni nevarnost za Evropo.

2007-11-19 19:30:18 SD: Še čakam.
2007-11-19 19:40:06 NSI: Pa kaj pogreva stare štorje o srbohrvaščini. JJ je ponudil roko ...
2007-11-19 20:33:54 No, če Žnidaršič iskreno misli je blizu tega, kar bi si želel slišati še od prave opozicije.
2007-11-19 20:44:20 Je pa res nekaj. Predsednik je dal na glasovanje eno, poslanci, pozicija in opozicija, pa nabija o nečem drugem.
2007-11-19 20:54:12 ubi internet, ibi patria
2007-11-19 20:54:35 dobro, da sem vzel polnilec
2007-11-19 21:24:33 Skype jim je pa tudi v parlamentu uspelo postaviti za firewall :-(
2007-11-19 21:58:29 Rispekt Alenki Jeraj. Na sekundo točno je odmerila svoj govor.
2007-11-19 21:59:34 OK, opozicija ne sprejema debate o konsenzu; o podpori v zvezi z EU; ampak pozicija tudi ne! Zakaj ne? Niste poslušali PVja?!
2007-11-19 22:03:21 Če bi pozicijski poslanci razumeli JJja, bi trkali na državotvornost opozicije in moledovali za glasove za slogo med predsedovanjem EUja.
2007-11-19 22:06:05 Uau ... zdaj sem pa našel vzvod, da se mi stol nagne. Takole zdržim pa še par ur!
2007-11-19 22:06:58 Me samo čudi, da sem kot kaže edini, ki ga je našel! Namreč možnost, za nagib stola!

Res še dolgo nisem opazil nobenega poslanca, ki bi si sedenje malo olajšal. Pa saj so dobro plačani.

2007-11-19 22:07:10 Pa jaz sem res pravi za razvoj ;-)
2007-11-19 22:22:16 No pa smo. Skoraj. Aha, še dva!
2007-11-19 22:25:57 OK, 51 za, 33 proti!
2007-11-19 22:30:36 ... si zgradili vile in privezali jahte ... to frazo bomo še kdaj slišali.
2007-11-19 22:31:36 Aha, in če kdo misli, da smo se en teden ukvarjali sami s sabo naj prebere moj blog za prejšnji teden!
2007-11-19 22:33:28 done, gremo na pir!

Šli smo v Cutty Sark.

2007-11-20 06:35:29 Nazaj v pisarni na Gregorčičevi.

Mislim, da so vsi časi v tem zapisu GMT ... torej je bila v Sloveniji ena ura več. 6:35 bi bilo malo zgodaj.

Prvi angleški tviti so bili iz konference Future of Europe Summit v Andori, kjer je že skoraj malo zadišalo po tistih akademskih konferencah v lepih turističnih krajih:

2007-11-28 22:40:24 @ http://www.europesummit.org/
2007-11-28 22:46:37 Currently Browsing: http://tinyurl.com/yqanyl
2007-11-28 22:50:26 Looking at: "TwitThis" (http://tinyurl.com/3b5qnw)
2007-11-29 08:27:44 notes from the summit ...

Zapisoval sem si dobre citate kot nalašč za twitter:

2007-11-29 09:30:20 ... in the future in Europe we will be so poor that manufacturing will come back to us!
2007-11-29 09:41:16 China closed society with open mind, India open society with closed mind ...
2007-11-29 09:41:35 ... better brain drain than brain in the drain ...

Ja, v vladi smo pozno hodili spat in zgodaj vstajali:

2007-12-18 23:47:20 reading "Long Working Hours A Number One Killer"
2007-11-21 06:33:22 Rana ura slovenskih fantov grob.

Minister mora biti na vseh proslavah in slišati vse govore. Cukjatijev je bil eden boljših. Na rob tiste novinarske peticije o resnici:

2007-12-21 17:12:17 Cukljati na slovesnosti v DZ o "resnici".
2007-12-21 17:13:04 "resnica je ena sama"
2007-12-21 17:13:51 ... "nihcce pa je ne pozna cele"

To je še kako res. Vsak zapis dogodka je njegova poenostavitev, abstrakcija, model. Zato je pomembna:

2007-12-21 17:15:19 resnicoljubnost, imeti svobodo povedati resnico
2007-12-21 17:17:28 ... zzelja ccloveka po resnici ...
Predsedovanje

Pred novim letom je bila na Škofijah predaja štafete med slovenskim in portugalskim predsedovanjem:

2007-12-22 13:14:53 Dva dni do bozzicca, pa nimam ne smrekce ne daril.
2007-12-22 14:31:52 Pravijo, da je pa kravata kot bi bil iz "zares".

Vsekakor sem oranžne kravate nosil, preden so se Zares sploh zbrali.

2007-12-22 15:57:13 sskofije: namesto koga rozza cveti: a bo zze kdaj dovolj teh slovenskih zzalostink na proslavah

Socrates je z mediteransko samozavestjo prodajal veliki uspeh svojega predsedovanja. Portugalska je imela namreč srečo, da so se pogajanja o Lizbonski pogodbi končala prav med njihovim predsedovanjem in so organizirali svečani podpis Lizbonske pogodbe v Lizboni. S tem "uspehom" se je Socrates ves čas hvalil, Janši dal pogodbo za darilo, potem pa dobil darilo nazaj:

2007-12-22 16:01:45 joj ta joke bi morali videti. socrates, jaz imam tudi darilo zate, ratificirano lizbonsko pogodbo. ha ha


Zadeva še vedno ni ratificirana. Verjetno jo bodo na referendumo potrdili Irci, potem pa se vsi bojijo, da bo Klaus s svojim podpisom čakal tako dolgo, da v VB pridejo na oblas konservativci.

2007-12-22 17:03:17 potica in refossk. namesto mize pa mejni kamen med slovenijo in italijo. za zgodovino.
2007-12-22 17:26:43 aha, pa vossccilnic tudi sse nisem napisal. so shoot me!
Takoj po novem letu se začne predsedovanje, najprej s Komisijo na Brdu:

2008-01-08 12:54:09 kick off predsedovanja s Komisijo na Brdu


Potem še proslava ob dnevu medkulturnega dialoga v CD. Tam je bila cela komisija, predsednik parlamenta je imel govor:

2008-01-08 17:30:13 medkulturni dialog v cd: Poetteringov govor do zdaj dalecc najboljssi. Res o dialogu, ne pa o vsem mogoccem.
2008-01-08 17:32:44 toleranca ni poljubnost ...

