sobota, 31. marec 2007

CIO leta

28. sem imel čast, da sem sodeloval pri podelitvi nagrade CIO (Chief Information Officer) leta ge. Simoni Kogovšek. Novica povzeta iz Info TV:

CIO leta 2006 - Najboljša menedžerka leta 2006 na področju informacijske tehnologije Simona Kogovšek; Programski svet CIO konference je podelil nagrado CIO leta 2006, ki jo podeljujejo najuspešnejšim menedžerjem za dosežke s področja informacijske tehnologije. Prejela jo je Simona Kogovšek, izvršna direktorica Področja informatike in bančne tehnologije v Abanki Vipa.

No in ob tej priložnosti sem imel kratek govor, pa vendarle predolg za eno datoteko na YouTube. Zato so spodaj tri. Izkušnja. Bolj za poskus kako to deluje. Je pa na začetku šala, na koncu pa basen ;-)

Zoisove štipendije

V proceduri je nov zakon o štipendiranju. Nekatere (razvojno obarvane) dileme, ki so se o tem pojavljale, so:
  1. Ali Zoisove štipendije, torej štipendije za nadarjene, vezati na socialni status. Moje mnenje: ne. Zoisova naj ostane kot nagrada, spodbuda za najboljše.
  2. Ali podelitev Zoisove štipendije v osnovni šoli vezati tudi na uspeh na inteligenčnem testu? Motiv: da pridejo do nje tudi bistri fantje, ki se sicer manj učijo za ocene kot punce. Moje mnenje: ne, raje vgraditi druge lahko merljive kriterije (tekmovanja ipd.) ali pa celo kvote po spolu.
  3. Ali bi Zoisove štipendije študentom podeljevati, če so nad neko povprečno oceno (zdaj 8.5) ali pa na rang študenta v generaciji. Moje mnenje: na rang v generaciji - tako, da jih recimo dobi najboljših n% v generaciji, pri čemer je n lahko od študija do študija različen.
Vaše mnenje?

petek, 30. marec 2007

Desant na Kosovo

Seja nadzornega sveta Telekoma (na kateri sem res odstopil kot predsednik) je bila v Prištini. S tem smo želeli tudi simbolno pokazati, kako pomemben je za Telekom kosovski trg. Pravzaprav ni pomemben samo za Telekom ampak za slovensko gospodarstvo v celoti. In s takimi potezami samo utrjujemo odličen image, ki ga imamo Slovenci v teh krajih.

Ogromno pa za naše gospodarstvo naredi slovenska vojska in zato se sploh oglašam. Ker sem bil dvakrat prijetno presenečen:
  1. Dan prej, pozno popoldne, se je izkazalo, da je v okviru obiska ravno še dovolj časa, da skočim (poletim) na kratek obisk našega bataljona v Peči. In izkazalo se je, da je nekdo v tej naši državi še sposoben stvari organizirati hitro, učinkovito, točno. Vse je teklo kot namazano! Pa se včasih kdo čudi, da si kje ljudje oddahnejo, ko od birokratov vojska prevzame oblast ... hej, samo hecam se! Zahvala g. Vovku in polkovniku Božiču!
  2. Naša vojska počne dosti več kot da čuva mir. So pravi ambasadorji Slovenije in če bi imeli malenkost več podpore iz Slovenije, bi lahko za zelo zelo malo denarja še veliko bolje promovirali slovenske izdelke. Z majhnimi donacijami. A ni toliko podpore iz Slovenije, kolikor bi jo vojaki lahko posredovali naprej. Podjetja, pritisnite npr. na JAPTI in zahtevajte, da vam pri tem pomagajo. (Morda bi koga poslali na Kosovo namesto v Milano ;-) Vojska se zdi da komaj čaka, da bi bila lahko koristna še drugače in čudovito je videti, da nekje nekdo želi narediti nekaj več kot je v njegovem opisu del in nalog. In tudi zato, ker pomagajo ljudem tam, pogosto z majhnimi pozornostmi in darili, jih ljudje zelo cenijo - Srbi in Albanci.




