Future of Europe Summit

Sodelujem na vrhu o prihodnosti Evrope in polnim baterije. Sem in tja kaj zabeležim v Twitter. Daljši prispevek pa kdaj kasneje.

EU za prost dostop do znanja?

Franc me je tule izzval, naj o tem kaj napišem. In sem, na svoj angleški blog. Povzetek:

Premalo, prepozno, pa vseeno bolje kot nič. Kot še veliko drugih zadev, ki so rezultat dolgega procesa usklajevanja po organih EU.

Še evropski blog

Teme povezane s predsedovanjem presegajo slovenski okvir. Zato sem začel pisati še v angleščini. Nisem se še dokončno odločil glede gostovanja. Blogactiv mi z agregatom lahko pomaga pri promociji in je "evropska" platforma za natanko take reči, na notes.zturk.com pa imam več kontrole nad obliko in mi je zadeva tehnično bolj domača. Nekaj časa bom torej delal COPY-PASTE.

Manj države, več podjetnosti

Spet odličen članek na Economist.com: "The best thing that governments can do to encourage innovation is get out of the way". To vemo, ampak vprašanje je, kako to prodati javnosti, volivcem, vsem, ki komaj čakajo, kaj bo država naredila za njih. In kako državne uradnike, ki jim ta pričakovanja dajo delo. In politike, ki jim to osmisli življenje.

Dva bistvena odstavka:

The EU has an official target to raise government R&D spending to 3% of GDP and there is much angst over patents—an obsession that Japanese planners share. The latest edition of “Science, Technology and Innovation in Europe”, an annual report by Eurostat, the statistical arm of the European Commission, reveals exactly what is wrong. It is chock full of figures, broken down by region and industry, of research spending, patents filed, scientists employed and other important-sounding variables. The problem is that these are all inputs into the innovation process, not outputs. There is only a cursory discussion of venture capital and no attention paid at all to entrepreneurship—the most powerful way to turn ideas into valuable products and services.

...

However, there is an even more important factor than money: culture. Nokia's success was not the result of far-sighted planning or subsidy by the government of Finland. One Nokia executive confides: “The biggest boost to our firm was the deregulation that followed the second world war and the government's avoidance of protectionism.”

Knjiga je mrtva, živela knjiga

Amazon Kindle je napravica, ki bi jo vzel seboj. Naloženo z opomniki na sestanke, z gradivi na seje, s podatki na okrogle mize, s točkami govora na govorniški pult ... Naloženo s časopisi na jutranjo kavo, z dobro knjigo na plažo, z blogi in novicami na katerikoli duhamorni dogodek. Prvi instinkt mi pravi, da je to ena tistih napravic, ki bodo spremenile industrijo. Podobno, kot IBM PC, Blackberry ali Sony Walkman. Ni prvi poskus v tej smeri (itak pravijo, da je treba biti Hitri drugi), ampak lahko pa uspe. Po drugi strani sem pa, ko to pišem, precej zaspan. Več:

Amazon debuts Kindle e-book reader | Tech news blog - CNET News.com: "'Books have stubbornly resisted digitization,' he elaborated. 'I think there's a very good reason for that, and that is, the book is so highly evolved and so suited to its task that it's very hard to displace.' Indeed, with the launch of Kindle, Amazon is hoping to succeed where hardware companies like Sony have failed. No e-book reader has ever been a market success."

Na prvi pogled pa mi ni všeč naslednje:

• deluje samo na EVDO brezžičnem podatkovnem omrežju; v Evropi bodo še dolgo problemi zaradi cen podatkovnega roaminga in razdrobljenosti mobilnega trga. Napravica je lahko simptomatična za probleme, ki jih bo EU imel pri prihodnjem razvoju brezžičnih storitev.
  
• ne kaže, da bi se dalo odgovarjati na mail, brati bi se dalo skozi RRS bralnik.
  
• kak poseben oblikovalski dosežek ni.

Apple, Google, kako? Agencija za knjigo, kako?

Zaupnica ali Turk grožnja za Evropo!

500 in več novinarjev je pripravljenih podpisati peticijo, da je slovensko predsedovanje lahko grožnja Evropski uniji. Da sem npr. tudi jaz, ki je kot minister zadolžen za enega in tretjino od štirih bistvenih tem predsedovanja, grožnja za Evropo.