Potem še govor JJ:

2008-01-08 17:42:02 zdaj so se pa kocke slovenskega predsedovanja zaccele zlagt. jj: evropa je 25 let nagovarjala razum, zdaj naj zaccne nagovarjati srce
2008-01-08 17:43:14 in ustvarjalnost, ki jo pletemo v lizbonsko stategijo za rast in zaposlovanje
2008-01-08 17:46:49 jj: stati inu obstati

Ampak kulturni del se je pa vlekel. Sorry Aleksander (Zorn) ampak:

2008-01-08 18:11:46 no ja, zdaj bi se pa prilegli eni Laibach
2008-01-08 18:14:19 kultuuura ....

In med kulturnim programom je bila tudi scena, ko so otroci na oder začeli nositi kovčke. Najprej enega, potem drugega, tretjega. V glavne take za carry-on. Verjetno naj bi kaj povedali o priseljencih, imigrantih ... ampak z dvema vrstama evropskih komisarjev in politikov, ki so sedeli pred menoj si nisem mogel pomagati in sem komisarju Piebalgsu prišepnil, da so to njihovi kovčki. Da če vidi svojega. Razumel je ironijo. Tudi evropska politika deluje s carry-on prtljago.

Aha, in tu se je začela norost, katere žrtev sem še vedno:

2008-01-16 20:20:59 Currently Browsing: http://www.apple.com/macbookair/

Pa malo v Berlin:

2008-01-23 13:15:01 the governments leaders forum, berlin
2008-01-23 13:16:25 bill gates ravnokar pohvalil slovensko iniciativo za egovernance v jv evropi

... Bruselj:

2008-02-07 13:02:36 v bruslju, s Verheugenom govoriva na Evropskem ekonomsko socialnem svetu

... domov:

2008-02-09 10:11:19 what a wonderful world

... pa ...

2008-02-11 16:47:41 spet v Bruselj

Evropski svet med McDonaldsom in Petit Cafejem

Eden od vrhuncev predsedovanja je bil spomladanski evropski svet z lizbonsko strategijo.

2008-03-12 12:19:16 sse v mcdonalds, potem pa na evropski svet v bruselj

Zvečer na koncertu Slovenske filharmonije v Bruslju. Mahler se najprej vleče, da človek bolj ceni vstajenje:

2008-03-12 20:43:57 zivljenje je dolgo in tezzko, potem pride smrt, in potem Vstajenje.
2008-03-12 20:45:20 Mahler, Slovenska filharmonija, Bruselj, veliccastno

naslednji dan v sobi z vsemi predsedniki vlad EU, od Merklove do Sarkozya:

2008-03-13 16:51:51 na Evropskem svetu.

ki je imel neke velike ideje s katerimi smo se ukvarjali pozno v noč:

2008-03-14 00:22:47 tudi evropo ressujemo v podaljssku
2008-03-14 08:47:26 in nazaj na Evropskem svetu
2008-03-14 13:16:30 konec Evropskega sveta!

in en tvit, ki mu manjka cinične distance:

2008-03-14 13:18:15 zmagali smo in prepreccili, da bi se ideje razvodenele; ohranili smo ambicioznost, smer hitrost

zvečer pa nazaj v Ljubljani. V Petit Cafe-ju. Pivo sem in tja zmoti kak SMS iz Bruslja ali prestolnic, da smo dobro odpravili.

2008-03-14 22:32:17 zdaj pa ccas, da se proslavi uspessen prvi polccas predsedovanja

Slovenska pošta vedno poskrbi za kak "twitter trenutek":

2008-04-18 15:49:24 zdaj pa na possti prodajajo avto-opremo
2008-04-18 15:50:18 ne bi raje v svoj poslovni model uvedli dostavo priporoccenih possiljk popoldne?
2008-04-18 15:50:53 po vleccno vrv bomo ssli pa na petrol
2008-04-18 15:53:42 najcenejssi naccin, da nekoga zaposliss za 30 minut je, da mu possiljass priporoccene possiljke

Dva tvita iz Afrike:

2008-04-22 23:19:37 u gani kje sem
2008-04-24 14:22:29 Out of Africa!

Izbor iz Koreje:

2008-06-17 00:41:48 ne ne, Gurria nima prav, internet ni kot elektrika, je kot papir
2008-06-17 01:31:32 Zdaj je pa nekdo zelo zelo visoko izjavil, da bo čez 3 leta zmanjkalo email naslovov. The end is nigh!

Vmes je bilo še nekaj Brusljev, Združeni narodi ... In Blogres. Malo (veliko) se mi je vlekel Crnkovičev "keynote" o Davidu Peljku:

2008-06-21 08:46:19 david peljko dvigni roko and lets it get over with

Še ena hrana, ki jo jem iz užitka:

2008-06-24 21:50:45 zdaj pa sse po en jufka kebap na postajo

Volitve

2008-08-22 14:03:27 No, pa se je začela kampanja. Ta hec bo zdaj trajal cel mesec. Huh.
2008-08-23 10:39:59 Spet treniram ljubljanske gostince na vodo iz pipe.

Ja, na živce mi gre tista panna. Naj mi zaračunajo, ampak naj prinesejo vodo iz pipe. In še nekaj normalnosti:

2008-08-23 13:29:51 Pokosil travo.
2008-08-25 12:07:57 kupujem ssolske potrebssccine

... in ne-kampanije. Resno sem se pripravljal, da bi SVR prevzela zelene inovacije, informacijsko družbo, trajnostni razvoj in obiskoval podjetja, ki imajo o tem kaj povedati:

2008-08-27 08:58:16 turneja po slovenskih podjetjih tretje industrijske revolucije: Hidria in Iskra avtoelektrika
2008-09-05 13:49:42 namesto do bi se ukvrjal s predvolilno kampanjo cel dan na obisku v Riko in Trimo


Nekaj malega o kampanji:

2008-09-05 16:41:13 in v celi Siski sem opazil natanko en (1) svoj plakat. occitno je SDS izjemno okolju prijazna.
2008-09-17 10:45:23 berem o "koaliciji", ki nima skupnega programa, nima skupnih kandidatov, nima skupne ekipe.


