23. januar 2009

Populizem?

Kadar ne vedo natanko, kaj bi z ekonomijo, vlade in politike polnijo prostor s temami, ki so lažje razumljive in ob katerih ljudje pozabijo na vsakdanje tegobe, negotovo zaposlitev, morebitno brezposelnost, skrajšan delovni čas ...

Zgodovina o tem nekaj pove. Posledica gospodarske krize v 1920-ih je bil vzpon populistov in demagogov iz nacionalističnih in komunističnih strank. Trajalo je petdeset let, da se je zgodovina vrnila v neke normalne tirnice.

V časih, ki prihajajo, kaže biti na to pozoren. Gorečnost v zvezi s plačami managerjev, Hrvaško ali izbrisanimi namreč nima kakšnega posebnega vpliva na debelino denarnic povprečnih ljudi. Tudi doktoriranje iz sistema izbire managerjev in nadzornikov ne.

Se pa lepo bere!

19. januar 2009

Kriza izobilja

Danes sem morda že petdesetič slišal komisarja Almunio, kako bomo v 3. četrtletju 2009 dosegli dno krize. Morda res. Precej pred krizo je Daniel Pink napisal knjigo, kjer je kot tri glavne grožnje zahoda navedel tri a-je:
  • Abundance (izobilje),
  • Azijo in
  • avtomatizacijo.
V zvezi z izobiljem mu pravzaprav pritrjuje Stiglitz, ki kot razlog za globoko recesijo navaja dejstvo, da ni dovolj povpraševanja. Ne pri državah v razvoju, ne pri izvoznicah nafte, ne pri premožnih slojih na zahodu:

... "growing inequality in most countries of the world has meant that money has gone from those who would spend it to those who are so well off that, try as they might, they can’t spend it all."

Po domače povedano, večina bralcev tega bloga bi zdržala nekaj let, ne da bi kupovala obleke, čevlje, telefone, računalnike, pohištvo, torbice, čevlje; Leta bi se dalo zdržati s tem kar imamo, ne da nam bi bilo pretirano manj udobno. Kupovali bi hrano, ki pa jo vso pridela 1% prebivalstva. Namesto, da bi eni s polno paro delali obleke in s tem zaslužili denar, da bi si lahko na veliko kupovali čevlje, bo šlo vse skupaj precej bolj počasi.

Trije recepti za izhod

Stiglitz ima recept za socialiste. Predlaga, da se skozi davčno politiko in mednarodni sistem pomoči državam v razvoju da več denarja tistim, ki ga bodo tudi porabili za stvari, ki jih potrebujejo. Da torej delamo, ampak si skozi davke pustimo pobrati velik del dohodkov, ki nam pripadajo.

Rifkin ima recept za lenuhe. V knjigi "The End of Work" je predlagal, da bi delali veliko manj. Oz., če njegovo misel posodobim, namesto, da delamo 1.0 (šivamo obleke, asfaltiramo ceste) zabijamo čas z delom 2.0 (brskamo po internetu, komentiramo bloge, spremljamo twitter, Facebook je pa itak full time služba).

Pink pa ima recept za razvite. Ne prodajati izdelkov, ki imajo zgolj uporabno vrednost ampak take, ki si jih želimo iz kakih drugih razlogov. Se spomnite Andy is The Devil Wears Prada:
How do you spell g'bana?

5. januar 2009

Tri četrtine televizije

Po dolgem času sem si privoščil novo televizijo. Večinoma jo uporabljam do treh četrtin. Zakaj? Ker mi debele ženske niso všeč. Po približnem računu namreč pretvorba slike iz formata 4:3 v 16:9 poredi za 40 kg. Punce hujšajo, še suhe skorjice ne upajo pojesti, potem pa jih Slovenec dobi po kablu v formatu 4:3 in jih na svojo novo plazmo ali LCD razmaže čez cel ekran. Če je že plačal veliko TV bo pa že gledal veliko sliko! Če je televizija 16:9 pomeni, da se v signal za 4:3 horizontalni smeri vse raztegne za 33%. Za 33% večji premer pasu pa pomeni 78% večji volumen. Mladenka s 50kg se spremeni v zavaljeno babnico s težo 88kg.

Jaz imam nastavljeno tako, da aparat vzdržuje geometrijo, kar pomeni, da npr. dnevnik TV gledam s črnimi robovi levo in desno, ki zasedejo 1/4 zaslona. Zato uporabljam TV do treh četrtin. Ampak moram pohvaliti TVS in Telemach. Slika TVS1 je odlična.

Po drugi strani imam 24 UR lahko čez cel ekran. Ne, ne oddajajo 16:9, oddajajo 4:3 s črnimi robovi zgoraj in spodaj. Napredek? Ker oddajajo analogno, za te črne robove porabijo 1/4 pasovne širine. Torej sem spet na 75%; sicer je slika velika, ampak slaba. Na obrazu gospe, ki veliko zadev pove dobesedno, se jasno vidi tudi pomanjkanje barvne globine. Ni pa debela.

Veliko tujih televizij tudi oddaja 16:9 in večinoma jih že kablaši opremijo s črnimi robovi za 4:3. Mislim, da edino Arte(?) pride skozi 16:9. Skratka, namesto vedno boljše slike pohabljeni TV signali. Pohabljeni za 25%. Da od debeluškah ne govorimo.

Morda je pa vse to del velikega načrta, da se (1) presedla na digitalno distribucijo tv programov ali (2) da se ljudi tudi v dnevni sobi odžene na internetski video. Minule praznike sem se s tem nekaj igral. Čakanje na to, da neka postaja začela oddajati neko oddajo je tako passe.