To je predsednik vlade izpostavil kot ključno vprašanje, o katerem naj bi poslanci zdaj zdaj glasovali. Samo to. Ali bodo dali svoj glas za zaupnico in s tem dali jasen signal tujini, da ima vlada pri projektu predsedovanja (in samo pri tem) podporo; jasen signal, da Slovenija ni grožnja za prihodnost EU, da smo pri tem projektu enotni.

In čakam junaka iz opozicije, npr. iz stranke, ki nasprotuje delitvam na naše in vaše, ki bo stisnil zobe, popljuval vlado, brezobzirno popljuval, potem pa rekel, OK, naj bo, če gre pa za predsedovanje, sem pa za.

To je tisto, kar v Slovenski politiki pogrešam. Ne rečem, da bi bila zdajšnja pozicija kaj boljša. Rad bi verjel, da bi bila. Ampak priložnost, veliko priložnost ima opozicija. In jo kot kaže ne bo izkoristila.

O zaupnici iz parlamenta

Danes bom od treh pa tja do noči v parlamentu, najprej pri poslanskih vprašanjih, od šestih pa pri razpravi o zaupnici. Sem in tja bom kaj zapisal v svoj mikroblog (na spletni strani bloga na desni). Preganja pa me misel, da bi odprl klepetalnico in bi lahko s svojimi bralci razpravo pokomentiral kar sproti on-line. TV prenos verjetno je. Ali pa bi bilo to nespoštljivo do državnega zbora, češ, ne spremljam razprave, ampak se zabavam na internetu?

Teden ko se je dogajalo

Ponedeljek: nekaj mačka od iskanja sporočila volitev in referenduma, kolegij ministrstva, govor na konferenci Dobre prakse v Slovenski javni upravi, pregled agend odborov vlade, predstavitev projekta blogosfere za vlado (Fras & co.), sestanek z direktorjem IJS ...

Torek: obisk regije v senci možnosti odstopa vlade, resolucijska projekta reNRP terme Gaja in Megalaksija (kje so težave, kje lahko porinemo naprej), Razvojni center Bistra (ali so v pokrajinah potenciali, ki bi lahko prevzeli del raziskovalnih politih države), podjetje NES (če se že šiva drugje, ali imamo vsaj designerje doma? odg. ne!), srečanje z župani, Trojanski krofi za domov ...

Sreda: mini kolegij ministrstva v zvezi z dogodki (sporočilo: imamo odgovorne naloge, delamo, kot da se ni nič zgodilo, ali pa še malo bolj!), prošnja ZSSS, da bi lahko na delavskih demonstracijah kaj povedal (ne, program je že sestavljen), seja medresorske skupine za energetski paket (Podobnik, Vizjak, Turk), predstavitev študije za slovenske strateške energetske tehnologije, obisk v Domelu (podjetje je potencialni klimatski dobičkar) in pri županu v Železnikih (sem in tja pride kaka katastrofa, treba jo je izkoristiti za motivacijo, da se gre s še več energije naprej).

Četrtek: Sprejem predstavnikov Greenpeace (precej podobnih pogledov), dolga seja vlade (veliko govora o pokrajinah), diskusija načrtov za predsedovanje z de Boissieujem, hitro kosilo z njim, obisk Nizozemske ministrice za gospodarstvo (izmenjava mnenj o temah za predsedovanje, lizbonska strategija, energetski paket, Escher), potem ujel še konec konference Carbon-trust, ki smo jo organizirali skupaj z Britanci politikah za zmanjševanje CO2 izpustov, zvečer sprejem na ambasadi .uk.

Petek: Udeležba in govor (Konvergenca lizbonske strategije in trajnostnega razvoja) na konferenci podnebne spremembe, priložnost za razvoj
na Brdu (sporočilo: ukrepanje v zvezi s klimatskimi spremembami zna stati reda velikosti 1000 mrd EUR letno. Od nas je odvisno, ali bomo tisti, ki jim bo to strošek, ali bomo tisti, ki jim bo to prihodek), sprejem treh britanskih ministrov, udeležba na okrogli mizi CIO konference.

Skratka, business as usual.

Zakaj je Peterle izgubil, tako zelo izgubil?

