The Summer of George

Podobno priložnost smo bili imeli "ministri na čakanju". George:

This is gonna be my time. Time to taste the fruits and let the juices drip down my chin.

Prav mu je, Crnkoviču, kaj pa piše ...

... hitreje kot misli.

Takrat, ko je to o sebi nekje napisal, sem pomislil, da se to pri pisanju večkrat tudi opazi. Pisati hitreje kot misliti pa lahko pomeni tudi to, da se na papir prenese občutke še preden jih razum pospravi v škatlice reda in okvirje tistega, kar je pametno.

To je sicer izjemno dragoceno, ni pa oportuno. Danes med kosilom namreč listam Dnevnik in berem:

Od šestih kandidatov za izbiro generalnega direktorja direktorata za medije jih je do danes ostalo le pet. Kot smo izvedeli, je ministrica za kulturo Majda Širca za direktorja v minulih dneh že izbrala publicista Marka Crnkoviča, vendar je svojo odločitev kasneje preklicala. 'Povedala mi je, da mojemu imenovanju nasprotujeta civilna družba in strokovna javnost,' nam je včeraj povedal Crnkovič.

in še:

Neuradno pa smo izvedeli, da je med medijskimi strokovnjaki in enim od politikov zakrožilo mnenje, da Crnkoviča "bremeni" nekaj spornih osebnih stališč, ki jih je v zadnjih dveh letih izrazil v svojih zapisih.

Prav mu je, kaj pa piše in bloga. Lepo bi bil tiho, ali pa vsaj vedno in v vsakem trenutku politično korekten, pa teh težav ne bi imel.

Tako, da vsi vi, ki pišete bloge, kolumne, zadevate žebljico na glavico na Twitterju, zganjate socialni notworking(sic!) na facebooku, zabavljate po gostilnah ali pa pišete pisma, previdno! To se vse beleži. Ne na udbi, na googlovih diskih.

Ko boste iskali službo lahko vsako besedo uporabijo proti vam. V naši deželi pa sploh cenimo ljudi, ki jim moja stara mama rekla "pokrita rihta". Pride od nikoder, nihče ga ne pozna, o nobeni stvari nima mnenja, samo lepo se smeje in rožice sadi. Taki pri nas daleč pridejo.

Vsakič, ko se kaj takega zgodi, me za hip prešine, kaj je pa meni treba razlagati, kaj si o zadevah mislim, twitati in opremljati tuje novice s komentarji. Ko me pa nihče ni nič vprašal. Gotovo mi bo to kdaj škodilo. Ampak dragi moji, v podvigih, kjer mi to lahko škodi, jaz nočem sodelovati. Da pišem in da povem kar mislim, in da drugi to berejo, me varuje pred posli, ki jih v bistvu nočem.

In tudi Markota je pisanje obvarovalo pred slabo službo in slabo družbo. In zato se splača pisati!


PS. Družbo iz predzadnjega stavka sem bil že pobrisal, ampak what the heck, naj ostane tudi v tem zapisu kaj od tistega, kar se zapiše hitreje kot se premisli.

Tudi ta kriza bo minila ...

... o tem, kaj pa potem, pa so se v glavnem vrtele razprave na Vrhu za rast in delovna mesta, kjer sem sodeloval. Spodaj je PRovsko poročilo:

Žiga Turk na Vrhu za rast in delovna mesta: "S finančnimi injekcijami moramo reševati tudi prihodnost, ne samo preteklosti"

Nekdanji minister za razvoj in generalni sekretar Skupine za razmislek je nagovoril udeležence Vrha za rast in delovna mesta, kjer so ocenili napredek pri izvajanju lizbonske strategije in izmenjali poglede na strategijo za obdobje 2010-2020. Na Vrhu so nastopili tudi predsednik evropske komisije Barroso, avtor poročila o napredku strategije Heise ter namestnik predsednika OECD de Geuss.

Dr. Turk je v svojem nastopu orisal okvire delovanja skupine za razmislek in svoje poglede na prihodnjo evropsko reformsko strategijo. Proces razmišljanja o prihodnosti lizbonske strategije je sprožilo slovensko predsedstvo EU spomladi leta 2008. Poudaril je, da so v ozadju sedanje krize niso samo napake v delovanju finančnega trga, ampak tudi globoke strukturne spremembe v svetovnem gospodarstvu, tehnologiji in družbi.

Ukrepi, ki jih vlade sprejemajo kot odziv na krizo, morajo poleg kratkoročnih problemov upoštevati tudi te strukturne premike. Kriza je razgalila tudi mnoge šibke točke v podjetjih in nedokončane reforme.

