petek, 31. oktober 2008

Napredek slovenskih reform po WEF

World Economic Forum je objavil poročilo o napredku članic EU pri gospodarskih in socialnih reformah. Slovenija je iz 16. napredovala na 15. mesto. Dobro smo se odrezali pri raziskavah in razvoju (11.), informacijski družbi (12.) in trajnostnem razvoju (13.). Slabo pa pri liberalizaciji (19.), finančnih storitvah (21.) in podjetniškem okolju (20.).

nedelja, 26. oktober 2008

Kolateralna škoda finančne krize

Tole bi sicer sodilo med nespregledano, si pa v državi, kjer je vedno glasnejša politika, ki jo opiše z zvezdico označeni stavek spodaj, zasluži prepis zaključka na blogu.

The Economist: A survey of the world economy: Fixing the world economy
If markets are not always dangerous and governments not always wise, what policy lessons follow? In the aftermath of the crisis the battle will be to ensure that finance is reformed—and in the right way. The pitfalls are numerous. Banning the short-selling of stocks, for instance, makes for a good headline; but it deprives markets of liquidity and information, the very things that they have lacked in this crisis. Even if the easy mistakes are avoided, improving supervision and regulation is hard. Financial regulators must look beyond the leverage within individual institutions to the stability of complex financial systems as a whole. Wherever the state has extended its guarantee, as it did with money-market funds, it will now have to extend its oversight too. As a rule, though, governments would do better to harness the power of markets to boost stability, by demanding transparency, promoting standardisation and exchange-based trading.

Over-reaction is a bigger risk than inaction. Even if economic catastrophe is avoided, the financial crisis will impose great costs on consumers, workers and businesses. Anger and resentment directed at modern finance is sure to grow. The danger is that policymakers will add to the damage, not only by over-regulating finance but by attacking markets right across the economy *.

That would be a bitter reverse after a generation in which markets have been freed, economies have opened up—and prospered. Hundreds of millions have escaped poverty and hundreds of millions more have joined the middle class. As the world reconsiders the balance between markets and government, it would be tragic if the ingredients of that prosperity were lost along the way.

sreda, 22. oktober 2008

Železni kancler o pokojninah

Včeraj sem moral nekaj povedati na Centru za razvoj financ ob izzidu knjige "Pension Reform in Southeastern Europe: Linking to Labor and Financial Market Reforms". Ob tem sem naletel na zanimiv citat Otta von Bismarcka:

Anybody who has before him the prospect of a pension, be it ever so small, in old age and infirmity is much happier and more contented in his lot, much more tractable and easy to manage.

Pri pokojninah torej ne gre samo za zadovoljstvo volivcev DESUSa, ampak za ves narod! Ali pa bi lahko ta "easy to manage" razširili kar v posledico vseh socialnih transferjev in v pravilo, da vlade, ki višajo socialne transferje, lažje upravljajo z državljani.

sreda, 15. oktober 2008

Reveži niso srečni. Pika.

Sicer sta imela Edvard Kardelj in kraj državice Butan o tem drugačno mnenje. Prvi, je povedal, da sreče človeku ne more dati država, da revež je lahko srečen, če si jo zna ustvariti sam. Drugi si je namesto bruto domačega dohodka izmislil bruto domačo srečo.

Janez Janša se niti ne zaveda, kako natanko je zadel s tisto izjavo "ne poznajo vprašanja, ampak zagotovo je odgovor seks". SD je namreč v svoj program zapisala "Prepričani smo, da so zadovoljni, zdravi in srečni ljudje prvi pogoj za ustvarjanje družbe blaginje." Do tu še nič o seksu. Ampak kako pa do srečnih ljudi? Tudi iz programa SD: "Več spolnosti pomeni več sreče ...". Najprej torej seks, potem sreča in nato blaginja. Genialno!

Znanost pa pravi, da je najprej blaginja, potem pa sreča. Tisti, ki trdijo da GDP nima zveze s srečo, imajo tole teorijo:
Prospect: Although average real income has more than doubled in developed countries since mid-century, average self-reported happiness has barely budged. Yet despite the flat happiness trend over decades, at any given time the wealthy are more likely than others to report themselves "very happy," which has led a number of researchers to conclude that people care more about their relative position on the income ladder than their absolute level of wealth.