Tako prepričljivo je izgubil, ker je nekdo poskrbel za delitev na naše in vaše. Brez tega bi bil izid bistveno tesnejši, vprašanje pa, če bi bil drugačen, ker so bili vsi trije kandidati, priznajmo, zelo solidni. Pišem o tem, kdo je poskrbel za delitev. Prav tisti, ki imajo sicer veliko povedati proti temu.

Kot ugotavlja Bernard Nežmah v Mladini je v vseh anketah pred prvim krogom Peterle udobno vodil pred Gasparijem in Türkom, hipotetično vprašanje o drugem krogu pa je kazalo na majhno prednost Peterleta pred enim ali drugim protikandidatom. Izenačena tekma torej. Potem se je najprej odprla diskusija o škofu Rožmanu, nekaj dni zatem pa še o Igorju Lukšiču, podpredsedniku stranke SD. V prvem krogu je Peterle potem nekaj manj, v drugem pa nekaj več kot 30% glasov, torej po zaostritvi kampanje ni nič več izgubljal. Nasprotno.

Rožmana, se mi zdi, bi Peterle še nekako zvozil, žebelj v njegovo krsto je zabila Lukšičeva poteza in vsa publiciteta okrog nje. Želim biti popolnoma jasen. Lukšič ni s tem, ko je študentom dal za domačo nalogo, naj v cerkvah opazujejo, ali bo cerkev podprla kakega kandidata, naredil nič protizakonitega ali protiustavnega. Predavanja so javna, maše so javne, svoboda in avtonomija raziskovalnega dela velja.

Zadevo se mi zdi vredno komentirati, ker Igor Lukšič ni le še en do cerkve in verujočih netakten profesor, ampak je podpredsednik stranke Boruta Pahorja; stranke, katere "neodvisnemu" kandidatu Danilu Turku je ta poteza izjemno koristila, stranke, katere predsednik ogromno govori, da mora biti konec delitev na naše in vaše. Geslo, ki je tudi meni zelo všeč.

Hipoteza Lukšičeve raziskave je bila, da bodo farji s prižnic podprli Peterleta. Med volivce je bila vržena misel, da je Peterle kandidat cerkve, da bo delal za cerkev. Ker se ve, da je deklariran katoličan, da se je n*srečal s tem ali onim škofom, kardinalom, papežem, da je šef njegovega štaba Marko Pogorevc, ki je v policijski uniformi govoril na Brezjah ... se je v glavah to takoj prijelo. "Raziskava" je opravila polarizacijo, razdelila naše in vaše in rezultat je znan. In pred vsakimi volitvami se zgodi nekaj podobnega: t.i. levica lansira temo iz kulturnega boja, ki razdeli ljudi. Spomnimo se samo debate o avnojskih sklepih izpred par volitev nazaj.

Sklep: Predsednik SD govori eno, njegov podpredsednik pa dela drugo. Škoda, ker veliko besed je čisto OK.

O odstopu vlade

Rezultati nedeljskih predsedniških volitev, predvsem pa referenduma o lastninjenju zavarovalnic, so močan signal, da je potreben temeljit premislek. Nobena vlada, katere predlog dobi manj kot 30% podporo se ne more delati, kot da se ni nič zgodilo. Odstop pa je seveda lahko logičen rezultat takega premisleka.

Po tem, ko je vladi jasno, kaj o njej mislijo, je ključno vprašanje, ki si ga moramo kot vlada zastaviti, ali delamo dobro ali pač delamo napake, ki so primerno odražene v volilnem izidu.

Če ugotovimo, da ne delamo dobro, sta dve možnosti:

• ugotovimo, da lahko delamo bolje, se bolj potrudimo, in poskusimo ponovno.
• ugotovimo, da ne moremo delati bolje, in odstopimo.

Če ugotovimo, da delamo dobro, sta pa spet dve možnosti:

• ugotovimo, da lahko kljub razkoraku med tem, kako naše delo dojemamo sami in kako ga dojemajo volivci, nadaljujemo.
• ugotovimo, da je razkorak prevelik in odstopimo.

