Josefi fritzli so mogoči tudi zato, ker je spoštovanje zasebnosti prešlo vsako mero. Vsak naj bi se brigal samo še zase. Ne delaj drugemu, kar nočeš, da bi kdo storil tebi. Bodi tiho. Zase se brigaj. Poglej vstran.
Nihče več ne opozori someščana, ki meče čike po tleh. Nič ne rečemo lastniku psa, ki lula v liftu ali kaka po zelenici. Ne zahtevamo od soseda, da pokosi travo in uredi nered na dvorišču. Ne opozorimo staršev nevzgojenih otrok. Ne pozovemo mladeniča, da naj odstopi sedež na avtobusu upokojenki. Ne opozorimo učitelja na sinovega sošolca, ki doma očitno nima pravih razmer za učenje. Se ne vtikamo v soseda, ki se pijan znaša nad otroki in ženo. Ne ignoriramo blogarjev, ki žalijo ljudi in širijo sovraštvo. Smo diplomatsko tiho, ko Kitajci tlačijo Tibet.
Ljudje smo družabna bitja tudi zato, da se spodbujamo k boljšemu, da popazimo drug na drugega, da vsaj prevelikih neumnosti ne počnemo. Ko naj bi vse vsak brigal samo še zase, ko je dovoljeno vse, ko osebna svoboda postane najvišja vrednota, se kolektivni duh dobrega, ki je v človeštvu, umika demonom v posameznikih.