"Tudi ta kriza bo minila. Vzpostavitev zaupanja, poceni nafta in finančne injekcije bodo prej ali slej prijele. Pred nami pa je mnogo izzivov, pomembnih in velikih nalog, ki bodo tukaj tudi po koncu krize. Gre za skrb za človeka, za njegovo izobrazbo, zdravje, starost ter za skrb za naravo in varno energetsko prihodnost. Številne priložnosti ponuja tehnološki napredek. Finančne injekcije morajo reševati tudi prihodnost, ne samo preteklosti."

Kot ključni izziv prihodnjih strategij je opredelil poglabljanje konceptualne ekonomije, ki temelji na talentih, ustvarjalnosti, sodelovanju in smotrnemu upravljanju z intelektualno lastnino.

Nekaj zapisov boste našli tudi na twitteju z oznako #lisboncouncil. In še prosojnice:

Way Forward for Europe

View more presentations from Žiga Turk.

Na evropski dan eParticipacije

Včeraj je bil dan e-participacije in za spletne strani SDS sem napisal prispevek na to temo. Objavljam ga še tukaj, ker tam participacija bralcev ni mogoča.

***

Evropska komisija in Evropski parlament sta 4. marec 2009 razglasila za dan e-participacije. Cilj e-participacije je povečanje vloge običajnih ljudi, državljanov, v procesih političnega odločanja s pomočjo "e" tehnologij, torej interneta in podobnega. Iniciativa je del širših naporov, da se zaustavi proces brezbrižnega odnosa ljudi do politike, še posebej do evropske. V tem prispevku bomo zagovarjali tezo, da pri e-participaciji ne gre samo za to, da se vzpostavi boljša komunikacija med političnimi organi in "ljudstvom", ampak da napredek informacijskih in komunikacijskih tehnologij vpliva na organiziranost vodenja države in strukturo političnega sistema. Konkretno ta napredek vodi v smeri (a) zmanjševanja vloge in pomena države nasploh in (b) v smeri odprte politike, ki v proces izdelave odločitev sistemsko pritegne znanje od zunaj.

Napredek tehnologije

Informacijske in komunikacijske tehnologije so v zadnjih desetletjih doživele zares velik napredek. Če vemo, kaj iščemo, to na internetu v nekaj sekundah tudi najdemo; vsi organi, od države do podjetij, so vzpostavili spletne storitve, slovenska javna uprava pod vodstvom dr. Viranta celo druge najboljše v EU. Ko se je internet iz sproščenih ameriških akademskih krogov razširil po svetu, je s seboj prinesel neformalnost tistega okolja. Sploščil je hierarhije in vzpostavil neposreden stik med zaposlenimi in direktorji, profesorji in študenti ter med volivci in tistimi politiki, ki sami berejo svojo elektronsko pošto.

Svetovni splet je postal dvosmerna cesta, kjer se ljudje ne delijo več na peščico piscev in čredo bralcev, ampak je vedno več avtorjev blogov, filmov in glasbe, ki tudi objavljajo. Tehnologije spleta 2.0 so vzpostavile mehanizme za povezovanje ljudi v skupnosti, ki nastajajo v socialnih omrežjih tipa Facebook, LinkedIn ali Twitter.

Politika je o skupnem, dolgi rep pa o posebnem

Vsebine, ki jih v tem digitalnem okolju obravnavajo, so različne; povezovanje ljudi preko velikih razdalj je povzročilo fenomen "dolgega repa", kajti v globalnem prostoru interneta se najde kritična masa ljudi, ki jih zanima še tako posebna zadeva. Politika, kot nekaj, kar naj bi zanimalo veliko ljudi, je tema iz začetka tega repa - in v klasičnih medijih je zato obilno predstavljena, na internetu pa bralci političnim temam proporcionalno namenjajo manj časa, ker so pač na voljo tudi za njih zanimive ne-množične vsebine.

A vseeno politika ostaja še kako prisotna tudi v novih medijih; politiki, ki se med prvimi pojavijo npr. z blogom, na Facebooku ali Twitterju so zanimivi, saj s tem rušijo prepreke, ki sicer nastajajo med njimi in ljudstvom. Socialne mreže prodrejo skozi blindirno šipo limuzine, policijsko zastraženo delovno mesto in strogi protokol.