Skratka, drago bralstvo, uvjek ima dva izlaza :-)

Komu koristi gospodarska rast

Namen bloga "Nova doba" je lep. Avtor piše "o koncu dobe pohlepa, medsebojnega tekmovanja in sebičnosti ter o prihajajoči novi dobi, ki bo temeljila na sodelovanju, solidarnosti in na pravični delitvi skupnih dobrin človeštva." Pot v pekel, pravijo, je tlakovana z dobrimi nameni. Pot v revščino tudi, dodajam.

Avtor polemizira z mojim zapisom v Dnevniku "Z gazelami Slovenija postaja tiger", Večer pa je prispevek celo natisnil. Piše:

Minister Žiga Turk v svojem prispevku Z gazelami Slovenija postaja tiger ugotavlja, kar povprečni državljani že dolgo vemo: »Neka raziskava javnega mnenja je pokazala, da kar polovica ljudi misli, da visoka gospodarska rast zanje ni dobra.« Zato res ni potrebno narediti anket. Višja kot je gospodarska rast, slabše gre večini. In zakaj? Ker večino od gospodarske rasti poberejo bogati. Tisti od prej ali novi. Vseeno.

Včasih je le treba zaupati tudi znanosti. Resnica je namreč natanko obratna. Višja kot je gospodarska rast, bolje gre prav večini! Ekonomska znanost namreč pravi, pa zdrava pamet tudi, da je gospodarska rast edini način, da množice živijo bolje. Elitam gre čisto dobro tudi kadar je kriza, kadar ni posebnega napredka. Relativno jim gre celo bolje, manj čutijo krizo, manj čutijo gospodarsko nazadovanje, ker trošijo manjši delež svojih razpoložljivih prihodkov. In zato se sprašujem, ali je v ozadju idej o pravični družbi iskrena skrb za blagostanje ali pa čisto navadna zavist, ki raje vidi, da imajo vsi jugota, kot pa da bi imel nekdo golfa, drugi pa pasata.

Prav zato, ker gre množicam bolje, si vse vlade na svetu prizadevajo za rast. Tudi zato je geslo lizbonske strategije "za rast in delovna mesta".

Ostanek povzemam po študiji prof. Vahčiča:

Zakaj je hitra rast BDP pomembna s stališča rasti blaginje? Zato, ker je to edini način, da se standard srednjim, nižjim srednjim in spodnjim slojem hitro povečuje. Kaj je razlog? Distribucija premoženja, dohodka in potrošnje v vseh kapitalističnih državah teži k nekemu dolgoročnemu ravnotežju, ki je značilen za te države in to ne glede na rast. Povedano drugače, v Sloveniji se bo koncentracija premoženja in dohodka nadaljevala, ne glede na to ali bo rast taka kot je bila do sedaj, ali pa bo višja. Distribucija se bo približevala distribuciji kapitalističnih držav. Glej raziskavo.

Iz raziskave ... je razvidno, da se distribicije asismptotično približujejo spodaj prikazanim vrednostim. Srednji in spodnji razredi, ki tvorijo 90% prebivalstva imajo 70% potrošnje, 70% dohodka in le 40% premoženja.

V Sloveniji je leta 2007 spodnjih 90% prebivalstva trošilo okroglo 12,6 mia EUR, zgornjih 10% pa 5,4 mia EUR. Pri 4% rasti bo potrošnja spodnjih 90% čez 10 let18,7 mia eur, pri 8% rasti pa 27,2 EUR. Razlika je celih 8,5 mia eur. Stvar je v tem, da ni nobenega razloga, da bi počasnejša rast karkoli prispevala k večanju deleža (in absolutnega zneska - op. žt) potrošnje spodnjih 90% prebivalstva.

Z gazelami Slovenija postaja tiger

Ne vem, če smo se Slovenci že zares odločili, da nas zanima zmanjševanje zaostanka za najbolj razvitimi v Evropi ali pa imamo raje nekoliko lagodnejše, manj tekmovalno življenje, kjer se vsi lahko skrivamo v povprečju, kjer nihče posebej ne izstopa in voza tudi nihče prav posebej vleče naprej. Neka raziskava javnega mnenja je pokazala, da kar polovica ljudi misli, da visoka gospodarska rast zanje ni dobra. Kljub realnemu večanju plač večina meni, da živi slabše kot pred leti. Če je v zadnjih letih kdo obogatel, ljudski glas o njem v najboljšem primeru pravi, da "se je znašel", v najslabšem pa, da je itak vse ukradel.

