četrtek, 30. avgust 2007

Kako rezati lubenico

Na blogih se pa res najde tudi kaj uporabnega - Food Hacks: How to slice a watermelon:
"Cut along the dark stripes on the rind, which will make the seeds end up on the outside of your slices for easy removal."
Genialno!

Več teme bo!

Danes je vlada le sprejela uredbo o svetlobnem onesnaževanju, o kateri piše Simon. Tule sem o tem prvič nekaj pisal. Mislim, da je način, kako je ta uredba nastajala - v sodelovanju med MOP in društvom Temno nebo - lahko zgled. Dobili smo eno najbolj razumnih rešitev v Evropi. Kolega Podobnik in MOP zaslužita vse priznanje tudi za neobičajno fleksibilnost, ki je trajala skoraj dobesedno do zadnje minute in za katero sem skoraj izgubil upanje, da v državni birokraciji še obstaja.

Zdaj pa še počakamo, da mine prehodno obdobje, pa peljemo punce pod zvezde!

ponedeljek, 20. avgust 2007

Dan blogerske akcije

Kaj bi se zgodilo, če bi vsak blog objavil prispevek na isto temo na isti dan? Ena tema. En dan. Tisoče glasov. Okolje. 15. oktober.

Slovenski blogerji? Ne more škoditi, če sodelujete.



PS. Kot ministra pa me zanima trajnostni razvoj v okviru Strategije razvoja Slovenije, Sveta za trajnostni razvoj in Lizbonske strategije.

sobota, 18. avgust 2007

Počitniško branje

Arto Paasilinna: Zajčje leto

V Vatanonovi hotelski sobi je medtem potekal živahen pogovor. Povzročil ga je listek sredi mize, na katerem je pisalo: "Pustite me pri miru".

Sončni Mikkeli, popolna svoboda. Vatanen je sedel na klopi v parku sredi mesta, zajček si je na travniku poskušal najti kaj užitnega...

Ena od cigank je po vsej sili hotela Vatanenu prerokovati. "Velika življenkska sprememba", je prerokovala. Pojasnila mu je še, da je občutil hude pritiske, zato je sprejel veliko odločitev. Srednja črta na dlani mu je napovedovala živahno prihodnost, veliko potovanj se je obetalo, pa nobenih skrbi.


Mark Leonard: Why Europe Will Run the 21st Century

Europe is a journey with no final destination, a political system that shies away from the grand plans and concrete certainties that define American politics. Its lack of vision is the key to its strength.

Once the governments of Germany and France were sucked into endless negotiations, they were less likely to go to war.

As this process continues, we will see the emergence of a New European Century. Not because Europe will run the world as an empire, but because the European way of doing things will have become the worlds.


Jeremy Rifkin: The European Dream

Europe is 18 months ahead of the USA in the introduction of grid computing.

The European Dream emphasizes community relationships over individual autonomy, cultural diversity over assimilation, quality of life over the accumulation of wealth, sustainable development over unlimited material growth ...

Much of the world is going dark, leaving many human beings without clear direction. The European Dream is a beacon of light in the troubled world.

The European Dream ... has all the markings to claim the moral high ground on the journey towards a third stage of human consciousness.

The urgent intellectual task of the coming global era is to create a new synthesis that unites faith, reason and empathy in a powerful mix that allows each to be a door to the other.

If the personal sense of accountability and responsibility is not deep enough and thick enough ... then all of the legislative and executive actions and intellectual support notwithstanding, the European Dream will fail.

Post modern sociology emphasizes pluralism and tolerance ... For the post-modernists there is no one ideal regime to which to aspire, but rather a potpourri of cultural experiments, each of value.


Simon Blackburn: Truth, A Guide for the Perplexed

We can take the post modernist inverted quotes off things that ought to matter to us: truth, reason, objectivity and confidence. They are no less, if no more, than the virtues that we shall all cheris as we try to understand the bewildering world about us.

Relativism chips away the right to dissaprove of what anybody says. Its central message is that there are no asymmetries of reason and knowledge, objectivity and truth ... Relativism claims there is his truth, your truth, my truth.

The problem with people who loose belief in God is not that they end up believing nothing, but that they will believe in anything.

We must not believe that anything goes ... that there is not truth to prevail. Without defenses against postmodern irony and cynicism, multiculturalism and relativism, we will all go to hell in a handbasket.



petek, 10. avgust 2007

Kisla kumarica

Najprej zadeve sploh nisem imel namena počastiti z odgovorom, potem sem pa prebral tale citat. Gre nekako tako:

Za zadeve, ki jih sami iz prve roke res dobro poznamo, ugotavljamo, da mediji o njih poročajo popolnoma narobe. In vsako novico nekdo pozna iz prve roke in ugotavlja enako.

Moj zadnji primer je zgodba, ki jo je časopis Dnevnik naredil v zvezi s Strateškim svetom za lizbonsko strategijo. Naredil jo je dobra dva meseca po njegovi ustanovitvi, ker so šele zdaj možne nekakšne namišljene povezave z nepodpisovanjem socialnega sporazuma.

