K netesnikom me je že dolgo vleklo. Nekatere stvari enostavno ne morejo biti tako zanič kot so poceni! No ja, kako vino v tem smislu se najde. Zadnji dan sem popustil. Kaj se dobi za, preračunano, 235 EUR? Toliko ti New York mimogrede izpuli, npr. za dve dobri karti za broadwaysko predstavo (ki je ameriški reveži ne subvencionirajo).
Klasičen netesnik
Intel Atom inside, prekleta nalepka outside (pa kaj jim je s temi nalepkami, in kje so dobili lim zanje?), designed for Windows XP (tudi nalepka!), 1GB Ram, 160 GB disk, 2xUSB, čitalec spominskih kartic (in sem sproti točil iz fotoaparata in že obrezal in popravil), expreš (tipkal sem v zziga notaciji in kasneje zamenjal) slot. Ameriška QWERTY !@#$% tipkovnica (kot bog zaukaže), ameriški XP Home windowsi (priznam, sit sem jih). Tipkovnica 90% normalne velikosti. Moteče za kako daljše pisanje, ampak za twitter, bloganje, pisanje tega zapisa in odgovarjanje na maile pa kar uporabno.
Presenetljivo dober, bleščeč, z LED osvetljen zaslon z diagonolo 10.1 palca. 1024*576 pixlov (perfektnih 16:9 - če komu to kaj pomeni). 24 pixlov zmanjka do 600. Škoda. Če ga pogledam pod pravim kotom je črna tako črna kot na Macu. Če ga pogledam bolj od vrha (kot človek običajno gleda) pa ne. 3 celična baterija zdrži dobre tri ure. Vgrajena VGA kamera žal brez led diode, ki bi kazala, ali je aktivna. Login skoze face recognition. Se borim, da bi odstranil. Da bi le imel še SIM slot. Pa HDMI. Ampak za poceni konja solidni zobje.
še nekaj slik iz serije McBook |
Po obliki se mi je IdeaPad vedno zdel eden bolje oblikovanih netesnikov. Ni namrec vse na okroglo in debelo zaobljeno kot pri Acerju ali Asusu. Tanek je 27 mm in to povsod. Še eno prednost imajo nestesniki - v Micky Mouse klasi na Delti (ampak bilo je ceneje kot z Adrijina vikend tarifa za Bruslej) je dovolj prosora za "delo". In tudi konzum zastonjskega piva in vina s strani neizprosnega kapitalizma ameriških letalskih prevoznikov vajenih sopotnikov ne plaši.
Med kavo kot doma
Dobra stran Amerike je, da se vedno kje najde kak zastonji WiFi. In netesnik je dovolj majhen in poceni, da ga vzameš seboj na turistično ogledovanje. V McDonaldsu, Starbucksu (recesija - ledena kava $2) ali kaki podobni ustanovi pa poišceš internet.
Ko sem si pretočil Dropbox sem imel vse svoje bistvene delovne zadeve pri sebi. Potem Firefox, Total Commander, Picasa, Google Gears, Skype ... Komajda se je 'nougat grande' pohladila, pa je bilo vse skoraj kot doma.
Na disku je bila demo verzija za Office 2007. Skrb, da strojček ne bi požiral, je bila odveč. Le kvadrature zaslona manjka, ob vseh tisith novih orodjarnah še posebej (pa zakaj ne naredijo compatibility mode s prejšnjo verzijo!). Tudi pri Picasi ali predvajanju filmov do DVD kvalitete se ne zatika. Igric ne igram, verjetno pa bi bila s kakimi Sims 3 kriza. Pri HD filmih (HD, ne YouTube "hd") odpove.
Tehnološki recesionizem
Za večino netesnik ne more biti edini računalnik, a bi bil lahko. Zato je bistveno to, da gre vendarle za net-esnik, torej računalnik, kjer je vse, kar je res važnega, na mreži. Skakanje iz stroja na stroj, iz službenega na zasebnega, dopoldanskega in popoldanskega, delovnega in počitniškega, postane zelo enostavno.
Z normalno tipkovnico, miško in priklopom na navaden zaslon (nese do 2048 x 1500) postane čisto uporaben računalnik za vse vrste pisarniških in komunikacijskih opravil. Verjetno ne za post procesiranje filmov. Brez posebnega strahu ga vržeš tudi v torbo za na plažo, pa po njem pobrskaš v McDonaldsu (tam je hamburger tudi poceni verzija prave zadeve) ali pa postaviš predse na sestanku, na katerem bi se z običajnim prenosnikom izpadel ... nastopaško (kakega zapisnikarja ali pomočnika z računalnikom še tolerirajo, druge pa imajo za čudake). Strojček za always-online kulturo, za "osamljenost 2.0" in za recesijo.