V takem miljeju ni čudno, da so ambiciozni novi podjetniki prej izjema kot pravilo. Taki, ki bi se želeli postaviti na svoje noge, ki bi bili sam svoj gospodar, ki bi svoje znanje in ideje prelili v denar. Zgodnja podjetniška aktivnost je v Sloveniji med najnižjimi v Evropi. In vendar so za tehnološki napredek, prestrukturiranje gospodarstva in razvoj bistvena prav mlada, prilagodljiva, hitro rastoča podjetja, ki izkoriščajo najnovejše znanje, tržne priložnosti in niše. To ni samo slovenski problem, strukturna primerjava evropskega in ameriškega gospodarstva bi pokazala bistveno večjo mladost slednjega, bistveno hitrejše odmiranje manj uspešnega na eni strani in vlaganje v perspektivno na drugi.

Tisti, ki verjamejo v daljnovidno modrost države bodo našli kopico ukrepov, s katerimi bi stanje na tem področju izboljšala država. O podjetništvu bi učili že v osnovni šoli, vpeljevali managerske predmete na študij tehnike, iz davkoplačevalskega denarja bi financirali množico podpornih organizacij od inkubatorjev do tehnoloških parkov in mrež, državnih skladov tveganega kapitala, prodali bi najboljša državna podjetja, in bi, kot država znali pametno investirati v visokorizična mlada podjetja. Kandidatov, ki bi imeli v tem podpornem okolju fikus in tajnico zlepa ne bo zmanjkalo.

Vse zgoraj našteto je potrebno, koristno in lahko pomaga, ampak ključno za razvoj podjetništva pa ni. Ključni so podjetni posamezniki, ključen je podjetniški duh, želja, ne po bogastvu in mercedesu, ampak ambicija nekaj ustvariti - delavnico, podjetje, mednarodni koncern, preveriti, če ideja preživi tudi na trgu. Ta duh smo v Sloveniji v desetletjih po drugi svetovni vojni načrtno zatirali. Prekinili smo tradicijo, ki se je iz roda v rod prenašala v družinah obrtnikov in podjetnikov in iz njih naredili bolj ali manj pridne uslužbence in uradnike. Marsikateri večji podjetnik je državo, kjer za njegovo podjetnost ni bilo prostora, preprosto zapustil. Mnogi so v tujini začeli iz nič - in tudi uspeli. Ne zaradi "podpornega okolja" ampak, ker so bili iz pravega testa. "Če si iz pravega testa", mi je rekel eden od njih "te lahko vržejo med konjske fige, pa jih boš začel na kupček zbirati delati iz njih posel".

Akcija izbiranja gazel je ena od tistih aktivnosti, ki pomembno prispevajo k dvigu podjetniške kulture in duha v Sloveniji. O globoko zakoreninjenem prepričanju, da se nič ne more zgoditi brez države, govori tudi dejstvo, da gazele podeljujemo politiki in da politiki pišemo priložnostne članke na to temo. Na Prešernovih proslavah govori kulturnik. Zakaj ne bi na gospodarskih gospodarstvenik, podjetnik, nekdo, ki je uspel … da pove, kaj je njegova skrivnost. Tako sporočilo, bolj kot trepljanje politika ali bronasti kipec, potrebuje tudi podjetnik. Gazele pa potrebuje okolica, da v podjetnikih, ki so na čelu gazel prepozna junake, ikone, zglede. Zglede za mlade, ki jih še ukalupil uslužbeniški sistem in skrivanje v povprečju. Ljudje kot so Richard Branson, Larry Ellison, Michael Dell, Steve Jobs so v tujini predmet občudovanja, ne pa zavisti. Tako, kot so vrhunski športniki promotorji svojega športa, umetniki svoje umetnosti, tako se ne smemo sramovati vrhunskih podjetnikov. Nasprotno, potrebujemo jih čim več, gazel potrebujemo čim več … kajti samo če bomo imeli veliko gazel, bo Slovenija lahko (p)ostala gospodarski tiger. Ne tak, ki bi gazele pohrustal z davki in prispevki, ampak tak, ki jim pomaga, da lahko čim hitreje tečejo.