Albanci sploh veliko pričakujejo od nas. Tisti razumnejši pravijo nekako takole: "vi ste naši prijatelji, vi nam lahko tudi poveste, da s svojimi političnimi zahtevami ne gremo predaleč, da naj korekno ravnamo tudi z manjšinami ... prijatelju to verjamemo, sovražniku ne bi".

Nazaj na razvoj. Tole, kar je napisano pod 2. je tudi razvoj - razvoj novih načinov, kako povezati državo in podjetništvo. Vojno zasebno partnerstvo! Samo še vsi drugi, poleg Slovenske vojske, se morajo zganiti in, še enkrat, zahtevati od paradržavnih organizacij, da se zganejo v njihovo korist.

četrtek, 29. marec 2007

ponedeljek, 26. marec 2007

Četrta razvojna os

No, danes me je doletelo prvo poslansko vprašanje. Kot priden učenec še sedim v okrogli dvorani parlamenta in čakam. Na vrsti sem 23. Po 10-15" na vprašanje. Ampak prvič je zanimivo. Velika večina poslancev in ministrov je dvorano zapustila, delajo na daljavo.



Vprašanje je zelo na mestu, namreč, zakaj 4. razvoja os zaobide Idrijo. V Resoluciji v nacionalnih razvojnih programih marsikaj je, marsičesa pa tudi ni. In poslance skrbi. Pravilno.

O 4. razvojni osi moram povedati naslednje:
  • Razvojne osi razumem kot shematično naznačitev smeri, ki naj bi se prometno uredile in ob njih koncentrirali razvojni projekti.
  • Pri 4. razvojni osi gre za povezavo Posočja oz. Tolminskega z avtocestnim križem na način, ki vključi tudi gospodarske centre v sredogorju zahodno od Ljubljanske kotline in severno od avtoceste LJ-KP.
  • Resolucija je bila v pripravi sredi leta 2006, ko je Ministrstvo za promet lahko posredovalo samo okvirno, shematsko skico poteka 4. razvojne osi.
  • Ministrstvo za promet (z Ministrstvom za okolje in prostor in v sodelovanju s SVRL ) naroča pripravo podrobne študijo cestnih povezav na 4. razvojni osi, ki vključuje tudi variante poteka trase prek Idrije.
  • Predlog in izbor variante 4. razvojne osi bo seveda predmet državnega lokacijskega načrta. Tudi potek morebitnih navezovalnih cest oziroma povezovalnih krakov v koridor še ni določen in je zaenkrat predmet drugih načrtov razvoja državnih cest - natančneje letnega plana razvoja in vzdrževanja državnih cest. To velja tudi za traso eventuelne navezovalne ceste na relaciji Idrija - 4. razvojna os.
Nasploh pa mislim, da se gradnje cest ne lotevamo najbolj pametno. V prvi fazi je veliko lobiranja, da bi šla cesta skozi nek kraj. Jasno, cesta dvine cene zemljišč, prinaša razvoj. Ko je to enkrat določeno, pa pridejo (iz tega istega kraja) na vrsto vse mogoče težave; s traso, z zemljišči, pridejo zahteve po ekoloških rešitvah, poglobitvah, pobočnih variantah itd. itd.

Država bi ravnala pametno, če bi rekla - približno tu nekje bi delali cesto in potem naj lokalne skupnosti tekmujejo, katera bo nudila najboljše pogoje, urejene prostorske načrte, voljo do prodajo zemljišč ...

Pred 150 leti so na Vrhniki delali neke težave železnici, češ da bo uničila njihovo furmanstvo, pa se rajnka Avstrija ni kaj dosti sekirala - progo so speljali čez Barje in Vrhniki je (lahko) še danes žal.

PS. Tole je verjetno prvi slovenski blogerski prispevek, ki je bil napisan in poslan kar iz osrednje dvorane našega parlamenta.

nedelja, 25. marec 2007

Univerza na livadah

V sredo sem bil na prvem "obisku v regiji". Z vlado smo obiskali Primorsko, natančneje njen obalno-kraški del. Naravna postaja na moji poti je bila Univerza na Primorskem, naša tretja državna univerza, ki se akademsko in materialno šele prav postavlja na noge.

