ponedeljek, 26. maj 2008

Življenja je škoda, da bi se ukvarjali s povprečnostmi

Nekaj poudarkov iz intervjuja, ki sem ga tal Tomažu Zalazniku za revijo Ampak. Vseh šest strani lahko preberete v majski številki revije.

O volilnih programih:

Veste, programi so potiskan papir. Vanj se poskuša napisati kup dobrih namenov, ker so predvolilni pa se izpusti vse, kar komu morda ne bi bilo všeč. V njih se bere o tem, kako se bodo sredstva za vse mogoče povečala, pa zelo redko o tem, za kaj se bodo zmanjšala. Veliko o tem, v kaj vse se bo država vmešavala, pa malo o tem, kje bo ljudem pustila več samostojnosti. In nič o tem, kako se bodo za vse to širokogrudno delitev denarja pobirali davki. Sami korenčki, nič palic. Zato na programe ne dam kaj dosti. Bistveno se mi zdi, ali v ljudeh, ki stojijo za temi programi čutim iskreno željo, da bi nekaj naredili za napredek države, ali pa jih vodi kak drug interes - volja do moči, denar, slava …

O ključnem razvojnem vprašanju:

Razvoj v preteklosti je morda še bil tekma med državami. Država je imela strokovnjake, analitike, aparat, možgane. Urejala stvari. Industrializirala, elektrificirala, opismenjevala … Zato se mi zdi ključno vprašanje, kako iz ljudi potegniti več njihove podjetnosti in ustvarjalnosti. Država lahko dela marsikaj, ampak ambicij in sposobnosti ljudi državni uradniki ne morejo nadomestiti.

O podjetnosti:

Čedalje bolje razumem tisto krilatico, ki pravi, da je "najpomembnejša družbena odgovornost podjetja, da ima dobiček". A pri nas še vedno lahko delajo kariero ljudje, ki trdijo, da je dobiček posledica izkoriščanja. Prejšnji režim je podjetnost načrtno zatiral. Tudi po spremembi gospodarskega sistema na podjetne gledamo z nezaupanjem, saj je marsikdo prišel do premoženja, ker je bil pač ob pravem času na pravem mestu. To je tudi kolateralna škoda gonje proti tajkunom. Vendar jih je kar nekaj, ki so obogateli tako, da so začeli iz nič in v pošteni tekmi. Ti morajo postati vzorniki.

O pogumu:

Pogum pomeni tudi to, da naredimo kako drzno reč. (...) Vsako podjetje, ki da kaj nase, sponzorira kako barko, katere domet je morda dobra uvrstitev na tržaški Barcolani. Zakaj ne bi dali denarja skupaj in zgradili barke za Ameriški pokal, za prvo ligo! Imamo konstruktorje, imamo jadralce, samo upati si je treba.

O univerzah:

Univerze bi bilo potrebno odrešiti njihove socialne funkcije in vzpostaviti sistem v katerem bi 80% študentov v predvidenem času študij tudi končali. Danes v petih letih od vpisa konča 20% študentov. S tem bi takoj popravili slabo razmerje med številom učiteljev in študentov. V visoko šolstvo bi morali vlagati bolj učinkovito in prav gotovo tudi več.

O objektivnosti:

Na rob tej besedi … "Objektivnost" je v današnji družbi bistveno precenjena. Vsi bi se za njo skrivali, nihče prevzel odgovornosti za odločitev, ki je subjektivna in zato lahko bolje premišljena.

O javnem mnenju:

Zelo se bojimo narediti napako, ker se pač iščejo napake. Uspešni so tisti, ki ne naredijo velikih napak. Tudi v politiki. Zares uspešni so politiki, ki niso ne krop ne voda, ki o ničemer nimajo jasnega mnenja. Ki sadijo rožice skladno s slovenskim javnim mnenjem. Naj že nekdo prižge luč! Politika mora voditi javno mnenje, ne pa mu slediti!