... ampak so to potem naslednji dan uredili in zmagali (10 min po razglasitvi rezultatov):

2008-09-21 18:10:45 ne sekiram se: delal sem dobro, razvojni program je dober

No ja, malo sem pa se. Ampak potem pride nov dan, in smo spet pri starih temah:

2008-09-22 06:14:14 v zastoju na Karlovsski.
2008-09-22 06:30:22 dan brez avtomobila. itak!

So what else is new?

ponedeljek, 14. september 2009

V senci dežnega plašča

... je bil naslov članka, ki sem ga nazadnje shranil 20. novembra 1985 (to vsaj piše ob imenu datoteke in glede na datum objave ni točno) in skupaj z vsem, kar sem bil napisal po tem, čepi na mojem macbooku kot /Users/zigaturk/ziga/archives/atari/atari1/clankimm/atarimac.doc.

Na macu se zadeve (seveda) ni dalo odpreti, za netbook (ki je daleč najboljši dodatek, ki se ga dobi za maca) pa sem našel DOSovski .exe program, ki je bil napisan tam nekje sredi devetdesetih, ki (seveda) še danes dela na XP, Visti in Windowsih 7 in ki je obliko iz atarijevega besedilnika 1st Word pretvoril v obliko RTF. Na macu je samo "service pack" imenovan Snow Leopard onesposobil na ducate programov. V reviji Moj mikro je bil članek objavljen aprila 1986.

To so bili časi, ko sem živel v glavnem mestu najbolj razvite republike države z najbolj naprednim političnim sistemom na svetu, države, ki je vodila gibanje neuvrščenih in svetu kazala pot v lepšo prihodnost. Takrat smo se torej navadili biti na sami strehi svetilnika sveta.

To so bili časi, ko smo za prehod meje plačevali depozit, ko smo se z avtomobili vozili po sistemu par-nepar, ko je krizo namesto Pahorja in Križaniča reševala Milka Planic in ko so Gorenjci za vsako drugo reč rekli, „da jo u gor koplejo“. Vse od kave, pralnega praška, do kavbojk in računalnikov smo vozili iz Avstrije ali Italije. Jaz sem zaključeval študij na Gradbeni. Toliko o kontekstu.

V senci dežnega plašča

Z Macom se je godilo tako, kot z večino pogruntavščin, ki so preveč nove, da bi jih svet kar tako prebavil. Najprej so se smejali, potem kritizirali, nazadnje pa ga sprejeli in ga začeli posnemati.
Kakor kdo. Midva z mojim macbookom imava še zdaj borbe.
Uspeh ni prišel kar samo od sebe. Njegov prodor na trg so načrtovali najsposobnejšega možje ameriškega marketinga in propagande. Skrbno oblikovane oglase, iz katerih je dihala predvsem Applova drugačnost, nismo opazili le v računalniških revijah.
Nekaj let prej je namreč popolnoma pogorela Apple Lisa.
Svoje kupce je Apple iskal med bralci Newsweeka, Wall Street Journala, Forbsa in drugih, čisto neračunalniških revij, ki so predvsem namenjene ameriškim poslovnežem. In medtem ko si je IBM dokončno zagotovil mesto na mizah nižjih uradnikov, tajnic in vseh ostalih, ki si denar služijo sede, a ne z glavo,
in Mac še danes ni računalnik za ljudi, ki si služijo kruh bolj sede kot z glavo.
je postal macintosh skorajda statusni simbol
... nič novega torej ...
zgornjega srednjega razreda ameriških managerjev,
… zgornjega srednjega slovenskega ustvarjalnega razreda.
v začetku bolj kot okras pisarne v kotu nadstropja, kot simbol lastnikove dinamičnosti in privrženosti novim tehnologijam.
... zdaj pa dokaz, da ima lastnik aluminijastega unibody stroja okus za izgled računalnikov.
Da je mac več kot samo računalnik je potrdil tudi Playboy, ki ga je uvrstil v izbor tistih predmetov, ki ga ameriški moški, ki ima tudi kaj v žepu, mora imeti.
... in ta Amerika je zdaj tudi pri nas, slovenski moški pa mora imeti okrog vratu debelo zlato ketno.
Prodaja računalnika morda ni šla čisto po načrtih, a pri Applu zadovoljno ugotavljajo, da so jih v dveh letih prodali toliko, kot je IBM v prvih dveh letih prodal svojih PC-jev. Kar pa je za uporabnika računalnikov najpomembneje, Apple je med široke množice zanesel nov tip računalnika, ki postaja v drugi polovici osemdesetih let zgled vsem ostalim, tudi IBM-u.
IBM kloni so se v tem času šele začeli dobro pojavljati.
Macintosh je torej eden od trendov računalnike industrije osemdesetih let. Tokrat ga postavljamo ob bok več kot enkrat cenejšemu Atariju 520ST, ki je morda še v dosegu naših bralcev.
Že takrat je bil torej precenjen.
Mizica, izprazni se

Macintosh je zaprt v skupno ohišje s svojim monitorjem. Ker lahko generira sliko samo na takem monitorju, je odločitev seveda smiselna. V isti škatli je tudi disketna enota. Tipkovnica je z računalnikom povezana s telefonskim kablom, miška pa z navadnim. Tretji kabel, ki ga macintosh potrebuje, je napajanje. Atarijev koncept je drugačen, milo rečeno slabši. Računalnik je v skupnem ohišju s tipkovnico, kar pomeni, da tipkovnice ni mogoče prosto premikati, jo za hip umakniti kakšni veliki mapi, ki bi jo radi pogledali. Iz mojega ST-ja se od zadaj vije 5 kablov, ki vsako premikanje računalnika v kali zatirajo, pa še v noge se mi zapletajo, če jih stegnem preveč globoko pod mizo. Na tleh so še trije transformatorji, tako da so tudi bolj odmaknjeni kotički izkoriščeni.
Iz Macbooka ta hip tečejo 4 kabli; samo trije napajalniki na tleh bi bili dandanes pravi luksuz. Napredek!
Če naj ima poslovnež na svoji mizi računalnik, potem to ne pomeni, da potrebuje za računalnik novo mizo. Za macintosh zadostuje, prostor formata A4 za osnovno enoto, in še približno toliko za tipkovnico. Za ST 520 potrebujete posebno mizo, ki pa sploh ne sme biti majhna.
In to filozofijo so potem povzeli PCji.
Razliko med računalnikoma lahko tudi slišite, če npr. potrkate po macovem plastičnem ohiju, ali pa po atarjevem. Uganite, kdo zveni zanesljiveje.
Hmm. Podobno, kot zapiranje vrat na BMWju in Renaultu. V četrt stoletja so napredovali do alumninija.
Macintosh je dobil na račun oblikovanja tudi svoje mesto v ameriškem muzeju uporabne umetnosti. O tem lahko pri atariju samo sanjajo.

