Tako kot rešitev za brezgotovinsko kupovanje televizorjev, hladilnikov in obleke ni, da ima vsak trgovec svojo plačilno kartico, kot ni rešitev, da se za vsako storitev uporablja poseben denar, tudi ni rešitev posebna kartica prav in samo za plačevanje storitev, ki jih nudi mestna občina Ljubljana.
Rešitev je splošna digitalna gotovina, ki jo bodisi anonimno kupite v trafiki, bodisi napolnite iz svojega tekočega računa, in ki je splošno plačilno sredstvo v vsej državi, povsod, kjer obstaja POS terminal. V Belgiji npr. v ta namen poznajo sistema Proton in Mister Cash; oboje sta pravzaprav predvsem in samo standarda, storitev kot tako pa lahko ponuja katerakoli tamkajšnja banka in je dostopna kateremukoli trgovcu. Gre torej za nekaj, kar deluje na svobodnem trgu in ne izkorišča monopolnega položaja nekega ponudnika storitev. Terminalno opremo, kartice, čitalce ipd. ponuja več različnih dobaviteljev po zelo konkurenčnih cenah.
Ob odsotnosti ustrezne tovrstne ponudbe s strani naših bank pa seveda lahko pričakujemo, da bo, tako kot v srednjem veku, vsako mesto začelo kovati svoj denar. In bilo bi neumno, če ne bi svojega monopolnega položaja izrabilo za to, da bi rabo razširilo še na druga področja - npr. v lokale, ki jih daje v najem mesto, stojnice na mestnih površinah, kinematografe, pa potem počasi še v vse druge lokale in trafike ... In bo tako počasi zgradilo vzporeden plačilni sistem. S katerim niti ne bi bilo nič narobe, če ne bi bil zaprt in posledica monopola.
Monopoli mi niso všeč. Zato bi banke naredile pametno potezo, če se usedejo skupaj, privzamejo nek evropski standard za digitalno gotovino in to ponudijo komitentom. Banka Slovenije pa naj jo uzakoni kot plačilno sredstvo, ki ga trgovci morajo sprejemati povsod, kjer sprejemajo kako negotovinsko obliko plačevanja. Tudi na železnici. Tudi na avtobusih. V Ljubljani in v Mariboru.
Ideja, da bi tudi namesto drobiža imeli plastiko je dobra, ni pa posebej nova. Da se jo je pri nas moral spomniti ljubljanski župan, ne pove toliko o njegovi podjetnosti, kot o samozaverovanosti bankirev, ki raje čakajo na državno pomoč, kot da bi iskali nove poslovne priložnosti.