O priložnosti 17ih let skupne države:

Slovenija je majhna, ni pa treba, da so zato Slovenci majhni v ambicijah. V veliki večini situacij ne nastopamo kot predstavniki maloštevilnega naroda ampak kot raziskovalec, umetnik, trgovec, poslovnež. In kot taki smo dobri ali pa slabi. Tukaj nam gresta na roko tako friedmanovski ravni svet, kot dolgi rep spleta 2.0. Za množico stvari ni več določujoči okvir država in njena velikost.

O ambicioznosti:

Ko govorim o ambicioznosti mislim predvsem na dvoje. Najbolj seveda računam na ambicioznost posameznikov. Tistih zunaj politike in zunaj državnih organov. Teh je več. Hitreje lahko tečejo. Računam pa tudi na ambicioznost politikov, da bodo vsem tem pomagali. Npr. za umikanje države, za vzpostavitev tržnega gospodarstva, za gradnjo infrastrukture, za kako pomembno javno zgradbo, za reforme, če hočete. Ne bodimo tako hitro zadovoljni s prvim kompromisom. Ne ukvarjajmo se toliko z javnim mnenjem. Z naslednjimi volitvami. Naredimo tisto, kar čutimo, da je prav. Življenja je škoda, da bi se ukvarjali s povprečnostmi.

sreda, 21. maj 2008

Kick-off Razvojnih skupin Sveta za konkurenčnost

Pravkar v Levu, ob prisotnosti predsednika vlade, ministrov, visokih gostov in članov Razvojnih skupin Sveta za konkurenčnost začenjamo proces izdelave sektorskih in globalnih politik na področju tehnološkega razvoja in konkurenčnosti.

Osnutek uvodnih besed:

Mislim, da začenjamo novo poglavje razvoja Slovenije. Novo poglavje, prvič, ker se lotevamo oblikovanja vsebin in prioritet na področju raziskav in razvoja. Pri tem zaupamo raziskovalcem in razvojnikom, vam v tej dvorani. Verjamem, da ste vi najbolje kvalificirani, da boste našli presek med področji, na katerih imamo znanstveno odličnost in tistimi, kjer obstaja gospodarski potencial, da se iz tega znanja naredi denar. Verjamem tudi, da ste vi ambicioznejši in propulzivnejši del slovenske znanosti in podjetništva in boste predlagali rešitve za modernizacijo poslovno finančnega okolja in organiziranosti inštitucij znanja nasploh v smeri večje odprtosti, podjetnosti in odličnosti.

Druga pomembna točka se mi zdi uvajanje novega načina oblikovanja politik. Kdor pozna svetovni splet, splet 2.0 bi mu rekel politika 2.0. Ključna beseda na spletu 2.0, pri politiki 2.0, je participacija. Prepričan sem, da moramo tudi v oblikovanje politik pritegniti čim širši krog zainteresirane javnosti. V politiki 2.0 država postane predvsem organizator dialoga in izvajalec dogovorjenega, ne domišlja pa si, da vse najbolje ve. Svet za konkurenčnost in razvojne skupine so prostor tega dialoga. Če bomo vsi dovolj zreli, je lahko to primer še za kakšno drugo področje.

Raziskave, razvoj, znanost in izobraževanje so ključne za napredek držav. Vsi razvojni dokumenti, strategije in okvirji, ki smo jih v Sloveniji in Evropi sprejeli v zadnjih letih dajejo znanju in ustvarjalnosti vlogo osrednjega motorja razvoja.

Tudi slovenska vlada se tega zelo dobro zaveda ...


Opomba:

Ustanovili in popolnili smo Razvojne skupine na naslednjih področjih:

Sektorske razvojne skupine:
  1. razvojna skupina za življenje in zdravje,
  2. razvojna skupina za informacijske in komunikacijske tehnologije,
  3. razvojna skupina za materiale in nanotehnologije,
  4. razvojna skupina za okolje in gradbeništvo,
  5. razvojna skupina za energetiko in trajnostne vire energije,
  6. razvojna skupina za vozila, transport in logistiko,
  7. razvojna skupina za procesno tehnologijo,

Horizontalne Razvojne skupine so:

  1. razvojna skupina za poslovno – finančno okolje,
  2. razvojna skupina za kreativne industrije,
  3. razvojna skupina za organiziranost javnih razvojno-raziskovalnih in izobraževalnih institucij.
Prosojnice z dogodka so objavljene.

torek, 20. maj 2008

En dan na teden naj delajo kar hočejo!