... ki pa se v mednarodnem okviru pokaže za napačno:
Marginal Revolution: In a sample of over 130,000 people from 126 countries, the correlation between the life satisfaction of individuals and the GDP of the country in which they live was over .40 – an exceptionally high value in social science.

A recent study of the self-reported happiness of almost 400,000 subjects in the OECD countries by Harvard's Rafael di Tella and Imperial College's Robert MacCulloch shows that while no single variable has a whoppingly large positive impact on average happiness over time, none, other than life expectancy, has a larger effect than GDP per head.

Revščina pa je tudi za nekaj dobra. V članku Ten Ways Recession Can Help the Environment avtor piše, da bi bilo treba revščino vsiliti, saj revni manj obremenjujejo okolje.

PS. Danes je Blog Action Day. Blogalo naj bi se o revščini.

ponedeljek, 13. oktober 2008

Ministrstvo za trajnostni razvoj

V program SDS smo napisali, da naj bi se Služba vlade za razvoj preoblikovala v Ministrstvo za trajnostni razvoj (MTR). Skupaj s še nekaterimi drugimi spremembami v organizacije vlade naj bi to omogočilo večjo razvojno usmerjenost vladanja:
  • Visoko šolstvo naj bi se priključilo Ministrstvu za šolstvo in šport (kar ima sicer nekaj slabih strani, ker bi bilo ločeno od znanosti).
  • Na MTR pridejo še znanost, tehnologija in informacijska družba (tako tista iz MVZT kot tista iz Ministrstva za gospodarstvo).
  • MTR prevzame skrb za strukturne sklade (ne pa tudi za kohezijske) od Službe vlade za lokalno samoupravo in razvoj.
Taka služba bi bila organizirana matrično. Vrstice v matriki tvorijo naslednja področja:
  • Konkurenčnost. Skrb za koordinacijo politik vlade za povečanje konkurenčne sposobnosti slovenskega gospodarstva skozi manjšanje vloge države, pocenitev in poenostavitev države, vzpostavljanja delovanja trgov ter naslanjanje na znanje in ustvarjalnost.
  • Znanje. Politike na področju znanosti in tehnologije; usmerjanje podpornega okolja (ARRS, TIA, deloma JAPTI, SPS, SID banka) v tesnem sodelovanju s Svetom za konkurenčnost.
  • Ustvarjalnost. Posebna skrb za kreativne industrije, za katere se ne ve, ali sodijo pod Gospodarstvo ali Kulturo. V naslednji štirih letih bi vsem razložili za kaj pri WC ščetkah v resnici gre.
  • Informacijska družba in telekomunikacije. Združitev direktorata za informacijsko družbo in za telekomunikacije pod eno streho zaradi sinergij državnih politik in tesne povezanosti z raziskavami in razvojem.
  • Skrb za ljudi. Nadaljevanje socialnih reform v smeri nagrajevanje delavnosti, prizadevnosti, iniciativnosti, odgovornosti ...
  • Skrb za naravo. Koordinacija politik, ki jih sicer dnevno vodijo predvsem Ministrstvo za gospodarstvo, Ministrstvo za okolje prostor, Ministrstvo za promet ter Ministrstvo za kmetijstvo na področju trajnostnega razvoja, energetike in klimatskih sprememb.
Stolpce v matriki bi tvorili ključni dosjeji oz. naloge Ministrstva:
  • Strategija razvoja Slovenije, Lizbonska strategija in druge reforme strategije (dopolnitev, izvajanje, spremljanje).
  • Strategija odziva na podnebne spremembe (še napisati, potem pa spremljati).
  • Vstopanje v OECD in modernizacija države na podlagi njihovih priporočil.
  • Razvojno preoblikovanje proračuna (ki je posledica razvojnega prestrukturiranja vlade).
  • Črpanje sredstev EU (izpogajati bi bilo potrebno poenostavitev pravil za rabo strukturnih sredstev EU).
  • Strategija in spremljanje velikih razvojnih projektov (reNRP).
Takšno ministrstvo bi imelo kar debelo listnico na nekaterih področjih (znanost, tehnologija, strukturne reforme) in prevladujoč vpliv na treh ključnih horizontalnih razvojnih temah:
  • podnebne spremembe,
  • informacijska tehnologija,
  • znanje in ustvarjalnost.
Na drugih bi moralo imeti več kot zgolj svetovalno oz. koordinacijsko vlogo (konkurenčnost, trajnostni razvoj). Čas za tako ministrstvo je idealen. Zunanji gospodarsko-finančni kontekst motivira za reforme; domača makroekonomska situacija pušča naslednji vladi dovolj manevrskega prostora, da lahko marsikaj izpelje.

