Slovenski gradbeni konstrukterji se ukvarjajo predvsem z varnostjo in zanesljivostjo stavb in mostov. Preprosto povedano, ukvarjajo se s tem, kakšnih dimenzij mora biti kak most ali nosilna konstrukcija kake stavbe, kakšen naj bo betonski profil, koliko jekla v njem, da zdrži vse mogoče obremenitve, tudi potrese. Ta del gradbeništva uporablja izjemno zapletena matematična orodja, je zelo eksakten in daje rezultate na nekaj decimalnih mest natančno. Na tem področju imamo nekaj vrhunskih projektantskih podjetij, npr. Ponting, ki uspešno konkurirajo na mednarodnih natečajih v tujini.
Glavno sporočilo mojega nagovora je bilo, da bi moralo gradbeništvo natančnost in zanesljivost, ki jo izkazuje pri projektiranju konstrukcij, prenesti tudi na natančnost ocene stroškov in časa gradnje - torej v gradbenem managementu. Prekoračitve cen in rokov za 50% in več namreč mečejo slabo luč na celotno stroko, od katere Slovenija tudi v prihodnje veliko pričakuje na področju dokončanja avtocestnega programa, izgradnje razvojnih osi in investicij v železniško infrastrukturo.
Vse vlade doslej so si polomile zobe, ker niso (a) znale naročiti kvalitetnih projektov, (b) vzpostaviti konkurenčnega trga ali (c) povezati načrtovanje, gradnjo in upravljanje z infrastrukturo.
Slab projekt - ki npr. napačno oceni teren, zemljino tunela, pozabi na kaka dela, je zlata jama za izvajalca, ki taka dela sicer obračunava po ceniku, niso pa ta dela predmet natečaja in izbora. Nepredvidena dela - nepredvidena, ker jih ne predvidel projekt - so glavni izgovor za večanje stroškov in podaljševanje rokov. In projekte se seveda naroča po pravilih javnega naročanja - glavno merilo izbora je cena projekta - in za malo denarja malo muzike.
In "poštenost" smo v državi prignali tako daleč, da že glava boli. Tudi moja služba kdaj naroči kako zunanjo uslugo. Razpisa tipa "za študijo plačamo 10.000 EUR, delo dobi najboljši" se bojijo vsi, ki so že kdaj imeli opravka z računskim sodiščem. Tamkajšnji birokrat bo namreč ocenil, da je to idealen način, da se delo oddaja prijateljem. Opozicija pa v načinu pripoznala klientelizem.
Nobena vlada ni uspela vzpostaviti konkurenčnega trga na področju gradnje cest. Tujci niso nikoli imeli resnih možnosti. Pa ne bi škodilo, da bi posebej dela, ki se financirajo iz zunanjega zadolževanja, tudi oddali tujcem in ne bi večali ponudbe denarja na domačem trgu in s tem morda (morda, ekonomisti ob tem niso enotni) vplivali na inflacijo.
Način gradenje "design-build-operate" pomeni, da isto podjetje načrtuje, gradi in kasneje upravlja z objektom. Na primeru trojanskih predorov npr. bi to pomenilo, da če bi se podjetje zakalkuliralo pri načrtovanju, bi pač njih gradnja toliko več stala - na njihove stroške. In če bi vgradilo slab beton za obrabni sloj v tunelu, bi jih pač prej doletel strošek vzdrževanje. Spet njih, ker bi oni vzdrževali.
Tudi na poštenem trgu ima gradbeništvo lepo prihodnost, saj ima dvojno priložnost tudi zaradi klimatskih sprememb. Prvič, spremembe podnebja zahtevajo vlaganja v izboljšanje izolacij in hidrotehnične infrastrukture. Drugič politični zaveze za zmanjševanje toplogrednih izpustov in rabe energije pa bodo zahtevale investicije v novo energetsko in prometno infrastrukturo ter energetsko sanacijo stavbnega fonda.
Zato se mora gradbeništvo organizirati kot resna, zanesljiva industrija, ki deluje v konkurenčnem okolju prostega trga, da je ne bi metali skupaj z vsem mogočim v "nemenjalni sektor", katerega nekonkurenčnost naj bi tudi bila vir inflacije. Čeprav je pa tudi res, da so frizerji, gostilničarji, obrtniki, telekomunikacije in po mnogih študijah tudi gradbeniki pri nas precej cenejši kot v tujini.