Eric Schmidt, CEO Googla o tem, kako podjetje inovira:

The story of innovation has not changed. It has always been a small team of people who have a new idea, typically not understood by people around them and their executives. [This is] a systematic way of making sure a middle manager does not eliminate that innovation. If you're the employee and I'm the manager, and I sit down and say, "Our product's late, and you screwed up, and you gotta work on this really hard," you can legally say to me, "I will give you everything I've got, 80% of [my time]."

It means the managers can't screw around with the employees beyond some limit. I believe that this innovation escape-valve model is applicable to essentially every business that has technology as a component.

Skratka, pustite ljudem, da delajo, kar jim paše. En dan na teden!

ponedeljek, 19. maj 2008

Superračunalnik v Vižmarjih

Danes teden (joj kako za bloganje zmanjkuje časa) sem bil povabljen, da povem nekaj besed ob zagonu superračunalnika na Turboinštitutu. Prerezal sem tudi vrvico.



Menda je eden od 250 najbolj zmogljivih na svetu. Zgled se mi zdi v naslednjem:
  1. Gre za veliko investicijo v raziskovalno infrastrukturo, ki ni namenjeno samo pisanju člankov, ampak jo je naredilo podjetje.
  2. Gre za računalniško raziskovalno infrastrukturo. Teorija rdečega digitalnega premika pravi, da se posebej hitro razvijajo podjetja, ki masivno vlagajo v IT.
  3. Raba te investicije je povezana z energetiko, ki je vezana na obnovljive vire energije - na vodo.
  4. Všeč mi je tudi, da Turboinštitut pri razvoju programske opreme sodeluje z vrhunskimi raziskovalci in podjetji iz Evrope, konkretno z Belgijci. Saj ni treba, da se vse naredi doma. Upam pa, da bo računalnik polno obremenjen in dostopen slovenskim raziskovalcem. Konec koncev imamo tudi na FGG nekaj računsko intenzivnih problemov.
Turboinštitut se ukvarja s turbinami, z vodo in naš razvoj sem primerjal z reko, v kateri je vedno več vode, teče vedno hitreje. Struga postaja pretesna. Ubirati bo začela nova pota. Malo sam od sebe, nekaj bodo tudi državne strategije nakazale kam. To je naravna pot.

petek, 16. maj 2008

Intervju za Blogorolo

S Frasom sva naredila intervju za Blogorolo. On je spraševal, jaz odgovarjal.



Še najbolj tricky je bil profil:

Ime:

Žiga

Priimek:

Turk

Vzdevek:

-

Ime bloga:

Turkov čas-opis

URL:

http://blog.zturk.com/

RSS:

http://blog.zturk.com/feeds/posts/default

Spol:

M

Starost:

letom primerna

Horoskop:

ne berem

Verjamem v:

ljudi

Moji fetiši:

imam

Razvajam se:

na drobno: pivo ob sitcom komediji zvečer
na debelo: potovanja v daljne, lepe in civilizirane kraje

Naj knjiga:

jo še iščem

Naj glasba:

Bachov 3. brandenburški koncert, In my life - George Martin, Call of the Search - Katie Melua

Naj film:

As Good as it Gets, The Pursuit of Happyness, Mystic River, Pan's Labyrinth …

Osebni slogan:

ne pusti se uokviriti v en slogan

Zares delam:

minister, raziskovalec

Za zabavo delam:

blogam, itak


Žiga, dajva za začetek razčistiti nekaj, kar me muči že dolgo časa – kaj je to “minister brez listnice”? Ti na vladnih kosilih ni treba plačati računa?