Tipkovnici

Kot smo že potožili, ima atari večjo tipkovnico, zato pa tudi več tipk (58:98). Numerični del moramo macu dokupiti posebej, kurzorskih tipk pa sploh nima. Zaman bi iskali tudi tipke Control ali ECSape. Njihove funkcije opravljata dve drugi tipki
Torej trmoglavijo že 25 let, le da so med tem dodali Ctrl in Escape.
In dodali, bogokletno, so kurzorske tipke!
Velika prednost atarijeve tipkovnice je, da so na njej vse tipke, ki jih ima IBM-PC in je tako programskim hišam pri prenašanju softvera vsaj en problem odpade. Mehansko je macova tipkovnica boljša od ST-jeve. CAPS-LOCK tipka se zaskoči
Nič več, ima pa lučko.
Vzmetenje je prijetnejše. Glavna zamera atariju pa gre predvsem na velikost tipk. Zgornja ploskev, kamor pritiskamo, je širša kot na ostalih računalnikih, zato mnogo lažje pritisnemo dve tipki hkrati.
Nikoli nisem dobro tipkal in še vedno ne znam.
Kljub večjemu številu tipk in predvsem kurzorskim tipkam, pa zaradi majhnosti in priročnosti ostaja na področju tipkovnic mac v rahli prednosti. Škoda, da že od samega začetka nima take tipkovnice, kot jo ima Mac. Pri miših velike razlike ni. Obe sta mehanski. Macova ima samo eno tipko.
Še ena neumnost pri kateri Apple še kar trmoglavi.
Atarijeva ima sicer dve, a velika večina programov uporablja samo eno. Druga bi na macu morda prišla prav, saj je za nekatere funkcije treba poseči po tipkovnici. A kot pravi reklama, "če ima mi samo eno tipko, potem ne morete pritsniti napačne"
Ja, za telebane jih delajo.
In kdor je delal z miškami, ki imajo in uporabljajo tri tipke, se tega še kako zaveda.
No ja, vsakih 10 let smo prebavili tipko več.
Monitor, disk, printer

Atari, ki ga primerjamo z macom, ima seveda črno beli zaslon. Ta je 14 palčen, macov pa precej manjši, 9 palčen
Torej kot današnji zanič netbook.
Slika pa seže nekaj bolj do roba zaslona. Glede na atarijevo večjo ločljivost, je večji monitor seveda upravičen. Oba sta zelo kvalitetna. Ker pa so macovi pixli kljub manjšemu monitorji nekoliko večji od ST-jevih, se na prvi pogled zdi, da je na macu slika ostrejša. Na monitorjih se pokaže to, kar je računalnik sposoben narisati. Tu pa je atari v precejšnji prednosti. V črno belem načinu dela ima ločjivost 640*400 (proti "samo" 512*342) kar v bistvu pomeni, da je na atarijevem zaslonu lahko 50% več informacij, kot na macovem.
Ja, več pikslov, več informacij na zaslonu. Nobene čarovnije ni tukaj.
Atari ima še dva barvna načina (640*200, 320*200) o katerih na macu menda niti ne premišljujejo. Na stalna vprašanja o barvi applovi šefi odgovarjajo: svet piše črno belo, fakturira črno belo, računa črno belo ... Vse to je res, a barva daje dimenzijo več.
Škoda, de se tega ne držijo več. Lahko bi naredili monokromatski tablični računalnik, ki bi se ga dalo uporabljati na bleščečem soncu in bi baterija zdržala 14 ur.
Oba računalnika načelno uporabljata 3.5 palčne disketne enote. Atari ima vdelan standardni kontroler za disk in nanj lahko priključimo tudi disketne enote z drugačnim formatom disket. Apple v zadnjem času ponuja tudi dvostranske disketne enote. Žal so podatki za en oziroma drug računalnik zapisani na različne načine. Atari se strogo drži DOS formata kot ga ima IBM-PC, Apple pa ni želel biti omejen s katerimikoli standardi in se je odločil za čisto svoj način.
Jim ne bi škodilo, da bi bili včasih "omejeni" s kakimi standardi.
Poslušati macovo disketno enoto je svojevrstna zabava. Gostota zapisa je na zunanjih sledeh večja, kot na notranjih in tudi hitrost vrtenja (in z njo frekvenca šuma) diska se glede na pozicije glave spreminja.

Na macovem formatiranem disku je lahko 400K, na ST-jevem pa 360. Ker je macov softver, kot bomo videli kasneje, bolj odvisen od disket, se koristna kapaciteta izenači. Naredili smo nekaj primerjalnih testov hitrosti obeh disketnih enot.
Rezultati pa so v tabeli, ki ni se ni dobro skonvertirala in niso bistveni. Je bila pa hitrost zapisa na zunanji medij važen podatek za vse, ki smo preraščali kasete in mikrotračne enote.
Na macu tipke za izmet diskete ni (včasih si lahko pomagamo s pritiskom na CTRL-E)
Hmm, prej sem pa trdil, da Ctrl tipke nima. Verjetno kak jabučk-E.
če pa to ne pomaga pa kar z izvijačem. Tako je tudi zato, ker mac pogosto ne zapiše podatkov na disk v trenutku, ko smo tako ukazali. Tako zavarovan sistem zagotavlja, da ne bomo nikoli izvrgli diskete v trenutku, ko na njej ne bo vse pospravljeno tako kot računalnik zahteva.
Ali pa gre za applovo manijo, da naj bo tipk čim manj.

Najboljši del macintosha pa je posebej zanj narejen tiskalnik. Z njim je Apple odrešil uporabnike muk, ki jih povzroča priključevanje vsakršnih tiskalnikov na vsakršne računalnike.
In tudi sebe s pisanjem krmilnikov. ŠE VEDNO Macbook zanič tiska na HPjev DeskJet.
Naš mac je imel ob sebi Imagewriter 2, sodoben, zelo hiter tiskalnik s 24 pinsko glavo in traktorjem za porivanje (in ne vlečenje) papirja. Dokaj hiter je tudi v grafičnem načinu. Načelno se besedila, ki jih pripravljamo z macom, tiskajo kot grafika, tako, da tudi na papirju pridejo do izraza različni tipi črk.
Besede „fonti“ oz. „fondi“ kot je govoril nek moj šef, takrat še nismo poslovenili.