Zadeva je lahko postala vredna prostora v časopisu, ko so se pri Dnevniku odločili, da bodo svetovalnemu telesu, kar Strateški svet je, pripisali isto vlogo, kot jo imajo telesa, kjer teče socialni dialog in kjer so predstavniki delodajalcev, delojemalcev in vlade. V takem okolju se namreč da producirati spore, razlike, prepire - skratka medijsko zanimive reči - in malce jim je celo uspelo.

Pod to napačno predpostavko so namreč potem zavrteli nekaj telefonov in seveda dobili nekaj zgroženih odzivov, kdo vse v Svetu ni zastopan. Dejstvo pa je, da sem v Svet povabil omejeno število ljudi, ki pokrivajo različna področja, tudi področje podjetništva in trga dela, kjer imata dr. Pšeničny in mag. Rebolj veliko izkušenj. V Svetu nista kot predstavnika svojih organizacij ali celo širše socialno-dialoške fronte, ampak kot poznavalca in strokovnjaka, ki pa bosta v delo sveta gotovo prispevala tudi pogled z vidika podjetnikov in delavcev. Lizbonska strategija ni rezultat konfrontacije med delavci in delodajalci, ampak načrt, kako modernizirati Evropo. Zato je buren, ampak upam da sprovociran odziv GZS in Združenja delodajalcev popolnoma nepotreben.

Sicer pa:
  • Natančnejše utemeljitve "referenc in minulega dela" Dnevnik ni zahteval.
  • Ne spominjam se več kot enega zavrnjenega vabila na okroglo mizo, za katerega sem imel pa čisto dober vzrok.
  • Vladna skupina za pogajanja o socialnem sporazumu je bila oblikovana več kot leto pred mojim nastopom, pozneje pa me nobena od strani ni povabila k sodelovanju.
  • Iz "neuradnih krogov" je, kot po navadi, "slišati" izmišljotine.
  • Mislim, da sem minister, ki daleč najslabše ve, kdo v Sloveniji je v kateri stranki in tudi za člane Sveta, razen morda za enega, dva, tega ne vem.

torek, 07. avgust 2007

Kdor ni z nami je proti nam

Opomba: Prispevek je sprožil komentar na tale zapis.

Frazo je populariziral Lenin v zvezi s socialdemokrati (ki so tako postali sovražnik) in so jo poznali vsi partijci, ki so dali skozi prave tečaje, starejši pa bi se jo morali spomniti tudi iz šole. Nekateri jo pripisujejo Cerkvi, vendar uči bistveno drugače "Kdor ni proti nam, je za nas«.

Pri nas je tezo "kdor ni z nami je proti nam" nazadnje populariziral Kučan v razvpitem govoru leta 1994, ko je izjavil:
Domovinsko pravico je v tem kontekstu dobilo ali, če sem bolj natančen, dobiva načelo “kdor ni z nami, je proti nam”, še bolj določno “kdor ni z mano, je proti nam”. Je torej sovražnik in za premagovanje sovražnika so dovoljena vsa sredstva. Ne smo tista, ki jih pozna demokracija, torej argumenti, protiargumenti, ampak vse tisto, kar z demokracijo nima nobene zveze. To je najprej diskvalifikacija in potem likvidacija, če je potrebno, tudi fizična.
Medijsko je desnica potem te beseda zasukala tako, kot da bi bil to Kučanov program oz. napoved čistk v vladi. No ja. Osebno resno dvomim, da bi Kučan take stvari javno napovedal. Tako kot pred kratkim, je opozarjal na splošen pojav. Pri sukanju (angl. spin) te izjave je šlo potem desnici na roke dejstvo, da je levica z odstranitvijo Janše iz vlade na tak način vendarle dejansko ravnala.

Skratka, če kdo vpije "primite tatu" ne pomeni, da sam krade (kot žali mojo inteligenco desnica) ne zagotavlja pa tudi, da ne krade (kot žali mojo inteligenco levica).

Način razmišljanja in delovanja "kdor ni z nami je proti nam" je dobil domovinsko pravico z oktobrsko oz. enobejevsko revolucijo in se ni pojavil iz nič celih pet let po demokratičnih spremembah, kot bi nas rad prepričal Kučan. Dolgo s(m)o pač razmišljali tako in navada je železna srajca.

In se nam seveda vsem pozna. Dobre ideje so zavrnjene, ker pač niso "invented here", tako imenovanih "bi-partisan" rešitev ni, vsaka zadeva, ki ni "naša", se sprejema na nož. Opozicija (katerakoli) je sistematično proti vsem rešitvam in bo potegnila z npr. avtoprevozniki, če iz še tako neutemeljenih vzgibov naredijo prometni zamašek s stavko, ali pa s sindikati, študenti, učitelji, dijaki ... da imajo le kaj proti ne-našim za povedati.

Ne strinjam se s Pahorjem, ki pravi "nehajmo se deliti na naše in vaše", ker me preveč spominja na ideje, da bi imeli nek nestrankarski SZDLjevski sistem. Za začetek parafrazirajmo Baracka Obamo, "če je ideja dobra, me nič ne briga ali prihaja od naših ali od vaših". To bi nam moralo zadostovati.

Ali pa, če bi kot naše označili strpne, odprte, široke, kot njihove pa popadljive, zadrte in ozke. V tem primeru sem pa samo za naše.