Brez listnice pomeni, da ne skrbim za uporabnike proračuna in ne plasiram davkoplačevalskega denarja. Zato lahko vsakemu, ki pride k meni, že na začetku povem, da nimam denarja za njegove ideje. Vladnih kosil oz. neformalnih srečanj ministrov, brainstormingov in točk razno je za moj okus premalo in bi za to z veseljem plačal kak račun.

V politiko si vstopil kot popolni outsider. Kakšna je bila prva izkušnja s politiko?

Politika pač pomeni, da delaš nekaj v dobro javnosti. In v zameno da to lahko delaš, daš javnosti do sebe vse pravice. Sicer smo politiki čisto navadni ljudje, le da je med nami večja koncentracija velikih egov.

Sicer pa izhajaš iz akademske sfere. So možne kakšne primerjave? Evo en tricky question: kdo je bolj “odprte glave”, politiki ali študenti?

Mladi so seveda dosti bolj odprti za spremembe. Študenti in politiki kar naprej opravljajo izpite. Na kratki rok se splača pretvarjati, da poznajo odgovore na vse. Na dolgi rok ne. Sicer so pa študenti med politiki in politiki med študenti. In to ne prispeva ne h kvalitetnemu študiju ne h kvalitetni politiki.

S svojim blogom veljaš za nekakšnega neuradnega vladnega piarovca in, če smem pripomniti, boljšega piarovca vlada še ni imela. Kako pa na vladi gledajo na to tvojo “postransko” funkcijo?

Hmm, neke podobne pohvale sem slišal od čisto zares-nih politikov. Moram biti pa popolnoma jasen: moj blog ni vladni PR, to je moja osebna zadeva. Nikoli ni ideja za kak prispevek prišla od koga tretjega, niti ni bil kak prispevek cenzuriran. Kolegi, se mi zdi, moj blog berejo ali pa jim kak prispevek izpišejo. Kolega Šturm in Rupel sta se pred časom kar resno zanimala za stvar, Rupel je potem tudi začel blogati.

Bi morali vsi politiki blogati? Se bo to kdaj zgodilo?

Če bodo morali, ne bo kake posebne koristi od tega. Večina bo stvar prepustila PR službi. Prepričan pa sem, da se bo politika vedno bolj odpirala ter ideje in rešitve iskala zunaj sebe ter tudi veliko usklajevanja med interesi prepustila drugim krogom. Tudi to je umikanje države. Bloganje je razmeroma malo pomemben člen v demokraciji 2.0.

V prejšnji številki je v intervjuju Barbara Kvas, urednica blogerskega portala E-demokracija, ugotovila, da so politiki preko blogov radi “v stiku z navadnimi ljudmi” predvsem v času volitev, potem pa to “potrebo” kar naenkrat izgubijo. Navedla je tudi primer aktualnega predsednika države, ki je pred volitvami blogal vsak dan, nato pa je kar naenkrat pozabil na to svojo strast …

Normalno je, da pred volitvami politik išče več stikov z volivci. Po volitvah pa mora biti zvest podobi, ki je bila izvoljena. Jaz blogam ravno zato, ker imam javno funkcijo in ne vem, če bi kot civil sploh še blogal.

Blogi naj bi bili na prihajajočih predsedniških volitvah v ZDA eden ključnih medijev. Kdo bolje bloga, Hillary ali Obama?

Ne berem ne enega ne drugega. Včasih pogledam kak klip na Utube. Dvomim, da blogata lastoročno. Ja, na blogih je kar nekaj debate o bodočem predsedniku. Veliko je virusnega oglaševanja … Internetu namenjamo vedno več ur našega časa in aktualne teme se temu primerno pojavljajo tam. Ključnost nekega medija je zelo povezana z deležem minut, ki ga ljudje ob tem mediju ali s tem medijem preživijo. Internet je v porastu.

Ko smo že ravno pri ZDA; pravkar si se vrnil iz New Yorka, o čemer lahko v zanimivem potopisu beremo tudi na tvojem blogu. Kako se ti je kaj zdel Apple Store?

Po tem, ko me je 5th Avenue pustil razmeroma hladnega, je Apple Store osmislil pešačenje preko dvajsetih ulic Manhattna. Cool trgovina. Sindikat se ne pritožuje, da je odprta 365/24/7.