Škoda, da nam pri Velebitu niso posodili še laserskega tiskalnika.
Aha, podjetju Velebit je bilo dovoljeno, da je iz kapitalistične Amerike uvažala Apple računalnike. Kasneje se je govorilo, da so bila vsa ta izvozno-uvozna podjetja v Jugoslaviji udbaške firme.

Elektronska pisarna opremljena z macintoshi in laserskim tiskalnikom je lahko s tako konfiguracijo storilnejša od katerekoli zasedbe PC-jev (še posebej, če se ukvarja s pripravo takšne in drugačne dokumentacije). Integracija Maca z Lasewriterjem je morda največji korak, ki ga je Apple prispeval v zgodovino računalništva.
No ja, tale je bila pa malo krepka. Vsekakor je popularizacija WIMP (Window, Icon, Mouse, ???), ki jo je sicer iznašel Xerox, pomembnejša.

Oba z MC68000 in 512K

Hardver obeh računalnikov je v grobem podoben. Oba sta grajena okrog MC-68000. Testi, ki jih je napravil Atari User Magazine z enakim programom prevedenim z enakim prevajalnikom na obeh računalnikih kažejo, da je atari celo enkrat hitrejši. Ker je ura obeh procesorjev približno enako hitra (atari 8Mhz, Mac 7.83) se zdi, da Maca ustavlja video čip, da ta lahko generira sliko. Na ST pa MC68000 teče s polno hitrostjo. Oba računalnika sta imela 512K RAM,
512K je pol tisočinke tega, kar ima dandanes netbook za 230 EUR. 8 Mhz pa sta 2 tisočinki hitrosti, s katero delajo namizni računalniki danes. In vendar ni pisanje besedila zato nič posebej drugačno.
... od tega je na ST ostalo prostega za programe približno 200K na macu pa več kot 450. Razlika gre predvsem na račun operacijskega sistema, ki je na ST napisan precej na široko in v trenutku, ko smo tole testirali, ni bil v ROM. RAM je na ST teoretično razširljiv do 4Mb, na macu minus pa je 512K maksimum. Mac+ je razšiljiv na 4Mb. Oba računalnika imata zaprto arhitekturo, vsaj dokler ne odvijete pokrova in se zakopljete direktno v drobovje.
S tem je mišljeno, da ni možnosti za razširitvene kartice.

Atari je nakaj bolje založen z vmesniki (RS 232, Centronics, 2*midi, monitorji, zvok, DMA, miš, igralna palica).
Uf, RS232! To so bili časi. Ko smo sami lotali kable.

Macu manjkajo predvsem zelo hitra DMA vrata. Komunikacij z zunanjimi enotami (tiskalnik, trdi disk) se vrši prek dveh serijskih linij, ki pa sta lahko zelo hitri (do 0.9 Megabita na sekundo).
USB 2.0 je pri 400 megabitih.

Na zadnji strani je še izhod za zvok in vtič za miško. Na macu se spet pokaže applova natančnost. Vsi vtiči imajo navoje za pritrditev, vdelana ura pa teče na baterijo in se vzdržuje tudi takrat, ko je računalnik ugasnjen.
Ja, to je bilo za tiste čase impresivno. Da računalnik ve, koliko je ura. Ne pa, da je ura na računalniku najbolj natančna ura v celem gospodinjstvu.

Na STju temu ni tako in jo zato le redko kdo uro sploh uporablja. Macintosh generira zvok digitalno, s pomočjo tiriglasnega, osem bitnega d/a pretvornika. Glasnost vdelanega zvočnika nastavljamo softversko, svetlost zaslona pa ročno. Zvok in ura sta edini točki na področju strojne opreme macintosh prekaša atarija. V splošnem je ST-jeva železnina zmogljivejša in hitrejša. ST bi načelno torej znal emulirati macintosh, obratno pa ne bi šlo.

Oba žrtvi okoliščin

Macintoshov operacijski sistem je nastal znotraj Appla, je njegova last in ni naprodaj za druge računalnike. Mac je edini računalnik s takim operacijskim sistemom, in programi morajo biti pisani posebej zanj. Po drugi strani pa je Digital Research, ki je napisal operacijski sistem za atari ST firma, ki se ukvarja s pisanjem operacijskih sistemov in jih poskuša prodati čim večim kupcem za čim več različnih računalnikov.
Digital Research je firma, ki je napisala CP/M. Potem so se nekaj časa borili z Microsoftom, kdo bo prevladal na PCjih. In izgubili.

Žal pa je Digital Research GEM zasnoval predvsem kot operacijski sistem za IBM-PC in kompatibilneže in se je tako moral prilagoditi nekaterim pravilom, ki so bila na teh strojih udomačena že od prej. Tako GEM v celoti ohranja format zapisa na disku, obliko glave (headerja) datotek. V ST lahko zato vtaknete diskete IBM-JX-a
Sem se tu zatipkal, ali je tak stroj res obstajal. No, in zaradi te kompatibilnosti sem Atari ST diskete nekoč sploh lahko prebral na PCju.

ali MSX-a in datoteke bo moč takoj prebrati. Ravno tako je v atarijevem operacijski sistem ostalo precej funkcij (krmiljenje zaslona, branje tipkovnice, obravnavanje diska in tiskalnika) rešeno na tradicionalni način, kar je pripomoglo, da na ST tečejo tudi t.i. DOS programi, kjer miši ne cvilijo in ni prepiha skozi okna, pa še laže jih je napisati ali prenesti iz sveta IBM-PC. Na račun združljivost pa so zato morali pozabiti na nekatere funkcije, ki napravijo macov sistem boljši in uporabnejši. V primerjavi z macom imate na ST občutek, da je Digital Research samo zamenjal nekatere ukaze DOSa z manipulacijo piktogramov, na detajle, ki iz macintosha naredijo prijaznejši in intuiciji še bližji računalnik, pa pozabil. A tudi pri macu še ni vse idelano. Softver so mu pisali še v tistih časih, ko je bil vsak byte RAMa dragocen in je zato mac bolj nagnjen k sukanju disket, kar delo z računalnikom precej upočasni.
Ta filozofija je potem nekako ostala. Microsoft je praviloma vedno pisal za naslednjo generacijo strojne opreme, na široko in potratno in s tem po svojih močeh pripomogel k uspehu oligopola IBM-Intel-Microsoft. Vrhunec te potratnosti, po moje, so bili zaznamki (bookmarks) na Internet Eksplorerju, kjer je vsak pokuril 32kBytov pomnilnika oz. desetino diskete o katerih govori tale članek.