Kot sem že večkrat napisal: V naslednjem mandatu ne bomo ne lovili kriterijev za prevzem evra in ne predsedovali EU. Cel mandat, vsa štiri leta, se da ukvarjati samo s Slovenijo. Kriza pa lahko celo pomaga, da iz nje pridemo z bolj zdravim gospodarstvom, kot ga imamo zdaj.

torek, 07. oktober 2008

Samsung Omnia mecum porto

Mobilni telefon je tista prekleta zadeva, zaradi katere smo v imenu napredka žrtvovali precej svobode. Svobode, ko si bil lahko sam. Ali pa dosegljiv samo tistim, ki so bili tisti hip s teboj. Ko je služba ostala v pisarni, ali pa vsaj na notesniku. Danes imamo na mobilniku lahko vse seboj. Vso pošto, vse dokumente in na brezžični žici za seboj vlečemo tudi vse kontakte, ki grozijo, da bodo vsak hip pozvonili.

Pametni telefoni so me najprej začeli zanimati zato, ker se je nanje dalo kulturno tipkati SMSe. Ena črka ena tipka - to je tako dobro geslo kot en človek en glas. SMS pogosto pomeni - "ja, vem da si tam, nekaj ti moram povedati, ampak govoril pa ne bi s teboj". Ljudomrzno pravzaprav.

Drugi razlog za pametne telefone je, da sem v zadnjem času vse manj časa delal za mizo za računalnikom. Pameten telefon omogoča dozo interneta kjerkoli in kadarkoli. V zadnjih letih sem jih preskusil kar nekaj:
  • Motorola A1000 - Symbian je v mnogočem boljši od Windows Mobile. Nikoli pa ni prav delovala sinhronizacija s PCjem.
  • HTC Wizard in Tytn - izvlečna tipkovnica sicer odlična ideja, sicer oba telefona precej debela in težka; HTC ne zna narediti tulca za pisalce (stylus), ki se ne bi polomil in bi pisalce padalo iz telefona.
  • Samsung X820 - ni sicer pameten, ampak pri njegovih merah mu to lahko odpustimo. Človek se sprašuje, zakaj naj bi bil kak telefon sploh večji? Morda zato, da ga ženska najde v torbici.
  • Samsung i600 - z njim sem po začetnih težavah zdržal daleč najdlje - zadnjih 15 mesecev. Dovolj majhen in lahek za v suknjič (mimogrede, ste opazili, da je za telefon kot nalašč tisti žep levo spodaj - menda ga šivajo zaradi cigaretnih škatlic), qwerty tipkovnica, HSDPA, WiFi ... skoraj idealen.
  • Samsung i900. O tem nekaj več spodaj.
Samsung i900 "Omnia"

Uporabljam ga slab teden. S programom Jeyo Mobile Companion sem zelo hitro prenesel kontakte; sicer se zna telefon obnašati tudi kot USB ključek. Total Commander zgledno prikazuje njegovo datotečno strukturo. Prednosti v primerjavi z i600:
  • Pri ustrezni svetlobi zelo dober fotoaparat z autofocusom. Spodnja slika je neretuširan izsek iz slike ločljivosti 2560*1920.
  • Filmi so kar dobro stisnjeni in (odvisno spet od svetlobe) kar kvalitetni (do 640*480).
  • 8 GB spomina je dovolj za nekaj glasbe in večino dokumentov, predstavitev ... ki sem jih kdaj v življenju napisal. Prikazovalnik PPTjev dovolj dober, da bi ga uporabil za govore namesto A5 lističev papirja. In še dodatni slot za micro SD ima.
  • Večji zaslon (240*400 elementov) omogoča soliden pregled spletnih strani, dokumentov ... je pa slabši kot pri iPhone. Svetlost se sama popravlja glede na svetlost okolice, tudi orientacija se spreminja sama, glede na lego telefona.
  • Vgrajena je GSM triangulacija, ki pokaže položaj na Google Maps na nekaj sto metrov natančno. In če to ni dovolj je vgrajen tudi GPS. Programa za navigacijo nisem naložil.
  • Bolj dodelani uporabniški vmesniki in programi.
Slabosti:
  • QWERTY tipkovnica na pokončnem zaslonu je premajhna; treba se bo še navaditi, kako pritisniti pravo tipko. Vsekakor bom z njim manj jamral na Twitterju.Windows Mobile 6.1 ni prilagojen prstom, ampak miškam oz. pisalom.
  • Samung je čez sicer marsikaj naprogramiral in uporabnik ima po dve verziji npr. predvajalnika, kontaktov, brskalnika po datotekah - ena za prste, druga od windowsov. Geste niso najbolj konsistentne skozi razne aplikacije.
  • Pisalo nima prostora v telefonu, ampak naj bi bingljalo ob njem. Škoda.
  • Brskalnik Opera je počasen in slabo odziven; stran od Financ ga čisto sesuje, Explorer je pa pač Explorer.
  • Z eno roko (recimo, če gre človek peš po cesti :-) je delo dosti težje kot z i600. In mislim, da ima Iphone isti problem.
Še nekaj slik ...