Nisem šel gledat na novo obnovljenega rektorata, čeprav so me prav tam sprejeli in priznam, sploh ne zgleda slabo! Rektorat je sicer pomembna stavba za prestiž in samozavest neke šole, pa spet ne tako pomembna, kot so laboratoriji, predavalnice, kabineti ... Tudi ne tako pomembna, da kaže prekoračiti predračun. Na UPR sem šel zato, ker so me zanimali njihovi načrti, povezani s kampusom Livade, saj bi bil ta kampus lahko pomemben in primeren razvojni projekt.

Kampus latinsko pomeni polje, v prenesenem pomenu zaključen teren na katerem so postavljene stavbe neke univerze. Bogataši, kralji, diktatorji ... so nekoč dobesedno darovali zemljo, polja, da bi se univerze lahko postavile na noge. Če prav premislim se z univerzami drugačnega tipa v tujini skoraj nisem srečeval. Kungl Tekniska Hogskolan je na vzpetini sredi Stockholma, Stanford na eni najleših lokacij v Silicijevi dolini, okrog kampusa ITU so nastale najbolj prestižne lokacije v Istanbulu. Če omenim samo tiste, kjer sem prebil nekaj več prijetnih dni in noči.

Kampus pomeni, da se celotno univerzitetno življenje odvija v neki prostorski koncentraciji, v parku, v katerega so posejane fakultete, predavalnice, laboratorji, študentski domovi, stanovanja za gostujoče profesorje ... Bistveno je, da so skupaj, na kupu, študenti in profesorji različnih strok, da uporabljajo isto knjižnico, se srečujejo v istih kavarnah ali menzah, obiskujejo predstave, plese, predavanja v istem univerzitetnem gledališču. Na ta način se vzpostavlja interdisciplinarnost, tudi na neformalen način se krešejo ideje iz zelo različnih disciplin. Prihaja do tiste socializacije elit, ki je vsaj tako pomembna funkcija univerze, kot je pretakanje znanja z nuerenberškim lijakom v študentske glave.

Če se na zahodu komaj spomnim kake univerze, ki ni tipa kampus, pa je evropski vzhod za ta tip univerz bodisi (1.) ostal ujetnik tradicije in častitljivih starih poslopij iz središč mest (tako je UPR zdaj obnovila, pa ni bilo nikoli univerzitetno poslopje), (2.) ni imel denarja in za povrh so se (3.) tudi oblasti bale prevelike koncentracije svobodomiselnih študentov in so jih raje razpršile naokrog po mestih.

Nobenega razloga ni, da bi te napake še kar in kar ponavljali. Premisliti je treba o prioritetah in, če že razmišljamo o 7-10 univerzah, kaže le te zastaviti tako, da zares prispevajo k bogatitvi slovenskega visokošolskega prostora, ne pa, da en ali dva študija približajo prebivalcem neke pokrajine. Pa saj vendar nihče ne verjame, da so npr. Celjani še posebej nadarjeni za študij logistike. (Kvečjemu bi za to imeli nagnjenje potomci Martina Krpana z Notranjske :-)

Konkurenčni visokošolski prostor je pomemben in univerza tipa kampus je edini način, da se bo npr. Ljubljančan ali Mariborčan odločil za študij nekje drugje, ker bo študij tam boljši. Kampus, s prostori za študente, s prostori za profesorje, predvsem gostujoče, je edini način, da nova univerza tudi kadrovsko na hitro zamaši kako luknjo, še posebej, če bo ljubljanska svojo prihodnost gradila na monopolu iz preteklosti (pa o tem drugič).

Kampus študentom in profesorjem preprosto prinaša več. Če že delamo nove univerze, potem jih, za božjo voljo, delajmo tako, kot je treba, ali pa si priznajmo, da zato ni denarja. No in res, kako je z denarjem.