Koncepta in zunanji izgled obeh operacijskih sistemov sta sicer podobna, zaradi zgoraj navedenih vzrokov pa je tudi razlik več, kot bi si pisci softvera želeli. Kot vsi aplikativni računalniki tudi macintosh in atari ST manipulirata z informacijami. Sistemi WIMP (Widow, Icon, Mouse, Pull-down-menu)
Ah, 25 let nazaj sem vedel, kaj pomeni tisit P!

so zgrajeni okrog naslednjih objektov: datoteka je mesto, kjer je informacija vsebovana, aplikacija manipulira z informacijami, okno je prikazovalnik in interpreter informacij, delovna miza(desktop) je delovno okolje za dokumente in informacije.

Sistemski softver

Tudi na macu moramo razlikovati med tistim delom operacijskega sistema, kjer so zbrani uporabni podprogrami, ki jih aplikativna programska oprema kliče, in uporabniškim vmesnikom, programom, ki čaka na naše ukaze in jih izvaja. Vlogo slednjega ima na "normalnih" računalnikih program command.prg, ki zna pognati kakšen drug program z diskete, nekaj bazičnih funkcij z diskom pa zna narediti tudi sam.
Danes bi temu rekli launcher. Torej Start iz Windowsov ali pa Dock ali Finder iz mac-a.

Na macu ima podobno vlogo Finder.
Ah, že takrat se mu je tako reklo. In za tiste čase je bil morda čisto OK. Danes je Finder ena najslabših točk na macu.

Ustrezen program na ST nima imena, navadno pa ga imenujejo kar Desktop. Časi, ki ga računalnika potrebujeta za inicializacijo so različni, ravno tako čas, ki je potreben za izključitev računalnika. POWER ON ST=35 mac=15, POWER OFF ST=0, Mac=15, Quit programa, ST<1,>
Pri tem torej prav nobenega napredka!

ST je počasnejši, saj je operacijski sistem v celoti na disku, macintosh pa nalaga samo program Finder. Razliko ST nadoknadi pri izključitvi. Ko se naveličamo pritisnemo gumb za izmet diskete in pogasimo posamezne komponente in zdravo. Na macu pa traja obred vsaj 15 sekund, da ta vse lepo pospravi in izpljune disketo. V tretji vrstici tabele je čas, ki je potreben, da zapustimo aplikacijo. Na ST se to zgodi takoj, ko v meniju kliknemo na QUIT, in se tako rekoč v istem trenutku znajdemo v Desktop. Mac dela s pomnilnikom varčneje in aplikativne programe nalaga preko Finder-ja, tako da mora tega, pri izstopu iz programa ponovno naložiti.
Ja, tako dragocen je bil pomnilnik. Finder je bilo treba po zagonu vsakega programa potlej posebej naložiti.

Razlika je tudi pri namiznih pripomočkih, programih, ki jih kličemo iz vsakega programa v skrajno levem Desk meniju (Desk na Atariju, jabolko na macu). Če jih kliknemo na Macu ti že spet vrtijo disk in je zato reakcija neprimerno počasnejša kot na ST. Jih je pa zato lahko več kot 6 in tisti, ki jih dobimo ob računalniku so precej uporabnejši. Tudi koncept pojmovanja perifernih enot je različen. Na ST imamo na mizi vedno dve ikoni za disketni enoti, na macintosku pa ikono za disketo (ne za enoto). Tako lahko z eno disketno enoto na ST simuliramo delo z dvema enotama, na Macu pa delo z večimi različnimi disketami. Posoda za odpadke je na macu bolj realistična. Preden mac dokončno pozabi, kar smo zmetali stran, jo moramo izprazniti. Nasploh za vse osnovne operacije WIMP sistema velja, da tečejo na ST hitreje in z manj muke (za računalnik in disketno enoto), da pa so na macu oblikovno in vsebinsko bolj dodelane.
In podobno je še zdaj. Na Macu stvari lepše izgledajo, če so pa tudi funkcionalno boljše, je pa veliko vprašanje.

Je GEM slabši?

Prva stvar, ki jo bo uporabnik atarija opazil na Macu, je precej precej večje število različnih ikon, ki predstavljajo programe. V Desktopu smo omejeni na vsega dve različni ikoni, ena je tu za programe in ena za dototeke. Na GEM-u PC ...
GEM je bil tudi program za osebne računalnike, ki so ga na koncu povozili windowsi.

... je nekaj bolje, a sličico programu še vedno prireja desktop in ni lastnost programa samega (ker tega pač MS-DOS ne podpira). Tako tam datotekam z določenimi končnicami pripadajo določene sličice, na macu pa je slika, če smo jo definirali, zapisana v sami datoteki.
Veličastno!

Razlika v organizaciji podatkov na disku se kaže e v Show-Info opciji, ki pokaže informacije o datoteki. Na macu je teh precej več. Datuma sta dva (kdaj kreirano in kdaj modificirano ... prvega kopiranje ne prizadene), še najvažnejša pa je možnost, da lahko vsebino vsake datoteke v nekaj vrsticah opišemo.
Neverjetno, da tega Windowsi niso povzeli. Da ime datoteke ne more imeti oblikovnih lastnosti (barva in tip pisave npr.) in komentarjev se mi zdi škoda. In to je ena stvar, ki je na OS X prepričljivo boljša.

Tako se ne boste nikoli spraševali, kaj za vraga dela program MIDUPE.PRG, ali kaj je v datoteki MACVSST.DOC, kakor je ime temule besedilu. Na macu so zato podaljški imen (npr. .DOC, .PRG) izgubili svoj pomen in jih ni.
Ali pa so bili že takrat samo skriti. Kar me je ujezilo nekaj dni nazaj, ko sem poskusil ugotoviti, kateri powerpoint je posnet v starem .ppt formatu in kateri v novem .pptx.