Boš poskusil prepričati šefa, da vsem ministrom privošči po enega Macbook Aira? Slišal sem namreč govorice, da ima Janša edini v vladi Maca…

Šef ministrom privošči katerikoli računalnik. Po treznem premisleku sem ugotovil, da Macbook Air ni optimalen stroj zame. Poleg tega dvomim, da bi preko njega lahko dostopali do vladne informacijske infrastrukture. Izboljšanje le-te, posodobitev, nevtralnost do operacijskega sistema uporabnika … je naloga za nov mandat. Med predsedovanjem se je nismo upali lotiti.

OK, greva k malo bolj resnim vprašanjem. Prva asociacija na razvoj je Lizbonska strategija. Lahko za naše bralce na hitro in preprosto pojasniš, za kaj sploh gre?

Lizbonska strategija je načrt sprememb in reform, da bi v EU še naprej dobro živeli, da bi se razvijali hitreje in ustvarjali boljša delovna mesta. Strategija išče ravnotežje med prioritetami konkurenčnega in na znanje in ustvarjalnost oprtega gospodarstva ter skrbjo za ljudi in okolje.

Se Slovenija dovolj hitro razvija? Kje smo in kam želimo? Kateri so ključni razvojni elementi za nas?

S hitrostjo smo lahko zadovoljni. Do leta 2013 naj bi ujeli povprečno razvitost EU, in trendi za to so zelo dobri. Naš razvoj v zadnjem obdobju je v obstoječi strukturi gospodarstva izkoristil že veliko rezerv in v prihodnje se bo treba za ohranjanje dobičkov bolj nasloniti na znanje oz. se prestrukturirati. Opozicija ropota, da se je premalo tega zgodilo že v tem mandatu, ampak dokler ima gospodarstvo možnost rasti na lažje načine, dokler so lepi dobički tudi z manj znanja, gre pač v to smer. Postali smo bogatejši in nič nismo zamudili. Zdaj prihaja čas za spremembo vzorca razvoja. Veliko osnov za to je pripravljenih - od Sveta za konkurenčnost, okrepitve Tehnološke agencije, premikov v strukturi vpisov na univerzo, rasti sredstev za raziskave in razvoj, okrepitve sodelovanja med gospodarstvom in znanostjo …

Kakšne so primerjalne prednosti Slovencev pred drugimi? Kje so naše rezerve? Na kaj bi se bilo smiselno osredotočiti?

Slovenci imamo kar ugoden geografski položaj, smo člani EU in drugih mednarodnih organizacij. Smo pridni, delovni, zanesljivi, razmeroma dobro izobraženi … Ampak kakih posebnih prednosti nimamo. Svet hitro napreduje, ljudje so marsikje pripravljeni trdo delati, študirati, da bi napredovali. Prepričan sem, da imamo še veliko rezerve ko gre za podjetnost in ustvarjalnost in tudi v tem, da bolj zaupamo v svoje sposobnosti, vase.

Meni se na primer zdi, da je za razvoj ključnega pomena radovednost. Smo dovolj radovedni ali imamo Slovenci občutek, da tako ali tako že vse vemo?

Radovednost je prav gotovo zelo pomembna lastnost. Vodi k ustvarjalnosti, inovativnosti; pomembno je iz vsega tega tudi znati narediti posel, odpreti delovna mesta. In ja, imamo tudi nekaj tega občutka, da smo najbolj pametni, da sami vse najbolje vemo, da ne potrebujemo npr. tujih lastnikov, ki bi s seboj prinesli tudi znanje, tujih managerjev, tujih profesorjev, Slovencev, ki so študirali v tujini.

Te dni organiziram sestanek o scenarijih za nizko-ogljično Slovenijo - kako razvoj peljati v okolju prijazni smeri. Zraven smo povabili Angleže. In sem dobil jezno pismo, kaj da vabimo zraven tujce, kot da sami ne bi imeli dovolj znanja. Ob tem pa moram vendarle dodati, da nimamo prav nobenega razloga, da ne bi bili samozavestni in s tujci sodelovali brez kakršnihkoli kompleksov majhnosti. To je vsaj tako slabo, kot če se tujih vplivov izogibamo.