Dejstvo, da Janez Novak in neki minister oba pišeta blog, da lahko jezen državljan napiše e-sporočilo predsedniku vlade in da se lahko čez vlado ali opozicijo zabavlja tudi brez privolitve urednika pisem bralcev, je zbudilo apetit, da se bi dalo na ta način bolje komunicirati s politiki. Predvsem politični marketing je hitro ugotovil neslutene možnosti tovrstnega komuniciranja; da daš ljudem občutek, da sodelujejo, da nekdo bere njihove predloge, da je predsedniški kandidat njihov on-line prijatelj, čeprav sam v resnici še elektronske pošte ne bere …

Neposredna demokracija?

Sem in tja se pojavijo tudi ideje o neposredni demokraciji, ki bi jo v fazi interneta res lahko uvedli in bi državljani kar med TV dnevnikom po internetu odgovorili še na referendumsko vprašanje ali dve, s katerim se ravnokar ukvarja parlament.

Tako kot ni bistvo demokracije v tem, da ljudje neposredno odločajo o zadevah, na katere se ne spoznajo, tudi ni bistvo e-participacije v tem, da ljudje kar tako "sodelujejo" v političnih procesih. Za to imamo politike in seveda ni nič narobe, če obstaja možnost, da se le-ti pri svojih odločitvah naslonijo na čim širši krog strokovnjakov oz. prisluhnejo ljudskemu glasu in modrosti, ki je npr. še posebej relevantna, ko gre za urejanje prostora.

1+1=2

A če z informacijskimi tehnologijami in politiko mislimo resno, potem velja povezati naslednji misli:

• Prvič, po Friedmanu je edini razlog, da se namesto ljudi odloča država, kadar ljudje za odločitev nimajo dovolj informacij. Vsako drugo odločanje države v imenu ljudi je blažja ali milejša oblika diktature, pa naj gre za to, kako zavite kumarice naj kupujejo, kam bodo šli k zdravniku, ali kje naj bodo v službi.
  
• In drugič, informacijska in komunikacijska revolucija enormno povečujeta dostop ljudi do informacij.

Posledica tega dvojega je, da izboljševanje komunikacijske tehnologije povzroči zmanjševanje pomena države, širitev kroga ljudi, ki sprejemajo odločitve in večanje števila ljudi, ki so-odločajo.

Kratka zgodovina komuniciranja in vladanja

Zgodovina nam o tem nekaj pove. Ko za komuniciranje niso imeli niti papirja, je o imperijih odločala peščica ljudi, ki je lahko med seboj ustno komunicirala na dvoru monarha. Participacija ljudi je bila omejena na nekaj sto meščanov, ki so se lahko zbrali na kakem trgu.

Papir je v vladanje že pritegnil nekaj več ljudi - saj so lahko gradiva, zapisniki, odločitve krožile neodvisno od pokvarljivega človeškega spomina. Papir je osnovni predpogoj za predstavniško demokracijo, saj je to edini način, da predstavniki in različne veje oblasti med seboj lahko zanesljivo komunicirajo.

Tisk je omogočil, da so bili o glavnih političnih zadevah obveščeni tudi bralci. Več ko je bilo papirja, več je bilo tudi demokracije. In papir, knjiga, plakati, so bili tudi orodje, ki je oblast kontroliralo.

Papir in tisk sta najprej zmehčala in potem odpravila srednjeveške avtoritarne režime, najkasneje v muslimanskem svetu, kjer se je tisk razširil razmeroma pozno. Ne slučajno so morale komunistične diktature preprečiti uvajanje informacijskih tehnologij, saj organizacijsko diktatura sodi v čas nekih drugih komunikacijskih možnosti. Nazadnje so komunistične diktature propadle tudi zato, ker je bila organiziranost vladanja zastarela v primerjavi z možnostmi komuniciranja.

Strukturne, ne pa lepotne spremembe

Način vladanja je vedno nekoliko zastarel glede na komunikacijske možnosti, ker se oblast pač zavzema za uveljavljene vzorce in nekaj časa bo preteklo, preden se bo način vladanja odzval na komunikacijsko revolucijo, ki se je zgodila v zadnjih petnajstih letih. Raba e-pošte namesto papirja, raba bloga namesto pisem bralcev ali pa raba intraneta namesto fascikla pri tajnici nekega vladnega sveta pač ni strukturna sprememba.

Strukturna sprememba bo nastala takrat, ko se bo oblast na vsaki točki vprašala

• (1), ali je res potrebno, da nekaj regulira, ali pa so na voljo informacije, da se ljudje lahko odločijo sami.
  
• In (2) ko bi nekaj regulirala, se mora vprašati, ali ima res v svojih vrstah strokovnjake, ki to vedo najbolje.