Dolžina imen datotek ni omejena,
Verjetno je bila, na okrog 250, ampak za tiste čase se je to zdelo neomejeno.
torej so ta lahko zares smiselna. Imena lahko tudi popravljamo, brez trikov skozi Show-Info kot na ST, preprosto tako, da v oknu s slikami datotek popravimo ime. Na obeh računalnikih z dvojnim klikom odpremo datoteko ali program. Urejevalnik besedila lahko poženemo tako, da bodisi kliknemo po programski ikoni, ali pa kliknemo po nekem tekstu, ki ga želimo popraviti. Ta bo potem pognal ustrezen program in bomo lahko nadaljevali z urejanjem. Na macu velja, da datoteka požene program, s katerim smo jo naredili. Informacija o tem je del datoteke. Na ST mora program desktop imeti zapisano, katera končnica požene kateri program.
In to je v 99% primerov tudi čisto dovolj.

In tako bodo npr. vse datoteke s končnico .BAS najprej pognale basic, vse s končnico .DOC pa urejevalnik besedila. Vse je v redu, dokler eni končnici ustreza samo en program. Tudi direktorijev v klasičnem pomenu besede na macu ni. Poleg podatkov o disketah je tam zapisan še položaj, kje se mora ikona programa pojaviti, če disketo "odpremo". Vse to so seveda spet samo detajli, ki pa jih Digital Research ni hotel, ni upal ali ni smel vključiti tudi v GEM. Jasno, če pa imate računalnik, "katerega zaslon je še najbolj podoben voznemu redu prometnega letališča"(sposojeno od navodil za Macintosh), potem se ob vsem tem samo pomilovalno nasmihate.
Mišljen je bil seveda MS-DOS s svojim tekstovnim načinom.

Opazimo pa tudi nekaj čisto kozmetičnih razlik. Tako moramo na macu klikniti, če želimo, da se meni spusti, držati miško in jo spustiti na izbranem podmeniju, na ST pa je dovolj, da se menija samo dotaknemo, pa se že spusti in ostane spuščen, dokler nekje na kliknemo. Edina točka, kjer je Digital Research še uspelo izboljšati macov sistem so okna. Dodali so še polje za razširitev okna čez cel zaslon,
Tega na macu še zdaj niso vzeli.

morda pomembnejša pa je izboljšava drsnih stolpcev (scroll bar). Belo in šrafirano področje na macu samo kaže na relativni položaj kazalca znotraj okna, na ST pa prikazuje še razmerje skritega in vidnega dela okna.
To so pa uredili.

Kar velja za Desktop in Finder velja v splošnem tudi za aplikativne programe. GEMDraw je čudovit, zelo podoben MACDraw, a v nekaj pomembnih detajlih ga prekaša in postane bistveno primernejši za profesionalno rabo. Knjižnica programov za en in drug računalnik ni primerljiva niti po kvaliteti niti po kavantiteti. Za atarijevce pomeni ta hip višek softverskega blagostanja VIP professional, menda čista kopija Lotusa 1-2-3 (ki sicer slovi kot uporabniško prijazen program), a ker ne dela z miško in meniji, ga uporabljamo s privihanim nosom. Urednika revije Moj mikra ...
Poleg mene še Ciril Kraševec.

sta kljub svoji nedvomni genialnosti rabila 7 minut, samo za to, da sta program na normalen način zapustila. Paketi kot sta Jazz, Excel ali MacBase postavljajo macintosh nadstropje višje od vseh ostalih mikoračunalnikov. Posebnost maca je tudi veliko število raznih oblik črk (teoretično gre to tudi na ST, a zaenkrat samo teoretično).
Temu danes pravimo pisave in nas prav nič več ne fascinira.

Vse, kar piše, piše v proporcionalnem načinu (i,j zavzemeta manj prostora, kot w ali m).
Ja, take stvari je bilo uporabnikom računalnikov v časih treba pojasniti. Standard je bil namreč zaslon s 25 vrsticami po 80 znakov.

Prav zato lahko na razmeroma ožji zaslon napiše prav toliko lepo izrisanih znakov.

Znotraj sistema
Da atariju ne bi storili krivice in GEM obdolžili na račun nekaj programov, ki ga niso znali prav izkoristili, smo pokukali v macov operacijski sistem. Krajši je, a bogatejši. Kličemo ga preko LINE-A vektorja.
Kaj pa je to za en vrag? Nekakšen API. Čudovito, da je imel samo 200-500 funkcij. Dvomom, da sem takrat vedel kaj več in sem očitno zgolj poskušal narediti vtis na bralce.

Vseh funkcij je kar 550 (proti 200) v GEM. V GEM je sicer tudi precej takih, ki opravljajo več stvari z različnimi parametri in je zato morda manjše število za programerja enostavnejše. Gledano v celoti sta macov operacijski sistem in GEM silno podobna. Pri Applu so posvetili precej več pozornosti prenosu informacij med posameznimi programi in namiznimi pripomočki. Tako je prenos teksta iz beležnice v Apple meniju v urejevalnik besedila zelo enostaven. Na razpolago je zmogljiv sistem izvajanja programov, ki so daljši od razpoložljivega pomnilnika tako, da se nalagajo segmentirano. Sedaj, ko s pomnilnikom ne gre več tako na tesno,
512K ni na tesno!

tega podprogrami ne uporabljajo tako pogosto, na 128K macu pa tako operacijski sistem omogočil, da so tekli relativno dolgi in zapleteni programi. Bolj dovršene so tudi rutine za urejanje besedila. Kdor piše v zbirniku, bo cenil tudi paket podprogramov za računanje s fiksno aritmetiko (16 bitov za število, šestnajst za decimalna mesta).
Tu sem nekaj zatelebanil, ali pa smo res imeli fiksno aritmetiko, ne pa plavajoče vejice, kjer bi bilo nekaj bitov za mantiso, nekaj pa za eksponent.

Digital Research pa se je bolj potrudil pri standardizirani obliki grafičnih podatkov in podpori raznih grafičnih izhodnih enot (zaenkrat samo na IBM-PC).

Macintosh je boljši

Tale nadnaslov želi povedati pravzaprav samo eno.
In takega mednaslova danes, v kaki primerjavi z windows strojem, ne bi kar tako napisal.

Z nakupom ST 520 niste dobili macintosh za tretjino cene. Dobili ste računalnik, ki je na trenutke boljši, na trenutki slabši od maca, kakor za koga. Za več denarja več muzike. Vprašanje pa je, ali je toliko boljši, kolikor je dražji.
In to se sprašujem še danes, še posebej, ko maca primerjam s kakim notesnikom za dobrih 600 EUR.