Mandat se približuje h koncu. Kaj vse bi podčrtal kot svoje ključne uspehe (ali neuspehe) v teh štirih letih?

Minister nisem bil vsa štiri leta, ampak sem minister šele dobro leto. Ustvarjalnejši del posla - načrtovanje reform - so opravili drugi. Žal je bilo po tem kar nekaj časa izgubljenega. Po mojem prihodu marca 2007 je Služba vlade za razvoj dosledno zagovarjala reformno smer, topogledno recenzirala predloge zakonodaje in spodbujala ministrstva. Sodelovali smo pri pripravi množice reformnih zakonov, opravili smo razvojno recenzijo proračuna, obranili proračunsko realnost velikih razvojnih projektov, pomagali višati proračun za znanost in tehnologijo, krepitev tehnološke agencije TIA. Vzpostavili smo dober dialog s civilno družbo s prevzemom vodenja Sveta za trajnostni razvoj in tlakovali pot za to, da postane trajnostna komponenta razvoja še bolj organsko vpeta v razvojna razmišljanja. Podčrtal bi Svet za konkurenčnost z desetimi razvojnimi skupinami. Ta ostane za mano, ne glede na bodoči obstoj SVR. Tehnološki razvoj, raziskovalno politiko, njene prioritete, policymaking smo zaupali strokovnjakom iz raziskovalnega sektorja in industrije. Od njih pričakujem tudi predloge o nujni modernizaciji visokošolskega in raziskovalnega sektorja. Za isto mizo smo spravili ljudi iz znanosti in gospodarstva. Teh povezav mora biti še več.

Na evropskem parketu dobivamo čestitke za predsedovanje. Ne samo tistih vljudnostnih, uradnih, v kamero. Pridejo po SMSih, mailih, na štiri oči; jaz osebno predvsem za slovenski prispevek k osvežitvi lizbonske strategije in v zvezi z energetsko klimatskim paketom. Pogled na razvoj, inovacije, tudi na internet, je postal bistveno modernejši. Neuspehi? Nekaj primerov: Besede "talent" se ni dalo spraviti v lizbonsko strategijo. Prav tako ne številk ob cilju, da naj vlade dajo zgled pri varčni rabe energije in svojih avtoparkih. V zvezi z domačimi temami je treba odkrito povedati, da nisem več ministroval v najboljših mesecih za reforme. Nekaj zadev, npr. na področju socialnih transferjev, dolgotrajne oskrbe ipd. je ostalo v predalu.

Kakšna se ti zdi slovenska blogosfera? Nekje si zapisal, da gre končno za spremembe “od spodaj navzgor”…

Vedno, ko se je v računalništvu pojavilo kaj novega, si tam okrog našel same super ljudi - npr. okrog hišnih račnalnikov, Amig, Atarijev, prvih Pcjev, na DECnetu, na internetu. Potem se težišče druščine premika levo po Gaussovi krivulji in povprečje je čedalje slabše. Pri blogih pa se mi zdi, da se dogaja nekaj drugega. Early adopters smo bili spet predvsem tehnični navdušenci, ampak pravo vrednost sfera dobiva, ko se ji pridružuje vedno več tistih, ki jih vodi tudi in predvsem desna - umetniška, ustvarjalna, intuitivna, empativna - polovica možganov.

Spremembe od spodaj navzgor - tiste prave, se bodo dogajale z demokracijo 2.0. Na bloge mnogi izlivajo predvsem svoje nezadovoljstvo. Meni so rekli, naj za božjo voljo neham pisati na Twitter, ker samo nekaj nergam. Ampak ko se imaš fajn, ne greš tega napisat na mikroblog. Uživaš trenutek. V mikroblog se potožiš, ko stojiš v zastoju, v vrsti, ko te kaka neumnost res razkuri, pa hkrati ni vredna dolgega zapisa na blog.