PS. Člank je bil objavljen v Dnevniku. Niso ga dali v odprt dostop in ker se ne spominjam, da bi podpisal kak prenos avtorskih pravic, ga objavljam tule, da ga lahko citiram.

Postavljam se za novinarje

Po mailu sem dobil poziv k urejanju položaja prisilnih in navideznih svobodnjakov - peticijo z naslovom "Ko je svoboda tragična posledica nesvobodne izbire". Iščem link! Takole končajo:

Inciativna skupina Sekcije samostojnih in svobodnih novinarjev poziva nosilce oblasti, zakonodajalce, državno tožilstvo, varuha človekovih pravic, pristojne inšpekcijske službe in druge državne institucije, delodajalce, lastnike in upravljavce medijev ter odgovorne urednike, akademsko sfero, medijske analitike in strokovno javnost, da ukrepajo po svojih najboljših močeh in odgovorno pristopijo k urejanju našega položaja. Naj se začne razprava o tem, kaj se dogaja v medijih, kakšen je in kakšen naj bo položaj svobodnjakov nasploh. Svoje redno zaposlene kolegice in kolege prosimo, da nam izkažejo solidarnost, pozivamo pa tudi k solidarnosti med samimi svobodnjaki. Bralke in bralce, poslušalke in poslušalce, gledalke in gledalce pa prosimo za razumevanje in podporo našim prizadevanjem za zagotovitev razmer za dostojno in verodostojno opravljanje novinarskega poklica.

Razumem in podpiram!

Za kaj gre? Namesto, da bi bili novinarji redno zaposleni, jih delodajalci plačujejo preko avtorskih honorarjev. To je ceneje, ker se od tega izplačila ne odvajajo davki in prispevki v enakem obsegu kot od plače. Zato sistem družbeno ni pravičen. Kak svobodnjak lahko v žep spravi tudi kar nekaj denarja, v zdravstveno in pokojninsko blagajno pa prispeva nekaj minimalnega. Tudi feleksibilnost take zaposlitve je mnogo večja. Če novinarja več ne potrebujejo, mu pač več ne naročajo člankov.

Rešitev je splošna, poljubno "poštena" in preprosta:

(1) Avtorske honorarje, pogodbe o delu in podobne fleksibilne/bypass oblike zaposlitev je potrebno obdavčiti in oprispevčiti popolnoma enako kot vse druge dohodke.

(2) Da ne bi destimulirali ustvarjalnega dela, je treba vgraditi naslednji popravek: Ko nekdo (ali iz plače ali iz drugih fleksibilnih oblik dela) že napolni državno blagajno do ali nad višino, ki se zbere iz n-kratnika povprečne plače, se prispevki nehajo zbirati.

Zdaj imamo za avtorske honorarje sistem, pri katerem velja n=nič, pri plačah pa n=neskončno. Jaz sem zato, da se oba n-ja izenačita, kar pa seveda odpira priliko za veliko socialne demagogije. Višji kot je "n", več je prerazporejanja bogastva, kar si želi početi predvsem levica. Nižji kot je "n", bolj se stimulira ustvarjalnost, a se hkrati ustvarjajo anomalije na trgu dela.

(3) Poveča se splošna fleksibilnost rednih zaposlitev, da beg v fleksibilne oblike ne bi bil več posledica togosti trga dela.

Tovarna faliranih študentov

Richard Florida piše, da je ena od desetih ameriških univerz tovarna faliranih študentov - da kar 60% brucov študija ne konča;

According to Johns Hopkins University researchers, 1 in 10 American high-schools is a 'drop out factory,' where 60 percent of freshman do not even make it to their senior year. What a colossal waste of human talent.

Morda pa v Sloveniji potrebujemo še 27 (?) univerz, da bi prišli do vsaj takega rezultata?

Ampak resno. Študenti, kaj predlagate, da bi naredili, da bi bil osip na naših univerzah manjši in da bi doštudirali hitreje? Ne gre namreč samo za izgubo "talentov", ki ne končajo, ampak tudi za motnjo, ki jo ta del populacije pomeni za tiste, ki končajo in za obremenitev, ki jo predstavljajo za učitelje. Razmerje učitelj/diplomant pri nas ni tako zelo porazno kot učitelj/študent.