Končno je tudi vprašanje, če so vsi ti novi računalniki res toliko boljši od starih, da se jih splača kupiti.
Edina jasna prednost pri pisanju tega besedila pred tistim urejevalnikom, s katerim sem pisal 24 let nazaj je, da ima vgrajen črkovalnik (oz. ga Office na Macu nima). Uf, kako sem se zatipkoval. To me s hvaležnostjo spomni na zdaj žal že pokojnega Aljošo Vrečarja, najprej pomočnika, kasneje pa glavnega urednika revije, ki je pogosto za menoj popravljal tekste. Bil je prvi, ki je računalnike s ciničnim humorjem obravnaval že takrat, ko smo bili navdušeni nad vsako novo ikono.

Po hardverski plati ima atari tudi pred novim macom nekaj prednosti, softver pa bo tisti, ki ga lahko z macom izenači ali ne. Pravzaprav bi moral samo nekdo napisati MacJack emulator, kar glede na podobnosti med računalnikoma ne bi smelo biti pretirano težko. Glede na veliko razliko v ceni, bi težko zaključili, da sta stroja med seboj konkurenčna. Svoj segment trga si je mac že zakoličil. To je, kljub enostavnosti uporabe, resen računalnik za resnega uporabnika, ki pričakuje, da bo kupil računalnik in softver, ki ga potrebuje, reč vtaknil v steno in začel z delom.
In ta filozofija maca spremlja še zdaj. Ali si zadovoljen z OS X, iThis, iThat … ali pa se boš kar naprej ob nekaj spotikal.

ST terja vsaj na začetku več dela in potrpljenja, od vtikanja kablov, pa do trenutka ko je na voljo zares kvaliteten program. Seveda pa je tu še tretja možnost, ki se navadno začne kot /D-CTRL-S-CTRL-SHIFT-D-ESC-F1-F2 …

… in kar me precej spominja na nasvete, ki jih dobivam od verziranih uporabnikov mac-ov.

Sledi primerjalna tabela …
v kateri je zanimivo, da je ST stal okrog 2500, Macintosh pa preko 6000 DEM. Je bila to cena v Jugoslaviji ali pa "v gori" se pa ne spominjam.

ponedeljek, 07. september 2009

Kriza izgubljenih priložnosti

Minister Križanč je nekoč obljubljal, da naj bi vsak državljan imel najmanj 1000 EUR minimalne plače. V resnici dela na tem, da bo vsak imel največ 1000 EUR. Ampak ta njegov zadnji preblisk niti ni tak problem. Nekako smo se že navadili, da so glavni dosežki vlade, da kakšnih svojih zamisli ne izpelje.

Problem je v tem, da se ideje te koalicije o tem, kako se spopasti s krizo, začnejo (Križanč, dohodnina) in končajo (Kresalova, nepremičnine) z višanjem davkov. Vmes so pa še višje cestnine, višje trošarine na goriva, predlog dodatnih ekoloških taks, davkov na luksuz … Višanje davkov vsem, ki niso socialni problem, ni demonstracija simboličnega levičarstva te vlade, ampak posledica odločitev vseh v ministrskem zboru, ki v času krize niso bili sposobni zategniti pasu. Ne pri kavicah in telefonih, ampak pri trošenju svojih proračunskih sredstev.

Kriza ne bi bila izgovor za krčenje stroškov države, bila bi realen in utemeljen vzrok, ki bi ga bila vlada v socialnem dialogu morala biti sposobna pojasniti. Če seveda ne bi hotela biti vsem všeč in če ne bi ena vladna stranka izhajala iz prepričanja, da je "delež države v BDP že čisto dovolj majhen". Da bi iz krize država izšla cenejša in vitkejša, ne bi škodilo tudi po koncu krize. Če je kriza lahko izgovor za vse kar gre narobe v državi, bi bila lahko tudi za varčevanje. Prva zamujena priložnost.

Kar preveč trošimo med krizo, bo treba prej ali slej plačati. Konec krize bodo slovensko gospodarstvo in ljudje dočakali s težko jekleno davčno kroglo na nogah, z največjim javnim dolgom v zgodovini države in enem največjih primanjkljajev. Če ne bo višje dohodnine, bo pa kaj drugega.

Ob koncu krize se bo dogajalo nekaj podobnega kot po tem, ko se v Formuli 1 s steze umakne varnostni avto. Dirka se praktično odloča znova. Zelo važno je, kdo bo dobro speljal, kdo ima ogrete gume in lahek avto; kdo bo osvojil nove tržne deleže, ko bo povpraševanje spet začelo rasti, kdo je med tem razvil kaj novega, katero okolje bo tako, da bodo prišli vlagatelji, ko se bodo spet ojunačili. Druga zamujena priložnost.

Tretja zamujena priložnost te krize pa je, da Slovenija v krizi ni našla povoda, da bi oblikovala vlado, ki bi se o bistvenih stvareh med seboj strinjala in v kateri bi vsi vlekli voz v isto smer; namesto vlade, ki jo povezuje odnos do preteklosti in deli odnos do sedanjosti in prihodnosti. Nekdo v Sloveniji vzdržuje ideološke delitve, ki so vezane na odnos do dogodkov med drugo svetovno vojno. Zadnji jasen dokaz za krčevito a prav nič spontano vzdrževanje teh delitev je popolna abstinenca politikov vladajoče koalicije pri obeležitvi Evropskega dneva spomina žrtev totalitarizmov (tudi nacizma, ki je imel prav tam svoje mučilnice) konec avgusta na Rajhenburgu.

Tu ne gre samo za ideološko zaplankanost, ne gre samo za nezmožnost skočiti preko lastne sence, gre za načrtno vzdrževanje Slovenije v starih ideoloških delitvah. Da se s tem zameglijo in prevpijejo neke druge, za današnji trenutek pomembnejše delitve. Namreč med tistimi, ki so se v tranziciji "znašli" in tistimi, ki so stavili zgolj na svojo delavnost in ustvarjalnost. Te delitve potekajo tudi znotraj strank in zato samo približno podobno ideološkim delitvam. V tem je nekaj upanja.

Brez par drobnih popravkov, ki sem jih dodal kasneje, objavljeno v Dnevnikovem Objektivu v soboto 5.9.2009.