Kampus Livade, kjer naj bi Izola Univerzi podarila nekaj zemlje (dovolj?) je ocenjen na 40 MEUR, od tega bi se dalo, če bi bila zadeva uvrščena na prave sezname, od strukturnih skladov EU dobiti 75%, torej bi bil strošek davkoplačevalcev kakih 10 MEUR. To ni veliko več, kot naj bi že stala obnova rektorata. Rezerva je v denarju iz primorskega gospodarstva, ki cveti. Za primerjavo, slovenski jadranski otok je ocenjen na 100 MEUR, ureditev prometnih zadev na primorskem, vključno z novo železnico Koper -Divača pa na blizu milijardo.

Morda pa bi ubili dve muhi na en mah in kampus postavili na otok?

sobota, 24. marec 2007

Še sredozemska univerza?

Tole piše kolega Nekrep v svojem blogu:

... da je večina načrtovalce v sedanje visokošolske politike iz vrst t. i. alumnov ljubljanske Univerze. Kdor pozna to v tujini spoštovano prakso in idejo zavezanosti diplomantov visoke šole svoji ustanovi, bo težko razumel odsotnost te naklonjenosti v našem prostoru ...

Priznam, da sem tudi sam skeptičen, ali ne bomo na račun konkurenčnosti univerzitetnega prostora začeli zgubljati kritične mase in kakovosti. Ampak v tem konkretnem primeru gre vendarle za priložnost, da nastane mednarodna šola s tujim učnim jezikom in mnogimi tujimi učitelji na naših tleh, res da prekleto blizu Kopra. Ampak dejstvo, da je nekdo diplomiral na Univerzi v Ljubjani ne more biti razlog, da ne sodeluje pri ustanavljanju in delu drugih univerz oz. da jih kadrovsko okrepi.

Univerza v Ljubljani, katere ponosen in zaveden 20%-ni član sem še zmeraj, ne sme svojega preteklega monopolnega položaja izkoriščati za to, da duši razvoj visokošolskega prostora, ampak je nasprotno, njena naloga, da to spodbuja. Morda bo kdo to primerjal s kakim podjetjem, ampak podjetje je profitna organizacija, ki seveda se mora spopadati s konkurenco, državna univerza pa je neprofitna organizacija. Skrb za celoten visokošolski prostor Slovenije je dolg Univerze v Ljubljani.

ponedeljek, 19. marec 2007

Čas-opis

Berem debate, kako naj bi poimenovali bloge, pa se bojim, da zapadamo v podobno napako, kot so jo naredili s cedejkami, zgoščenkami in tlačenkami. Dolgo smo rabili, da smo ugotovili, da so to pravzaprav plošče.

In blog je zapis dogodkov v nekem času. Čas-opis za razliko od newspaper nima nič s papirjem. Gospodje, izmislite si novo ime za vaš ekološko sporni, na-mrtva-drevesa-natisnjeni medij.

PS. Ja, ja, vem, da od ministra pričakujete kaj vsebinskega, ampak samo malo testiram sistem, preden obelodanim obstoj tega bloga.

nedelja, 18. marec 2007

Maščevanje desne polovice


Tole je pa (eden od) virov za neslavne krtačke:


Wired 13.02:
Revenge of the Right Brain

Da ne bi izpadlo, da je na mojem zeljniku zraslo. Je pa zanimivo, da literatura govori o krtačkah za $15. V Evropi smo naprednejši, mene je moja stala 30Eur.

Žiga T. ?

V življenju igramo mnoge vloge. Sam si enkrat zavežem kravato z emblemom Univerze v Ljubljani, si dam na glavo Telekomovo ali Mobitelovo kapico za baseball, sem spet v vlogi ministra, ali pa bi si čez glavo poveznil nogavico in bil popolnoma anonimen. Ampak glava in vrat sta v vseh teh primerih ista. Ne morem iskreno in zares reči - tole mislim kot minister, tole kot občan, tole kot univerzitetni učitelj ... na koncu eno samo misel oblikujejo vse vloge, sedanje in prejšnje.