Kaj pa koncept državljanskega novinarstva? Se ti zdi, da imamo kaj šans?

Zdi se mi, da ljudje potrebujejo dnevno dozo novic. Sploh ni nujno, da so te novice povezane z bistvenimi domačimi ali svetovnimi političnimi ali športnimi dogodki. Pustimo ob strani, ali je to dobro ali slabo. Tabloidi npr. pišejo večinoma o nepomembnostih in to lahko blogi ljudem nadomestijo. Niso pa državljani pogosto priča "pomembnim" dogodkom. Priložnost vidim v tem, da akterji "pomembnih" dogodkov sami pišejo o njih, uredniki, lahko državljanski, pa lahko iz tega sestavijo dnevni mozaik. To si zdaj delamo na nek način sami - npr. preko google readerja oz. "shared items". To funkcijo bi lahko pri googlu še izpopolnili.

OK, hvala ti za ta pogovor. Za konec bi te samo še prosil, če lahko izbereš naslednjega intervjujanca s kratko argumentacijo…

Predlagam Jureta Zupana oz. ljudi, ki delajo blog Kvarkadabra. Morda lahko s tem naredim kaj za promocijo znanosti med mladimi.

Predlagam Tomaža Štiha iz Bloga "Libertarec". V ZDA se jaz gotovo ne bi zavzemal za manj vmešavanja države in več vpliva trga, pri nas pa je treba take misli vsaj slišati.

Predlagam dr. Danila Turka, da ga vprašaš, če je še blogar.

petek, 09. maj 2008

Volivci nimajo zmeraj prav

Živim v mestu, ampak ravno toliko blizu roba, da uživam tudi prednosti podeželskega življenja. Med te sodi tudi gasilska veselica, ki jo dvakrat letno organiziral lokalno gasilsko društvo. Pred leti je sosed zadel pršut. Ne na tomboli, ampak tako, da je najbolje ocenil koliko tehta. Vsi ostali smo se bolj ali manj zmotili.

Na to zgodbo me je spomnila knjiga Briana Caplana "The myth of the rational voter: Why Democracies Choose Bad Politics", ki sem jo nedavno kupil v Bruslju. Predsednik vlade ekipe, ki je sodelovala na spomladanskem vrhu 13. in 14. marca, ni peljal na pivo, ampak smo se mu lahko zgolj pridružili pri enem od drobnih užitkov, ki mu jih predsedovanje Svetu EU vendarle še dopušča, pri obisku najboljše bruseljske angleške knjigarne.

Demokracija naj bi bila utemeljena na dejstvu, da ljudje v povprečju zelo zelo natančno ocenijo, koliko tehta pršut. Vsak se sicer moti, eni navzgor, drugi navzdol, ampak v povprečju je ocena skorajda točna.

Oziroma v prevodu, vsak od nas se o stvareh sicer moti, ampak v povprečju pa izberemo pravo politiko, prave stranke, tiste, ki stvari zapeljejo v zaželeno smer. Volivci imajo zmeraj prav. Kot skupina, ne kot posamezniki. In to, tako Caplan, je zmota. Racionalni volivec je mit in ne resničnost.

Volivci se o nekaterih rečeh sistematično motijo, zato demokracije ubirajo podoptimalne politike, k oblasti pa se približajo stranke, ki te zmote izkoriščajo za svojo popularnost. Caplan identificira štiri sistematične predsodke volivcev, ki so v nasprotju s spoznanji ekonomske in drugih znanosti. Bolj natančno povedano - ekonomisti o teh zadevah morda nimajo čisto enotnega mnenja, vendar je razkorak med mnenjem strokovne javnosti in povprečnim mnenjem volivcev vendarle pomemben. Ekonomisti se npr. sicer razlikujejo po tem, koliko kdo verjame v delovanje nevidne roke trga, imajo pa v povprečju v trg bistveno večje zaupanje kot ljudje z ulice.