... tudi na Picasi.

sreda, 01. oktober 2008

Zabloda kapitalizma?

Tole je citat iz knjige Postwar: A History of Europe Since 1945:

The overwhelming majority of mid-twentieth-century European Social Democrats, even if they kept their distance from Marx and his avowed heirs, maintained as an article of faith that capitalism was inherently dysfunctional and that socialism was both morally and economically superior.

To verovanje v inherentno disfunkcionalnost kapitalizma se zdaj zrcali v številnih komentarjih finančne krize, a o tem spodaj. Razlika med socialdemokrati in komunisti ni v ideologiji ampak v postopku:

Where they differed from Communists was in their unwillingness to commit to the inevitability of capitalism’s imminent demise or to the wisdom of hastening that demise by their own political actions…

Program naše zmagovite stranke, ki je nekoč že "pospešila propad" kapitalizma in to ne zgolj s "političnimi akcijami" demonstrira to vero v "inherentno nefunkcionalnost" kapitalizma, čisto po zgledu evropskih socialdemokratov iz sredine 20. stoletja. Pišejo namreč:

Ugotavljamo, da so naložbe v gospodarski razvoj zaradi zagotavljanja vse večjega blagostanja ljudi v pogojih globalnega gospodarstva pripeljale do položaja, ko težnje po zagotavljanju večje konkurenčnosti gospodarstva ogrožajo naravne dobrine in nepopravljivo obremenjujejo naravno okolje. Poleg tega so te spremembe povzročile tudi vse večje razlike med razvitimi in nerazvitimi gospodarskimi sistemi. V razvitih okoljih se to kaže v vse večjem razslojevanju v družbi in vse večji koncentraciji bogastva v rokah maloštevilne elite, v nerazvitih okoljih pa so depriviligirane sloje spravile v revščino in na rob preživetja.

To razmišljanje je dobra podlaga za ne-reformsko, ne-lizbonsko politiko, ki v času finančne krize dobiva krila. Z veseljem citirajo npr. Sarkozija, ko pravi, da je z nevidno roko trga, z Laissez-faire kapitalizmom konec. Pri tem pozabljajo, da (1.) take kapitalizma pri nas nikoli nismo imeli in (2.) da smo mi uspeli banke zafurati še v popolno državno reguliranem socializmu in smo jih potem z davkoplačevalskim denarjem reševali v devetdesetih letih.

Komentar direktorja Centra za evropske reforme na to temo se začenja takole:

Those who never liked 'Anglo-Saxon' capitalism are feeling smug. Marxists, fans of 'Rhineland' capitalism and those who simply cannot stand American power are crowing.

Besedilo vmes se seveda splača prebrati. Za bolj površne pa zadostuje že konec:

All the European economies need the Lisbon agenda, whether they are Anglo-Saxon, Rhineland, Nordic, East European or Mediterranean. At some point the financial turmoil will settle down. Then EU leaders will need to return to two key questions: why is the trend growth rate of the EU economy about one percentage point less than that of the US, and what can Europe do to catch up?

Ekonomsko socialnemu svetu (ESS) sem včeraj predstavil poročilo o Programu reform za izvajanje lizbonske strategije v Sloveniji. Kadar se na ESS govori o malici, se tam tre TV kamer. Diskusijo o ključnih strateških vprašanjih pa se, podobno kot med volilno kampanjo, poskuša preslišati. Edina svetla točka je, da sem včeraj ujel Pahorja (sicer v pogojniku) govoriti o "reformah strukturne narave".