Morda je ta misel taka, da s čem ni skladna, da lahko razdre kaka pogajanja, naredi kako zamero, ko je še priložnost za dogovor. Pogosto je pametno, da človek ne pove vsega, kar misli (novinarjem in ženskam še posebej :-) Tule torej ne bo vse kar mislim, ampak samo tisto, kar se mi zdi pomembno (in oportuno ;-) da javnost ve.

Torej velja to, kar je zapisano tudi na robu. Tu so mnenja osebe, ki ga je parlamet postavil za ministra. Takle mate!

Et tu, Žiga!

Ko se je tam v začetku devedestih pojavil svetovni splet, so ga pospremili z ugotovitvijo, da zdaj pa res lahko vsak, enakopravno, demokratično, objavlja svoje misli. Ni potrebno biti novinar, urednik časopisa, politik ... Vsak lahko objavi, vsak lahko bere, noben posrednik, da ni več potreben, ki bi cenzuriral, trgal iz konteksta, ali objavil, kar se pač njemu zdi važno. Pa je dolgo trajalo, da smo prišli do tega. Če sploh smo.

Takrat, pisalo se je leto 1993, si za objavljanje potreboval kar solidno delovno postajo povezano v internet, strežniški program za protokol http in znati je bilo treba jezik HTML. In smo naredili kako domačo stran, predstavitev podjetja ...

Z leti je zadeva napredovala, za posameznike so podjetja kot je bilo Geocities pripravila zastonjske storitve za gostovanje spletnih strani, firme pa so za izdelavo predstavitve na internetu najela bolj ali manj profesionalne mojstre.

Vsebino smo izdelovali s programi kot so Frontpage ali Dreamweaver. Tako posamezniki kot podjetja so izdelovali "spletne strani" in popravljanje vsebine je pomenilo zamenjati/izdelati novo stran in ni kar vabilo k tem, da bi bila vsebina sveža in dinamična. Se je pa dalo vsako spremembo zaračunati ;-)

Končno se pred leti pojavijo sistemi za upravljanje z vsebinami ter blogi. Prvi podjetjem omogočajo, da sami in sproti dodajajo vsebine, blogi pa, približno deset let po tem, ko je zaživel svetovni splet, izpolnijo obljubo, da lahko vsak objavlja. Objavljane postane zares enostavno, ni več tako važno, da znaš nekaj postaviti na internet, važno je, ali imaš kaj povedati.

Priznam, kot človek, ki spletno stran še najraje naredi po moško, v ASCII urejevalniku, sem najprej s prezirom gledal na dekliška orodja tipa Frontpage, pisanje bloga pa se sploh ni zdelo izziv. Še posebej, ker to je pa res lahko počel prav vsak, ne glede na to, kako levo je bil na gausovem zvoncu.

O blogih se veliko špekulira, ali pomenijo konec tiska, televizije ipd. Zadeva seveda stoji in pade ob tem, ali imamo kaj povedati oz. drugače, ali tisto, kar imamo povedati, še koga zanima. Glede na to, kako popularni so "resničnostni" showi, bi si človek mislil, da pravzaprav ljudi ne zanima, kaj se je zgodilo slavnim in pomembnim, da so pač čisto zadovoljni tudi z zgodbami neznancev. Ja, tudi te so lahko zanimive in v vsakem časopisu je nekaj tega. Ampak v resnici časopise prodajajo velike zgodbe.

Mislim, da bodo blogi resna konkurenca etabliranim medijem takrat, ko jih bodo pisali ključni ljudje, ki dogodke delajo. Potem bo lahko nekdo samo zbral v celoto bistvene in avtentične zapiske ljudi, ki so tisti dan naredili dogodke in časopis za tisti dan bo pripravljen. Nekako tako, kot to danes za tehnološke novice počne slashdot.

Ne domišljam si, da sem "ključen človek", sem pa, hočeš nočeš, postal javna oseba, minister, politik. Politika pomeni ukvarjanje z javnimi zadevami, pomeni, da je treba javnost nagovarjati in jo tudi poslušati. Tako dvostransko komunikacijo blog omogoča.