Predsodki:
  • Proti-tržni predsodek je "tendenca podcenjevanja ekonomski prednosti tržnih mehanizmov". Pri nas se npr. kaže v tem, da naj bi država regulirana trg dela, cel kup cen in plač, intervenirala na trgih dobrin in storitev, namesto, da bi se cene oblikovale glede na ponudbe in povpraševanje.
  • Proti-tujski predsodek je "tendenca podcenjevanja ekonomskih stikov s tujci". Pri nas se kaže pri odporu prodaje podjetij tujcem, strahom pred tujim lastništvom, izkoriščanjem, pred tujimi investicijami ipd.
  • Predsodek ustvarjati delo je "tendenca, da se podcenjujejo ekonomske koristi zmanjševanja dela". Dela seveda, ki je potrebno, da ustvarimo enoto družbenega proizvoda. Predsodek se kaže v politikah, za katere je pomembneje, da se ustvarjajo ali ohranjajo delovna mesta, kjer ljudi prebijejo osem ur dnevno, kot pa da propadajo delovna mesta, kjer je dodana vrednost majhna in nastajajo delovna mesta, kjer je dodana vrednost velika.
  • Predsodek pesimizma je "tendenca, da se precenjujejo morebitne bodoče težave in podcenjuje dosežene uspehe in bodoče delovanje ekonomije". Na valu pesimizma jaha vsakokratna opozicija, ki piha na dušo ljudem, češ da jim gre vedno slabše, ne glede na statistične podatke.

Bližajo se volitve. Stranke bodo pripravljene narediti marsikaj za glasove. Caplanova knjiga našteva nekaj bližnjic in daje po eni strani nasvet piscem strankarskih programov in po drugi pa opozarja bolj ozaveščene volivce. Večina volivcev te knjige ne bo prebrala.

V spodnji tabeli subjektivno ocenjujem, do kakšne mere slovenske stranke izkoriščajo te predsodke. Več zvezdic pomeni večji predsodek. Številka v oklepaju je seštevek brez upoštevanja predsodkov zaradi opozicijske vloge.


strankatrg
tujci
delo
pesimizemskupaj
SDS
*
*
*

3
NSi

**
**

4
SLS
*
***
**
*
7
Desus
**
***
**
**
9
SD
***
**
***
**
10 (8)
LDS
**
**
**
***
9 (6)
Zares
**
*
*
***
7 (4)
NS
*
***
**
**
9 (7)
Lipa
**
***
***
***
11 (8)

Demagogija je definirana kot politika, ki izkorišča predsodke ljudi, da bi prišla na oblast. In očitno demagogija ni povezana samo z Romi, Hrvaško in trkanjem na slovenske prsi.

sobota, 03. maj 2008

Zasesebrigajstvo

Josefi fritzli so mogoči tudi zato, ker je spoštovanje zasebnosti prešlo vsako mero. Vsak naj bi se brigal samo še zase. Ne delaj drugemu, kar nočeš, da bi kdo storil tebi. Bodi tiho. Zase se brigaj. Poglej vstran.

Nihče več ne opozori someščana, ki meče čike po tleh. Nič ne rečemo lastniku psa, ki lula v liftu ali kaka po zelenici. Ne zahtevamo od soseda, da pokosi travo in uredi nered na dvorišču. Ne opozorimo staršev nevzgojenih otrok. Ne pozovemo mladeniča, da naj odstopi sedež na avtobusu upokojenki. Ne opozorimo učitelja na sinovega sošolca, ki doma očitno nima pravih razmer za učenje. Se ne vtikamo v soseda, ki se pijan znaša nad otroki in ženo. Ne ignoriramo blogarjev, ki žalijo ljudi in širijo sovraštvo. Smo diplomatsko tiho, ko Kitajci tlačijo Tibet.

Ljudje smo družabna bitja tudi zato, da se spodbujamo k boljšemu, da popazimo drug na drugega, da vsaj prevelikih neumnosti ne počnemo. Ko naj bi vse vsak brigal samo še zase, ko je dovoljeno vse, ko osebna svoboda postane najvišja vrednota, se kolektivni duh dobrega, ki je v človeštvu, umika demonom v posameznikih.