Konec srednjega veka je večina pismenih ljudi še delala ali za oblast ali za cerkev. Danes je prav povsod razmerje med količino pameti na oblasti, in vso ostalo pametjo v državi, zelo neugodno za oblast.

Uspešne bodo tiste države, ki bodo to prve priznale in po zgledu odprte programske opreme in odprtih inovacij uvedle tudi odprto vladanje. To ni vladanje, kjer vozniško dovoljenje podaljšaš po internetu, kjer minister odgovarja na komentarje na svojem blogu, ampak kjer se odločanje prelaga iz države na podjetja in ljudi, če pa država že mora odločati, pa to naredi tako, da vsaj v virtualnem svetu okrog sebe, za vsak problem posebej, zbere najboljše strokovnjake, ki so zagotovo zunaj politike. In za tak način dela uvede tudi strukturne spremembe.

Te strukturne spremembe gredo v smeri odpiranja organizacijskih oblik države, zmanjševanja vloge države, zmanjševanja vmešavanja države v gospodarstvo in odpravljanje vloge države kot varuške državljanov. Niso posledica nekega ideološkega prepričanja, ampak nadaljevanje trenda napredka komunikacijskih tehnik in tehnologij ter splošnega dviga izobrazbe. To je domet in vloga e-tehnologij, ne pa e-participacija vseh državljanov v diskusiji o tem, koliko morajo biti zakrivljene kumarice.

Miss Urbana Cash

Ideja, da bi lahko brezgotovinsko plačevali avtobuse, parkirišča, knjižnice ... je dobra. Pravzaprav bi lahko brezgotovinsko plačevali tudi kavice, časopise, sendviče, malice, kosila, storitve na internetu ... Plačilne kartice tipa MasterCard, Visa, Diners za to niso primerne: vsaka transakcija trgovca nekaj stane, plačilo zahteva podpis uporabnika, limiti so visoki in zloraba je lahko povezana z veliko škodo, uporaba kartice ni anonimna ...

Tako kot rešitev za brezgotovinsko kupovanje televizorjev, hladilnikov in obleke ni, da ima vsak trgovec svojo plačilno kartico, kot ni rešitev, da se za vsako storitev uporablja poseben denar, tudi ni rešitev posebna kartica prav in samo za plačevanje storitev, ki jih nudi mestna občina Ljubljana.


Rešitev je splošna digitalna gotovina, ki jo bodisi anonimno kupite v trafiki, bodisi napolnite iz svojega tekočega računa, in ki je splošno plačilno sredstvo v vsej državi, povsod, kjer obstaja POS terminal. V Belgiji npr. v ta namen poznajo sistema Proton in Mister Cash; oboje sta pravzaprav predvsem in samo standarda, storitev kot tako pa lahko ponuja katerakoli tamkajšnja banka in je dostopna kateremukoli trgovcu. Gre torej za nekaj, kar deluje na svobodnem trgu in ne izkorišča monopolnega položaja nekega ponudnika storitev. Terminalno opremo, kartice, čitalce ipd. ponuja več različnih dobaviteljev po zelo konkurenčnih cenah.

Ob odsotnosti ustrezne tovrstne ponudbe s strani naših bank pa seveda lahko pričakujemo, da bo, tako kot v srednjem veku, vsako mesto začelo kovati svoj denar. In bilo bi neumno, če ne bi svojega monopolnega položaja izrabilo za to, da bi rabo razširilo še na druga področja - npr. v lokale, ki jih daje v najem mesto, stojnice na mestnih površinah, kinematografe, pa potem počasi še v vse druge lokale in trafike ... In bo tako počasi zgradilo vzporeden plačilni sistem. S katerim niti ne bi bilo nič narobe, če ne bi bil zaprt in posledica monopola.

Monopoli mi niso všeč. Zato bi banke naredile pametno potezo, če se usedejo skupaj, privzamejo nek evropski standard za digitalno gotovino in to ponudijo komitentom. Banka Slovenije pa naj jo uzakoni kot plačilno sredstvo, ki ga trgovci morajo sprejemati povsod, kjer sprejemajo kako negotovinsko obliko plačevanja. Tudi na železnici. Tudi na avtobusih. V Ljubljani in v Mariboru.

Ideja, da bi tudi namesto drobiža imeli plastiko je dobra, ni pa posebej nova. Da se jo je pri nas moral spomniti ljubljanski župan, ne pove toliko o njegovi podjetnosti, kot o samozaverovanosti bankirev, ki raje čakajo na državno pomoč, kot da bi iskali nove poslovne priložnosti.